Jedro

Delno pokrivanje stroškov v zvezi s skupnim premoženjem, skupnim, sicer ločenim bivanjem v hiši, ob medsebojnem dogovoru o pokrivanju stroškov, ne nudi podlage za obstoj ekonomske skupnosti.

Pravno zmotno je stališče pritožnika, da ni obogatitve, ker poslovnega prostora ne koristi sam, saj je imel glede na to, da je sam razpolagal s ključi, možnost z njim razpolagati.

Izrek

Pritožbi tožnice se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje (II. točka izreka odločbe) spremeni v:

I. točki tako, da se glasi: „1. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke B. V. B. v višini 47.009,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.9.2009 dalje.

2. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožene stranke M. B. v višini 10.346,92 EUR.

3. Terjatvi pravdnih strank se pobotata, tožena stranka M. B. je dolžna plačati tožeči stranki B. V. B. znesek 36.662,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.9.2009 dalje do plačila in

v III. točki njenega izreka, tako, da je: Tožena stranka M. B. je dolžna tožeči stranki B. V. B. povrniti poleg že priznanih stroškov (3.323,37 EUR), v roku 15 dni, še 1.776,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka M. B. je dolžna tožeči stranki B. V. B. v roku 15 dni plačati pritožbene stroške v znesku 350,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom (I. točka izreka) dovolilo razširitev tožbe, s sodbo II. izreka) pa je pod I. točko ugotovilo, da v 1. točki obstoji terjatev tožeče stranke v višini 40.799,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 39.318,30 EUR od 30.5.2008 dalje do plačila in od zneska 1.480,80 EUR od 8.9.2009 dalje do plačila; v 2. točki, da obstoji terjatev tožene stranke M. B. v višini 10.346,92 EUR, v preostalem delu pa v pobot uveljavljana terjatev ne obstoji; v 3. točki pa, da se terjatvi pravdnih strank pobotata in je toženec dolžan tožnici plačati znesek 30.452,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 28.971,38 EUR od 30.5.2008 dalje do plačila in od zneska 1.480,80 EUR od 8.9.2009 dalje do plačila. V II. točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da je dolžan plačati tožnici znesek 10.234,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za obdobje razvidno iz te točke. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je odločilo (III. točka izreka sodbe), da je toženec dolžan tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 3.323,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper odločbo sta se pritožili obe stranki, obe iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list Republike Slovenije, št. 73/07; UPB 3 s spremembami; ZPP).

Tožnica glede izreka sodbe (II. točka izreka odločbe) pod točko I/2 sodišču prve stopnje očita, da je ugotavljalo obstoj in utemeljenost terjatev pobota izven trditvene podlage tožene stranke. Toženec ni podal sklepčnega ugovora, saj je navajal le številke in predložil račune, pri čemer bi moral svoje trditve zneskovno opredeliti in materialno substancirati. Ni pravnega temelja za priznanje stroškov dobaviteljev. Tožena stranka z izrazom fiksni stroški ni postavila ustrezne trditvene podlage za uporabo 68. člena SPZ. Toženec, ki je samovoljno prevzel upravo nepremičnin, bi stroške dobaviteljev lahko odpovedal, glede na to, da nepremičnine niso v rabi. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj so posamezni stroški res koristni za nepremičnino in za tožnico in do plačila „fiksnih stroškov“ ni upravičen. Ker nista lastnika stanovanjske hiše in imata le terjatev na izstavitev zemljiškoknjižne listine, toženec nima pravnega naslova, da od nje terja kakršnokoli plačilo, glede na to, da nepremičnin nima v posesti. Če toženec plačuje kakšne stroške na lastninski podlagi, jih plačuje namesto lastnika. Lastninske pravice toženec ni dokazal, sodba P 62/2008, na katero se sodišče sklicuje, pa tako ugotovitev izrecno izključuje. Ker je napačno ugotovljen obstoj terjatve toženca, je posledično napačno zavrnjen njen zahtevek (izrek sodbe pod točko I/3), kjer ji je od ugotovljenih 40.799,10 EUR priznano le 30.452,18 EUR. Ni jasno, kako je sodišče opravilo izračun stanja tožničine terjatve na dan 10.9.2009, saj ta vsebuje glavnico in obresti. Nepravilno je opravljeno pobotanje, saj bi se moralo poplačilo opraviti tako, da se, kadar terjatev sestoji iz glavnice in obresti, najprej štejejo za poplačane obresti in šele nato glavnica. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo obresti od zneska 3.612,37 EUR od 20.10.2006, ker je očitno spregledalo, da je ta zahtevek že uveljavljala z vlogo oddano tega dne na sodišče. Pri povračilu stroškov ni upoštevalo ločenega uspeha v prvem in drugem delu postopka, kar bi vplivalo na njen bistveno višji povprečni uspeh, najmanj 66,5%.

