Jedro

Središčno sporno vprašanje v tej pravdi in tudi zdaj v postopku z zahtevo je, ali je bil dani dodatni rok primeren v duhu drugega odstavka 126. člena ZOR. Gre za pravni standard tako glede vprašanja "dodatni" kakor tudi glede vprašanja "primeren" (kakor, denimo, tudi v drugih zakonskih določbah: členi 262/3, 317, 470, 489, 490, 491, 562/2, 620/2 ZOR), ki mu mora v primeru sodnega spora dati pravo vsebino sodnik, in to od primera do primera, ker pač ni mogoče določiti enega vatla za vse primere. Presoja primernosti je namreč odvisna od številnih okoliščin, kot na primer od vrste storitve, od običajev, od dolžnikovega siceršnjega poslovanja, za katerega ve upnik, od dolžine zamude, od tega, iz katere sfere izhajajo objektivne okoliščine, ki so preprečile pravočasno spolnitev, od primerjave dolžine prvotno določenega roka in naknadno danega, od pripravljenosti dolžnika, da popolnoma izpolni obveznost, od stanja pripravljalnih dejanj za izpolnitev obveznosti, od obsega, v katerem je pogodba že izpolnjena ipd.

Nepravilno je že izhodišče zahteve, da mora biti takšen rok tolikšen, da lahko dolžnik v njem realno izpolni obveznost, pri čemer očitno meri na to, da je v njem možna celotna izpolnitev, ko meni, da prejšnja zamuda ni pomembna. Že iz samega izraza dodaten izhaja, da gre tu za dopolnilni rok, ne pa takšen, v katerem bi tožnik šele začel izpolnjevati svojo obveznost. Pa tudi pravno gledano bi bila razlaga v smislu zahteve navzkriž z načelom vestnosti in poštenja (12. člen ZOR) v izpolnjevanju dogovorjenih obveznosti, saj bi si dolžnik tako izposloval še en rok, enako dolg kot prvotno dogovorjeni rok, ki je že tako ali tako praviloma takšen, za kakršnega presodi dolžnik, da bo v njem zmogel opraviti prevzeto. Skratka, dodatni rok ima naravo dopolnilnega roka, ker se domneva, da je dolžnik že začel izpolnjevati obveznost v prvotno postavljenem roku.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo 46.620,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter mu naložilo, naj toženi stranki povrne pravdne stroške. Ugotovilo je, da je rok za dobavo blaga po pogodbi potekel 18.12.1993, ta rok pa ni bil fiksen. Dodatni rok 7.1.1994, ki ga je dal tožnik z dopisom z dne 29.12.1993 in ki ga je tožena stranka prejela 3.1.1994, ni bil primeren v smislu določbe drugega odstavka 126. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Navzlic temu, da je tožena stranka naknadno obljubila dobavo v prvem tednu po novem letu, ta rok 4 dni ne more šteti kot primeren naknadni rok. Šlo je za uvožene stole, čas prednovoletnih praznikov in s tem kolektivnih dopustov. Poskus dejanske dobave stolov 26.1.1994 pa je bil opravljen v primernem roku.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožeče stranke spremenilo prvostopno sodbo in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči 46.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.11.1993 dalje do plačila in ji povrniti 32.250,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.12.1995 dalje. Zavzelo je stališče, da je bil rok, ki ga je dal tožnik toženi stranki, primeren dodatni rok. Tožena stranka je z dopisom sama priznala tožniku, da je od 18.12.1993 v zamudi; zavedala se je, da sta bila stola namenjena za novoletno darilo; sama se je zavezala v enem tednu po novem letu dobaviti stola; od sklenitve pogodbe do konca leta je poteklo 43 dni, torej 13 več, kot je znašal pogodbeno dogovorjeni rok "okoli 30 dni".

Proti tej sodbi vlaga Državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti (zahteva) zaradi zmotne uporabe materialnega prava - drugega odstavka 126. člena ZOR in predlaga Vrhovnemu sodišču, naj to sodbo razveljavi in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Po mnenju zahteve mora biti dodatni rok po navedenem predpisu primeren v tem smislu, da lahko tožnik v njem realno izpolni svojo obveznost, zato zamude pri izpolnitvi, ki je nastala, preden je dolžnik prejel upnikov opomin, ni mogoče vštevati v "primeren dodatni rok za izpolnitev". V roku, ki ga je določila tožeča stranka v opominu z dne 29.12.1993, tožena stranka glede na novoletne praznike in dejstvo, da je proizvajalec stolov v Italiji, ni mogla izpolniti svoje obveznosti.

Na vročeno zahtevo pravdni stranki nista odgovorili.

Zahteva ni utemeljena.

Trditev v zahtevi, da tožena stranka ni mogla izpolniti svoje obveznosti, je dejanske narave in je seveda kot takšne ni bilo mogoče upoštevati v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (drugi odstavek 404. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sicer pa tudi nižji sodišči nista neposredno ugotavljali te okoliščine, saj sta se ukvarjali z vprašanjem, ali je bil dodatni rok primeren za izpolnitev ali ne. Pravega razloga, zakaj tožena stranka pogodbe ni izpolnila ob pravem času, pa tako ali tako ves čas postopka ni zadovoljivo pojasnila.

Središčno sporno vprašanje v tej pravdi in tudi zdaj v postopku z zahtevo je, ali je bil dani dodatni rok primeren v duhu drugega odstavka 126. člena ZOR ("Če hoče upnik razdreti pogodbo, mora pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev."). Gre za pravni standard tako glede vprašanja "dodatni" kakor tudi glede vprašanja "primeren" (kakor, denimo, tudi v drugih zakonskih določbah: členi 262/3, 317, 470, 489, 490, 491, 562/2, 620/2 ZOR), ki mu mora v primeru sodnega spora dati pravo vsebino sodnik, in to od primera do primera, ker pač ni mogoče določiti enega vatla za vse primere.

