Jedro

Toženec, ki se sklicuje na določbo 4. odstavka 243. člena OZ, češ da tožnica ni storila vseh razumnih ukrepov za zmanjšanje škode, mora dokazovati, pred tem pa konkretno tudi zatrjevati, okoliščine, ki so podlaga za zmanjšanje odškodnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec je dolžan tožnici plačati 2534,58 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni, če zamudi, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice. Ugotovilo je, da obstaja njena terjatev do toženca v višini 161.774,12 EUR z zakonskimi obrestmi od 11. 4. 2012 (I.) ter 42.972,19 EUR z zakonskimi obrestmi od 13. 4. 2012 (II.) Ugotovilo je, da njegova v pobot stavljena terjatev 944.062,50 EUR z obrestmi od 10. 4. 2012 ne obstaja (III.). Tožencu je naložilo, da plača tožnici 204.746,31 EUR z zahtevanimi obrestmi ter izvršilnimi stroški (IV.) ter še 4926,24 EUR pravdnih stroškov, z ustreznimi obrestmi v primeru zamude plačila v določenem roku (V.).

2. Proti sodbi se pritožuje toženec, nominalno iz vseh predvidenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predlaga spremembo v smeri ugoditve njegovemu pobotnemu ugovoru, kar naj vodi v zavrnitev tožničinega zahtevka, ali pa razveljavitev in novo sojenje. Opredeljuje še pritožbene stroške.

Nasprotuje stališču, da bi moral za uspeh s pobotnim ugovorom dokazati vse elemente civilnega delikta. Meni, da je lahko protipravno ravnanje tudi opustitev dolžne skrbnosti, kršitev dolžnosti vzdržati se ravnanj, ki drugim škodijo ter kršitev določb SPZ o izvensodni prodaji. Sklicuje se na 4. odst. 243. OZ, po katerem mora stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, storiti vse razumne ukrepe, da zmanjša škodo. Sodišču očita, da je zmotno presodilo določbo 4. člena pogodbe o zastavi, češ da je bila tožnica kot zastavni upnik upravičena sama odločiti, ali in kdaj bo zastavljene vrednostne papirje prodala. Omenja, da je tudi po SPZ predvidena dolžnost doseganja najugodnejšega unovčenja. Tožnica, ki je strokovnjak, odgovarja za kršitev pogodbe objektivno, meni pritožnik, pri čemer citira sodbo tukajšnjega pritožbenega sodišča iz zadeve I Cpg 510/2010. Vztraja, da tožnica ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, saj je prodala vrednostne papirje ob neugodnem času, imela pa je vse možnosti, da bi jih ob ugodnejšem. Meni, da je ona tista, ki bi mora dokazati, da je ravnala skrbno, sodišču pa očita, da je to breme prevalilo nanj, kot da bi šlo za neposlovno obveznost. Če bi držalo, razmišlja pritožnik, da zastavni dolžnik trpi vse posledice izbire uveljavitve zastavne pravice, bi to pomenilo, da bi moral trpeti tudi posledice očitno nepoštenih ravnanj, kar bi bilo po njegovem v nasprotju z osnovnimi načeli obligacijskega prava. Zaradi grajanega napačnega stališča, sklene pritožnik, je sodišče ravnalo napačno, ko je zavrnilo predlagani dokaz z izvedencem, ki bi povedal, kdaj bi bila prodaja delnic T. najbolj ugodna ter zaslišanje priče D. H., ki bi povedal, da je obstajalo povpraševanje tujih skladov za večje pakete delnic.

3. Tožnica je na pritožbo obrazloženo odgovorila, se zavzela za njeno zavrnitev ter opredelila še stroške v zvezi s tem odgovorom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče ni storilo ne očitanih ne drugih relevantnih napak ne v pravnem ne v dejanskem pogledu; izpodbijana sodba je pravilna in zakonita.

