Jedro

Priče morajo biti zaslišane vsaka zase in vsaka priča posebej mora biti opozorjena na svoje pravice in dolžnosti.

Izrek

Zahteva obsojenega V.S. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni V.S. je dolžan plačati povprečnino v znesku 800 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ajdovščini je s sodbo dne 26.6.2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 27.2.2008, V.S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ. Izreklo mu je 625,00 EUR denarne kazni. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenega kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

2. Zoper to pravnomočno sodbo je obsojeni vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V zahtevi navaja, da sodišče v ponovljenem postopku ni dovolj natančno upoštevalo določbe 240. člena ZKP. Meni, da v predmetni zadevi pravni pouk pričam ni bil dan pravilno, saj jim ga je sodišče posredovalo tako, da ga je na kratko povzelo v splošni obliki, ko so bile še vse priče v sodni dvorani, kar pa ne zadošča za objektivno in pošteno sojenje, za zagotovitev katerega je potrebno dati vsaki priči pravni pouk neposredno pred njenim zaslišanjem, torej, ko pristopi na prostor za priče. Takrat jo je potrebno opozoriti, da je dolžna govoriti resnico, da ne sme ničesar zamolčati, kot tudi o posledicah krive izpovedbe ter o vsebini 238. člena ZKP. Zavrača stališče višjega sodišča, da splošna oblika pravnega pouka pričam zadostuje, o čemer sodba sodišča druge stopnje niti nima obrazložitve. Meni, da bi utegnila biti posamezna pričanja drugačna oziroma manj obremenilna zanj, v kolikor bi bile priče deležne pravilnega posredovanja pravnega pouka s strani sodišča. Ker veljajo dokazne prepovedi tudi za izpovedbe prič, katerim pravni pouk ni bil pravilno posredovan, je potrebno izločiti iz spisa vse dokaze oziroma zapisnike o zaslišanjih prič, ki niso bile deležne pravilnega pravnega pouka, saj sodišče odločbe ne sme opreti na dokaze, pridobljene na način opisan v drugem odstavku 18. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje ter odloži izvršitev pravnomočne sodne odločbe do odločitve v zvezi s to zahtevo za varstvo zakonitosti.

3. Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, zato predlaga, da se zavrne, izvršitev pravnomočne sodne odločbe pa ne odloži. Meni, da očitek v povezavi s splošno obliko pravnega pouka ni utemeljen, pa tudi sicer ni dokazano, da bi taka kršitev, celo, če bi bila podana, vplivala na zakonitost sodne odločbe.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu, ki se o njem ni izjavil. B.

5. Zahteva zatrjuje bistveno kršitev kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila podana, ker priče niso prejele pravilnega pouka in opozoril po drugem odstavku 240. člena ZKP in po 238. členu ZKP oziroma jim le-ta ni bil pravilno posredovan, zaradi česar bi bile lahko njihove izpovedbe povsem drugačne oziroma manj obremenilne.

6. Ravnanje predsednika senata na glavni obravnavi glede dajanja pravnih poukov pričam urejata 332. člen in 240. člen ZKP. Prvi odstavek 240. člena ZKP določa, da se priče zaslišujejo vsaka zase, brez navzočnosti drugih prič in da morajo dajati odgovore ustno. Skladno z drugim odstavkom istega člena mora predsednik senata vsako pričo najprej opomniti, da je dolžna govoriti resnico in da ne sme ničesar zamolčati, nato pa jo opozoriti, da pomeni kriva izpovedba kaznivo dejanje in da ni dolžna odgovarjati na vprašanja iz 238. člena ZKP in to opozorilo vpisati v zapisnik. Iz teh določb jasno izhaja, da morajo biti priče ne samo zaslišane vsaka zase, pač pa tudi, da mora biti vsaka priča posebej opozorjena na svoje pravice in dolžnosti.

7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku priče, preden jih je napotilo na kraj, ki je zanje določen in kjer počakajo, dokler niso poklicane k zaslišanju, na splošno opozorilo na izpoved po resnici, posledice krive izpovedbe, pravico odkloniti odgovore na posamezna vprašanja in dolžnost priti na vabila sodišča, kakor tudi na posledice, če ne bi tako ravnali, kar vse je razvidno iz zapisnikov o glavni obravnavi z dne 8.5.2007 in dne 26.6.2007. Tak pravni pouk ni v skladu s prej navedenimi določbami ZKP, iz katerih izhaja, da je treba dati vsaki priči posebej celoten pravni pouk, in to neposredno pred samim zaslišanjem. Zato gre pritrditi vložniku zahteve, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 240. člena ZKP.

8. Ugotovljena kršitev je lahko bistvena samo, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), pri čemer mora takšno vzročno zvezo izkazati vložnik zahteve. Po prvem odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. V postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni preizkusa po uradni dolžnosti, ampak velja načelo dispozitivnosti, zato mora vložnik zatrjevane kršitve zakona določno obrazložiti. V nasprotnem utemeljenosti njegovih trditev ni mogoče preizkusiti. Trditev vložnika, da bi lahko bile posamezne izpovedbe prič, če bi bile poučene v skladu z 240. členom ZKP, povsem drugačne oziroma manj obremenilne za obsojenca, ostaja na ravni splošnega zatrjevanja. Zahteva ne pojasni zakaj in kako naj bi nepravilen način podajanja pravnega pouka vplival na izpovedbe prič. Na tak način vzročna zveza med kršitvijo procesnega zakona in zakonitostjo pravnomočne sodbe ni izkazana, zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev ni podana.

9. Po določilu drugega odstavka 18. člena ZKP, na katerega se obsojeni tudi sklicuje, sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Navajanje vložnika, da sodišče odločbe ne sme opreti na dokaze, ki so bili pridobljeni na način, kot je navedeno v drugem odstavku 18. člena ZKP, ne vsebuje trditve, katera ustavno zagotovljena človekova pravica in komu naj bi bila kršena zaradi ugotovljene pomanjkljivosti pri podajanju pravnega pouka, niti trditve, katera določba ZKP prepoveduje uporabo zapisnika o zaslišanju prič, katerim pravni pouk iz 240. člena ZKP ni bil pravilno posredovan (take določbe v zakonu niti ni). Zato utemeljenosti stališča, da bi bilo iz spisa treba izločiti zapisnike o zaslišanju prič, niti ni mogoče presoditi.

10. Podana pa ni niti kršitev 395. člena ZKP, saj je višje sodišče v sodbi presodilo pritožbene navedbe glede pravnih poukov danih pričam, izpostavilo, da je sodišče prve stopnje pred pričetkom vsakega naroka za glavno obravnavo dalo pričam opozorila v splošni obliki in to takrat, ko so bile vse priče v razpravni dvorani še navzoče in zavzelo stališče, da na tak način dani pouk iz 332. člena ZKP zadostuje.

11. Zatrjevane kršitve po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega V.S. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določbo tretjega odstavka 92. člena ZKP.

13. Glede na vsebino zahteve Vrhovno sodišče ni našlo podlage za odložitev izvršitve kazni obsojenemu do odločitve o vloženem izrednem pravnem sredstvu.