Presoja primernosti je namreč odvisna od številnih okoliščin, kot na primer od vrste storitve, od običajov, od dolžnikovega siceršnjega poslovanja, za katerega ve upnik, od dolžine zamude, od tega, iz katere sfere izhajajo objektivne okoliščine, ki so preprečile pravočasno spolnitev, od primerjave dolžine prvotno določenega roka in naknadno danega, od pripravljenosti dolžnika, da popolnoma izpolni obveznost, od stanja pripravljalnih dejanj za izpolnitev obveznosti, od obsega, v katerem je pogodba že izpolnjena ipd.

Nepravilno je že izhodišče zahteve, da mora biti takšen rok tolikšen, da lahko dolžnik v njem realno izpolni obveznost, pri čemer očitno meri na to, da je v njem možna celotna izpolnitev, ko meni, da prejšnja zamuda ni pomembna. Že iz samega izraza dodaten izhaja, da gre tu za dopolnilni rok, ne pa takšen, v katerem bi tožnik šele začel izpolnjevati svojo obveznost. Pa tudi pravno gledano bi bila razlaga v smislu zahteve navzkriž z načelom vestnosti in poštenja (12. člen ZOR) v izpolnjevanju dogovorjenih obveznosti, saj bi si dolžnik tako izposloval še en rok, enako dolg kot prvotno dogovorjeni rok, ki je že tako ali tako praviloma takšen, za kakršnega presodi dolžnik, da bo v njem zmogel opraviti prevzeto. Skratka, dodatni rok ima naravo dopolnilnega roka, ker se domneva, da je dolžnik že začel izpolnjevati obveznost v prvotno postavljenem roku.

Ni se nadalje mogoče strinjati z zahtevo, da dani rok ni bil primeren. Vrsta okoliščin govori za to, da je bil primeren, takšnih, ki bi temu nasprotovale, pa ni videti. Dejstvo, da je bil dobavitelj stolov tuji proizvajalec, ni relevantno, saj je toženec v svojem poslovanju, torej pri prodajanju stolov prav tega dobavitelja moral s to okoliščino ves čas računati. Ne trdi se, da tožnik ne bi posloval v svojem imenu in za svoj račun, skratka nastopal kot prodajalec, zaradi česar se ne more uspešno sklicevati v takšnem sporu na ravnanje dobavitelja. Nadalje, da je šlo za čas morebitnih praznikov, kar je drugi poudarjeni razlog zahteve, je bilo tožencu tudi znano in je moral s tem računati (drugi odstavek 18. člena ZOR). Ko je tožniku izjavil, da bo stola dobil v prvem tednu po novem letu (kar se ujema z datumom 7.1.1994), je torej tudi sam štel, da je posel izvedljiv v tem času. Menda ni trosil praznih obljub. Ne enemu ne drugemu argumentu zahteve za ocenitev, da je šlo za neprimeren rok, torej ni mogoče pritrditi. O primernosti roka pa je mogoče sklepati, poleg že povedanega, iz pravne presoje, da je bil že prvotno določen fiksen rok - čas novega leta. Tožencu je tožnik dal vedeti, da kupuje stola za novoletno darilo, toženec je to tudi sprejel, za fiksnost posla pa ni potrebno, da je rok datumsko določen. Je lahko tudi opisno (za določeno priložnost, za določen namen). Z danim dodatnim rokom do 7. januarja je bilo torej to le potrjeno. Nadalje, tehtno je dejstvo, da je bil določen spolnitveni rok (cca) 30 dni, dodatni rok pa je potekel 20 dni pozneje in vmes je tožnik večkrat opominjal. Ali drugače, od sklenitve pogodbe do poteka dodatnega roka je preteklo 50 dni; ali še, dodatni rok 4 dni je bil dan 16. dan po zamudi, ki jo je kot takšno štela tudi tožena stranka. Ne trdi se, da bi toženec tožniku kdajkoli pojasnil, v kakšni fazi je izdelava stolov, kaj konkretno naj bi zavrlo njuno izdelavo oziroma pošiljko. Nedoločno opravičilo "težave z dobaviteljem", niso takšne okoliščine, ki bi pričale o neprimernosti dodatnega roka. Vse nanizane okoliščine torej utemeljujejo pravilnost stališča instančnega sodišča, da je šlo za primeren, razumen rok.

Še več, tudi če bi šli mimo povedanega o danem roku do 7.1.1994, pa menda ni mogoče govoriti o primernosti roka, v katerem je toženec ponudil tožniku spolnitev, to je 29.1.1994. Če je dani dodatni rok prekratek, se sicer šteje, da ima dolžnik na voljo še primeren čas za izpolnitev. Toda v tem primeru bi to pomenilo več kot 41-dnevni rok po zamudi oziroma 26-dnevni dodatni rok, za kakršnega pa ni mogoče v nobenem pogledu trditi, da je primeren.

Tako se pokaže ob celoviti pravni presoji tega spora, da očitane kršitve materialnega prava - drugega odstavka 126. člena ZOR ni, ali drugače, materialnopravno je bilo v izpodbijani sodbi pravilno odločeno, se pravi, da so s potekom dodatnega primernega roka nastopile posledice kot v primerih, ko je rok bistvena sestavina pogodbe (tretji odstavek 126. člena ZOR), kar pomeni, da je pogodba razdrta (prvi odstavek 125. člena ZOR) in da tako obstaja toženčeva vrnitvena obveznost (drugi in peti odstavek 132. člena ZOR). Sodišče je zato moralo zahtevo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen v zvezi z drugim odstavkom 408. člena ZPP).