Jedro

Po stališču toženke gradnja na spornem zemljišču ni možna, dokler občina ne sprejme zazidalne situacije, in to kljub temu, da PUP tako gradnjo sicer dovoljuje. Tako razumevanje navedene določbe PUP bi pomenilo, da PUP razmerja ali pravice, ki je predmet njegovega urejanja, ni uredil dokončno, temveč se pri tem sklicuje na predpis, ki še ne obstaja oziroma niti ni določeno, do katerega roka ga je treba izdati. Taka ureditev je po sodni praksi Ustavnega sodišča RS v nasprotju z načelom pravne države (2. člen Ustave), ki obsega tudi načelo zaupanja v pravo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Piran št. 351-655/2013-9 z dne 24. 2. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo objektov na zemljiščih parc. št. 1066/15, 1066/16, 1066/17 in 1066/18, vse k.o. ... V obrazložitvi se sklicuje na Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje planskih celot Strunjan (1), Fiesa – Pacug (2), Piran (3), Razgled – Moštra – Piranska vrata (4), Portorož (5), Lucija (7), Seča (8), Sečoveljske soline (10), Dragonja (12) in M SE/2 v občini Piran (v nadaljevanju PUP), ki za območje nameravane gradnje zahteva izdelavo skupinske (arhitektonske in komunalne) zazidalne situacije, s katero se določi lego, velikost objekta oziroma objektov, dostopno cesto in priključitev na komunalno infrastrukturo. Občina Piran je izdelavo take situacije za obravnavano gradnjo zavrnila, zaradi česar ni izpolnjen pogoj, ki ga PUP določa za izdajo gradbenega dovoljenja. Tega ni mogla spremeniti zazidalna situacija, ki jo je predložil tožnik, saj je določitev pogojev za gradnjo v pristojnosti občine.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, v obrazložitvi pa navaja še, da brez podatkov, določenih v skupinski zazidalni situaciji, ni mogoče ugotavljati skladnosti predloženega projekta s pogoji PUP, kar pomeni, da PUP ni dovolj določen, da bi v skladu z Zakonom o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) upravnemu organu omogočil odločanje, ali je nameravana gradnja z njim skladna.

Posebej pojasnjuje, da upravni organi niso pristojni za presojo skladnosti PUP z zakonom in Ustavo, zato morajo šteti, da so vsi pravni akti medsebojno skladni vse dotlej, dokler sodna veja oblasti ne odloči drugače. Taka odločitev se mora nanašati na konkretne določbe prostorskega akta, razen ob močni in konsistentni uporabi razlogov analogije, torej v zelo podobnem ali identičnem primeru. Takšen primer po mnenju drugostopenjskega organa v obravnavani zadevi ne obstaja.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da toženka ni pristojna za ugotavljanje, ali je veljavni prostorski akt pravilen in popoln, temveč ga mora izvajati takega, kot je. To je tudi stališče Občine Piran, ki je pristojna za razlago tega akta, arhitektonsko zazidalna situacija pa ne more šteti za poseben splošen prostorski akt, saj Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) takega akta ni predvideval. Toženka bi zato morala na podlagi veljavnega prostorskega akta odločiti, ali je tožnikova vloga s tem aktom skladna ali ne. Tožnik se v zvezi s svojim stališčem sklicuje na sodno prakso Ustavnega sodišča RS, ki je enotno zavrnila določanje dopolnilnih zahtev, kot je navedena, v prostorskih aktih. Tožnik se ne strinja niti s stališčem toženke, da ne more odločati neposredno na podlagi odločb Ustavnega sodišča RS ter dodaja, da je toženka s tem, ko je v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja zahtevala izdelavo dokumentacije, ki po vsebini pomeni dopolnitev PUP, tožniku postavila pogoj, ki ga ne more izpolniti, torej nemogoč pogoj.

Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek, poleg tega pa naj toženki naloži plačilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Tožnikova zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja je bila v upravnem postopku zavrnjena izključno zato, ker občina za nameravano gradnjo ni izdelala „skupinske (arhitektonske in komunalne) zazidalne situacije, s katero se določi lego in velikost objekta – objektov, dostopno cesto in priključitev na komunalno infrastrukturo (...)“. Izdelava te zazidalne situacije je namreč predpisana v prostorskem aktu, po stališču toženke pa jo mora izdelati občina, na podlagi zakonske pristojnosti za urejanje prostora na svojem območju.

Po stališču toženke torej gradnja na obravnavanem zemljišču ni možna, dokler občina ne sprejme navedene zazidalne situacije, in to kljub temu, da PUP tako gradnjo sicer dovoljuje. Tako razumevanje navedene določbe PUP pa bi pomenilo, da PUP razmerja ali pravice, ki je predmet njegovega urejanja, ni uredil dokončno, temveč se pri tem sklicuje na predpis, ki še ne obstaja oziroma niti ni določeno, do katerega roka ga je treba izdati. Taka ureditev je po sodni praksi Ustavnega sodišča RS v nasprotju z načelom pravne države (2. člen Ustave), ki obsega tudi načelo zaupanja v pravo (prim. npr. odločbe Ustavnega sodišča U-I-17/94, U-I-86/94 in U-I-60/98).

Poleg tega ima tožnik prav, ko opozarja, da ne Zakon o urejanju prostora (ZureP-1), na podlagi katerega je bil sprejet PUP, ne zdaj veljavni Zakon o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), ne predvidevata urejanja prostora s „skupno zazidalno situacijo“. Povedano drugače: občina nima zakonske podlage, da bi v okviru svojih zakonskih pristojnosti za urejanje prostora sprejela tak dokument. Določba PUP, po kateri bi bila obravnavana gradnja možna šele po tem, ko bi občina sprejela „skupno zazidalno situacijo“, je torej neskladna z Ustavo in zakonom, zato je moralo sodišče njeno uporabo zavrniti (tkim. exceptio illegalis). Kot že rečeno, temelji odločitev o zavrnitvi tožnikove zahteve izključno na taki določbi PUP (oziroma na taki toženkini interpretaciji navedene določbe), zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo zaradi napačne uporabe materialnopravnega predpisa (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Po tretjem odstavku 64. člena ZUS-1 sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je odločbo izdal, v ponoven postopek, po četrtem odstavku tega člena pa je ta organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava.

Glede na povedano bo morala toženka v ponovljenem postopku presojati skladnost nameravane gradnje s prostorskim aktom na podlagi tistih določb PUP, ki določajo vsebinske pogoje (npr. gabarite ali odmike) za gradnjo objektov na predmetnem območju.

Če sodišče tožbi ugodi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, se mu priznajo stroški v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) z zahtevanim 22 % DDV. Plačano sodno takso bo sodišče vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).