6. Najprej je treba povedati, da so izhodiščna pravna stališča pritožbe nejasna oz. nasprotujoča si, v bistvu pa napačna. Za obstoj odškodninske obveznosti mora upnik take obveznosti seveda dokazati vse potrebne elemente: protipravno ravnanje, škodo ter vzročno zvezo med obema, pri čemer se lahko dolžnik ekskulpira. Drugačno stališče pritožbe je brez podlage v našem pravu. Res je sicer, da je protipravno ravnanje lahko tudi tisto, ki ni nikjer posebej prepovedano, pač pa pomeni kršitev splošnega načela prepovedi povzročanja škode (neminem laedere). Taki so večinoma primeri, ko je bila tožena stranka nekaj, kar bi se sicer od nje upravičeno pričakovalo, opustila. Vendar pa ni jasno, kam s tem meri pritožba, ko pa v nadaljevanju zatrjuje, da gre tu za kršitev pogodbe in sodišču očita lastno napako, češ da meša neposlovno in poslovno odškodninsko obveznost. 7. Odgovornost za kršitev pogodbe je res blizu objektivni odgovornosti, čeprav se različni avtorji ne morejo zediniti, ali gre za postroženo krivdno, ali pa kar za objektivno odgovornost, pri čemer nominalno razlikovanje niti ni bistveno.(1) Razlog leži v močno objektiviziranemu ekskulpacijskemu razlogu. Obligacijski zakonik (OZ) v 240. čl. namreč določa takole: „Dolžnik je prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.“ Vendar si toženec s sklicevanjem na objektivno odgovornost pri kršitvi pogodbene obveznosti (in s tem v zvezi na judikat) ne pomaga. Sodišče je namreč ugotovilo, in to pravilno, da tožnica pogodbe ni kršila. Določilo 4. čl. Pogodbe o zastavi nematerializiranih vrednostnih papirjev, ki naj bi ga napačno razlagalo, ni nejasno in ga je tudi sodišče prve stopnje povsem ustrezno razlagalo tako, kot se glas, namreč da „[…] v kolikor dolžnik (toženec) svojih obveznosti […] ne izpolni pravočasno, pravilno ali v celoti, lahko zastavna upnica (tožnica) brez intervencije sodišča zastavljene vrednostne papirje v celoti ali delno proda in opravi za prodajo vsa potrebna dejanja, kupnino pa uporabi za poplačilo zapadlih […] obveznosti […]“.

8. Ko se v nadaljevanju toženec sklicuje na določbo 4. odst. 243. čl. OZ, češ da tožnica ni storila vseh razumnih ukrepov za zmanjšanje škode,(2) s tem implicite priznava, da je bil on tisti, ki je kršil pogodbo, kar je tudi v skladu s tem, da se obrazloženo zoper ugotovitev tožničine obveznosti do njega niti ne pritožuje (ta ni bila niti sporna). Vendar pa spregleda, da je on tisti, ki mora dokazovati, pred tem pa konkretno tudi zatrjevati, okoliščine, ki so podlaga za zmanjšanje odškodnine.(3) To mu ni uspelo in tudi pritožbeni očitki v tej smeri so presplošni, dokazi, katerih zavrnitev graja (postavitev izvedenca, zaslišanje priče), pa nedopustno informativni. Kateri točno naj bi bili opuščeni ukrepi, toženec ne pove, razen tega, da tisti, po katerih bi bila prodaja v rezultatu zanj pač ex post facto ugodneješa, zakaj naj bi bili (ex ante) razumni, pa še manj.

9. Kar v navedbah stranke manjka, ne more povedati ne izvedenec ne priča. To, da bi se šele z dokazi odkrilo, kar bi bilo treba že prej zatrjevati, je v nasprotju z zasnovo našega procesa. Na kratko to pomeni, da dokazi ne morejo nadomeščati trditev, o čemer se je Vrhovno sodišče RS že večkrat izjavilo.(4) Pričakovanje, da se bodo ustrezna dejstva že pokazala med dokaznim postopkom (npr. preko izvedenca ali priče), je zgrešeno. Brez ustreznih trditev do dokaznega postopka sploh ne sme priti, saj gre sicer za nedopustno potrato časa in denarja ter za kršitev načela ekonomičnosti in hitrosti postopka iz 11. čl. ZPP.(5) Ti dokazni predlogi so bili pred sodiščem prve stopnje pravilno zavrnjeni, graja takšnega ravnanja pa ni utemeljena.