Toženec v pritožbi zoper I. točko izreka odločbe (sklep) uveljavlja kršitev določb ZPP in ZST, ker ni razvidno, da je bila taksa za razširitev tožbe plačana in niso podane procesne predpostavke za njeno obravnavanje. V pritožbi zoper sodbo (II. točka izreka) izraža nestrinjanje s tem, da je skupnost prenehala maja 2001 in vztraja, da je trajala vsaj do aprila 2002, če že ne do tožničine izselitve konec leta 2003. Niza razloge v prid svojemu stališču in poudarja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku kot bistven dogodek štelo njegovo izselitev iz spalnice, kar pa ni pravilno. Spori med partnerjema so pogosti v vseh zvezah, velikokrat se tudi prekinejo intimni odnosi in ohladi čustvena navezanost, pa družina funkcionira še naprej. Čustvena navezanost se spreminja. Ravnanje tožnice po maju 2001 kaže, da se partnerja takrat še nista odločila za dokončen razpad njune zakonske zveze, saj je bila tudi tožba za razvezo vložena bistveno kasneje, v letu 2002. Oporeka zaključku sodišča prve stopnje, da je bil kredit tožničinega delodajalca S. porabljen za pridobivanje skupnega premoženja. Sodišču prve stopnje očita, da je preseglo trditveno podlago tožbe in da je potem, ko je v ponovljenem postopku sprejelo njegovo stališče, da kredit ni mogel biti porabljen za nakup nepremičnine, ne da bi tožnica določno trdila, upoštevalo obnovitvena dela iz cenitve. Iz listin v spisu, do katerih se sodišče ni opredelilo, je razvidno, da je bila investicija v poslovni prostor zaključena v letu 1999. V delu, ko sodišče povzema kronologijo nakazil in s tem dokazuje, da so bila sredstva kredita namenjena pokrivanju negativnega stanja, je listine vpogledalo izven naroka. Šele s sodbo je bil seznanjen, da je sodišče listine, ki jih je tožnica predlagala šele 9.9.2009, vpogledalo v dokaznem postopku in je s tem zagrešilo procesno kršitev, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Tolmačenje njegove izjave v postopku P 460/2003, da priznava, da je bil denar porabljen za potrebe družine, je v nasprotju z vsebino izjave dane v tistem postopku. Sodišče se ni opredelilo do njegovih navedb in dokazov, da je tožnica porabila denar za potovanja. V postopku P 460/2003 je vložil v spis tudi kopijo potnega lista. Ni se tudi opredelilo do dejstva, da so bili čustveni odnosi v tistem času že načeti in je tožnica imela razlog, da je navedena sredstva porabila za druge namene. Tožnici ne pripada vračilo zneskov, ki mu jih je nakazovala od maja 2001 do spomladi 2002, že zato, ker je takrat med njima še obstajala življenjska skupnost. Nakazila tudi niso bila mesečna in je tožnica, če se upoštevajo vsa njena nakazila, nakazovala povprečno mesečno le 145.000,00 SIT, znesek kredita, ki naj bi ga z nakazili odplačevala, pa je mesečno znašal 200.000,00 SIT. Nakazila tožnice so ustrezala višini stroškov gospodinjstva in družine, ki jih je zaradi njene daljše odsotnosti pokrival. S temi je izpolnjevala le del svojih finančnih obveznosti do otrok in gospodinjstva in niso zadostovali še za plačevanje kredita. