Jedro

Če je vloga vezana na materialni prekluzivni rok, mora stranka sama zagotoviti dokaz, da je vlogo vložila pravočasno.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča RS, št. ... z dne 16.7.1998.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo št. ... z dne 6.3.1997, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Upravne enote L., št. ... z dne 24.6.1996 o zavrženju tožničine zahteve za izdajo začasne odredbe o prepovedi lastninskega preoblikovanja podjetja U.Z. na nepremičninah, vpisanih v vl. št. 143. Upravno sodišče v obrazložitvi sodbe navaja, da je breme dokazovanja dejstva, ali je bila pravočasno vložena zahteva za izdajo začasne odredbe, na strani tožeče stranke. Stranka, ki se sklicuje na to, da je zahtevo vložila pred iztekom roka, mora to dejstvo izkazati z gotovostjo, kar pomeni, da mora predložiti dokazilo, iz katerega nedvomno izhaja, da se je zatrjevano dejstvo zgodilo v zatrjevanem času. Takšnega dokazila pa tožnica ni predložila niti v upravnem postopku niti v upravnem sporu. Iz dokumentacije v spisu ni razvidno, da bi v sami zahtevi za denacionalizacijo zahtevala tudi izdajo začasne odredbe o zavarovanju zahtevka v procesu lastninskega preoblikovanja podjetja. Zahteva za izdajo začasne odredbe tudi ni bila priložena zahtevi za denacionalizacijo, kot zatrjuje tožnica. Med listinami, ki jih je priložila zahtevi za denacionalizacijo in jih na njej tudi navedla, ni zahteve za izdajo začasne odredbe. Tudi na računalniškem izpisu glavne pisarne, kjer so izpisane zadeve, dokumenti zadeve in priloge, zahteva za začasno odredbo ni zavedena. Glede navedb tožeče stranke, da je vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe zadnji dan roka, iz česar se da zaključiti, da je lovila rok in zahtevo res vložila, sodišče pripominja, da je bil ta dan tudi zadnji dan roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo.

Tožnica vlaga pritožbo zoper navedeno sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo obravnavanje in odločanje. Tožnica zlasti poudarja, da je izdana sodbe brez opravljene glavne obravnave, kar je moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Nato še navaja, da je dne 7.6.1993 na upravno enoto poslala zahtevek, ki se nanaša na denacionaizacijo nepremičnega premoženja, ki je bilo v lasti njenega očeta in glede katerega je zavezanec podjetje U.Z.. V upravnem spisu je dovolj dokumentacije, ki jasno izkazuje pravočasnost vloge. Ker je v denacionalizacijski zahtevi navedeno še drugo premoženje, ki ni bilo v posesti istega zavezanca, je bila z isto vlogo poslana tudi zahteva za izdajo začasne odredbe na posebnem listu, vendar v isti pošiljki. V isti pošiljki so se nahajale tudi ostale priloge, vloga pa je bila poslana v več izvodih. Neizpodbitno dejstvo, ki izhaja iz upravnega spisa Upravne enote je, da vpisničar prispele pošte ne beleži po vsebini posameznih vlog ali po njihovih naslovih, niti ne identificira prilog in jih ne beleži po vsebini. Denacionalizacijska zahteva in zahteva za izdajo začasne odredbe sta bili poslani v isti kuverti, tako da je vpisničar očitno zanemaril, da gre za dve vlogi z različno vsebino. Glede na opisano dejansko stanje ni mogoče sprejeti ocene, da je pravočasnost vloge neizkazana. Vse opisane okoliščine kažejo na to, da je vloga bila vložena pravočasno in da je na strani upravnega organa prišlo do zamenjave posameznih listov. Tožeča stranka na ravnanje s posameznimi listinami v spisu ni imela nobenega vpliva, izguba listine iz spisa ne more iti v škodo tožnice, niti ne more ta okoliščina vplivati na manjšo verjetnost vložitve sporne zahteve. V osebnem razgovoru pooblaščenca tožnice z vodjo oddelka, je le ta zagotovila, da obstaja verjetnost, da je bila vloga glede na podoben naslov založena ali izgubljena. Teh dokazov nista ocenila ne upravna organa in ne sodišče. Tožnica je ponudila vse možne razpoložljive dokaze, nima pa možnosti dokazovati načina poslovanja upravnega organa in da je do napake prišlo na strani delavca upravne enote. Če bi se evidenca prispele pošte vodila po vsebini, ne pa samo po številu listin, bi tožena stranka lahko zatrjevala, da vloge ni prejela. Vsekakor obstaja zmotna ugotovitev dejanskega stanja, če sodišče oceni, da napaka ni nastala na strani tožene stranke oz. prvostopnega upravnega organa, ko ta vendarle obstoj take napake dopušča, pa čeprav le v okviru 10 % možnosti.

Možnost napake obstoji v ravnanju vpisničarja ali referenta, ki je skoraj enaki vlogi lahko zamešal ali nepravilno identificiral. Dejstvo je, da sta vlogi bili poslani 7.6.1993 in ne kasneje ali preje, torej na zadnji dan roka za uveljavljanje začasnih odredb. Nepravilno je vrednoteno dokazno gradivo, ki se nanaša na dopise upravne enote. Ta je izrecno dopustila možnost napake pri svojih delavcih, nato pa v nasprotju s takšnim stališčem obvestila denacionalizacijskega zavezanca, da zahteva ni bila vložena.

Tožena stranka in prizadeta stranka U.Z. na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je rok iz 11. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur.l.RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93 - ZLPP) materialni prekluzivni rok. Če je vloga vezana na tak rok, kot je bil v tem primeru, mora stranka sama zagotoviti dokaz, da je vlogo vložila pravočasno. Zato pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da je morala tožnica, ki je zatrjevala, da je zahtevo za izdajo začasne odredbe v upravnem postopku pravočasno vložila, ponuditi tudi dokaz o tem zatrjevanem dejstvu. Toda tožnica je to dejstvo le zatrjevala, ni pa predložila nobenega dokaza.

Razloge za ugotovitev, da v upravnem spisu ni nobenega dokaza o tem, da je tožnica pravočasno vložila vlogo za izdajo začasne odredbe, je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo in se pritožbeno sodišče z njimi strinja.

Tudi v pritožbi tožnica le trdi, da je v upravnih spisih dovolj dokumentacije, ki izkazuje pravočasnost vloge, pri tem pa ne pove, kateri podatki oz. dokazi so to.

Tožnica tudi ne zatrjuje, da bi administrativni delavec upravne enote posloval v nasprotju s pravili pisarniškega poslovanja, zato bi izvajanje dokazov o zatrjevanih možnih napakah ob evidentiranju dospele pošte ne moglo vplivati na drugačno odločitev. Sodišče prve stopnje zaradi tega, ker ni izvajalo dokazov s tem v zvezi, ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, kot neutemeljeno uveljavlja tožnica.

Navedba sodišča prve stopnje, da je bil zadnji dan roka za vložitev zahtev za denacionalizacijo 7.6.1993, je sicer napačna, saj je bila po 64. členu ZDen zahteva, vložena po fizični osebi, pravočasna, če je bila vložena v 24 mesecih po uveljavitvi tega zakona (do 7.12.1993). Toda ta napačna navedba sodišča prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča ni bistvena, saj na odločitev ni vplivala.

Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št.50/97 in 65/97 popr.) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.