10. Očitek, da argumentacija sodišča vodi do skrajnih in nedopustnih situacij, v katerih bi bil dolžnik dolžan trpeti tudi vsako namerno nepošteno ravnanje, ni na mestu, saj ga preprečuje ravno že navedeno zakonsko določilo 4. odst. 243. čl. OZ. Pa tudi posebej prepričljiv ni ta argument ad absurdum, saj ni videti (ekonomskega, logičnega) razloga, zakaj bi kdorkoli sam sebi namenoma škodoval. 11. Ocena, da tožnica ni kršila pogodbe, je torej pravilna, kot tudi ocena, da ni kršila nobene svoje z zakonom predpisane obveznosti, konkretno določb Stvarnopravnega zakonika (SPZ), kot nasprotno, a neutemeljeno, očita pritožnik. Katero določilo SPZ naj bi bila tožnica kršila, pritožba sicer ne pove, sodišču pa tudi ni očitno. Po 128. čl. SPZ ima „[u]pnik pravico, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja. Posebnih določb o izvensodni prodaji v primeru zastave vrednostnih papirjev SPZ sicer ne vsebuje (čl. 187 do 189 in smiselno čl. 178 do 186), je pa tožnica spoštovala določbo 2. odst. 167. čl. SPZ, ki govori o izvensodni prodaji zastavljenih premičnin: „Če zavarovana terjatev ni poravnana ob zapadlosti, lahko zastavni upnik proda zastavljeno premičnino na javni dražbi ali po morebitni borzni ali tržni ceni. Prodaja se lahko opravi po osmih dneh od dneva, ko je opozoril dolžnika zavarovane terjatve, pa tudi zastavitelja, če ta ni ista oseba, da bo tako ravnal. Zastavni upnik mora obema pravočasno sporočiti dan in kraj prodaje. Zastavni upnik iz izkupička prodaje poplača svojo celotno terjatev skupaj z obrestmi in stroški, morebitni presežek pa mora izročiti zastavitelju.“

12. Strinjati se je treba z argumenti tožnice, da se neugodnim učinkom prodaje v domnevno slabem trenutku zastavitelj lahko vsak čas izogne tako, da plača zavarovano terjatev, prav tako pa je res še to, da nihče ne more vedeti, kako se bo gibal tečaj kateregakoli vrednostnega papirja v kateremkoli trenutku. Očitek o tem, da tožnica ni storila razumnih ukrepov za zmanjšanje škode, je torej neutemeljen.

13. S tem se pokaže, da je pritožba v celoti neutemeljena, napak, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), pa v izpodbijani sodbi tudi ni, zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP. Pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspešne pritožbe, tožnici pa mora povrniti stroške njenega odgovora (1. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP), in sicer 2036,80 EUR za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar je skupaj 2534,58 EUR. Priznane stroške mora toženec tožnici plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

(1) Glej npr. več Dežman, A.: Pravna narava odškodninske odgovornosti v Obligacijskem zakoniku, Podjetje in delo, 4/2010, str. 475, Mežnar Š., Pogodbena odškodninska odgovornost v sodobnem slovenskem obligacijskem pravu, Pravosodni bilten 4/2013, str. 29. (2) „Stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, mora storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine.“

(3) Glej Plavšak N., Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, str.225. (4) Tim. informativni dokazi so izjemna redkost, ki jo morajo upravičevati posebne okoliščine.

(5) Prim. T. Pavčnik: Odvetnikovo breme v pravdnem postopku, Odvetnik 49/2010.