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je kredit odplačeval tudi sam, saj je glede na solastništvo poslovnega prostora tožnica odplačala le svojo obveznost. Nepravilno so priznane zamudne obresti za zneske kreditov, ki so bili plačani kasneje in jih je sodišče priznalo od vložitve tožbe. Materialnopravno zmotno mu sodišče ni priznalo pobotnega ugovora za čas do marca 2002. Če je sprejelo stališče, da je življenjska skupnost prenehala v maju 2001 in je tožnica do marca 2002 nakazovala denar za poslovni prostor, potem ne bi smelo upoštevati njenih vplačil še na račun pokrivanja stroškov. V zvezi z uporabnino je nepravilno štelo, da ji je preprečeval njeno uporabo. Poslovnega prostora sam ne uporablja, tožnica pa niti ne ve, kateri prostor je v njeni solasti. Tožnica ni izkazala ravnanja v smeri zahteve za predajo posesti, saj najmanj kar je, bi lahko pisno zahtevala izročitev ključa. Sodišče ji, v nasprotju z njeno prvo izpovedbo, ko je povedala, da ključev ni zahtevala, v ponovljenem postopku verjame, da je poleti 2001 zahtevala ključe. Takrat sta bila še skupaj in so se ključi nahajali v hiši in bi jih lahko vzela. Ob spreminjanju tožničinih navedb dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki tožnici verjame, ni prepričljiva. Dejstvo je, da tožnica poslovnega prostora ni imela v posesti, ni ga tudi zahtevala in sama ni storila ničesar, da bi solastni delež uporabljala. Poslovnega prostora tudi sam ne koristi, zato tudi ni obogatitve. Podrejeno ugovarja višini uporabnine in se sklicuje na svoje pripombe, s katerim je obrazloženo ugovarjal izvedenskemu mnenju, ki jih v pritožbi v kratkem povzema. Sodišče bi moralo poskrbeti za odpravo pomanjkljivosti, in sicer zaslišati izvedenca ali pa postaviti novega. Zadošča, da je obrazloženo mnenju ugovarjal in da je bilo zanj mnenje nesprejemljivo in neuporabno. Ni se izjasnilo o višini najemnin sosednjih poslovnih prostorov, kljub listinskim dokazom in je s tem bistveno kršilo določbe postopka. Pri odmeri pravdnih stroškov ni uporabilo kriterija potrebnosti in je tožnici priznalo vse stroške sestave vlog, čeprav te niso bile potrebne. Kot merilo pravičnosti bi moralo uporabiti 2. odstavek 154. člena ZPP, kar narekuje tudi dosežen uspeh v pravdi. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, vse s stroškovno posledico, podrejeno pa, da ga razveljavi.

Tožnica je na toženčevo pritožbo odgovorila in predlagala je njeno zavrnitev.

O pritožbi toženca: V zvezi s pritožbo toženca zoper I. točko odločbe glede neplačane takse podatki spisa (list. številka 335 spisa) kažejo, da je bila taksa za razširitev tožbe plačana in ni podana uveljavljana kršitev določb ZPP in ZST. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je ob tokratnem odločanju ocenilo, da je ekonomska skupnost med pravdnima strankama prenehala maja 2001 (ob prvem odločanju je štelo, da je ekonomska skupnost prenehala marca 2002). Kot odločilno je štelo, da so se takrat medsebojni odnosi zaostrili in čustveni odnosi ohladili, da se je toženec izselil iz skupne spalnice in da sta si zakonca do tožničine izselitve (november 2003) fizično razdelila prostore v hiši (drug drugemu sta se izogibala). Pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivimi in izčrpnimi razlogi sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (skupnega gospodinjstva, ki ga izpostavlja tožnik v oporo trditvi o obstoju ekonomske skupnosti vsaj do aprila 2002, sodišče prve stopnje ni ugotovilo). Delno pokrivanje stroškov v zvezi s skupnim premoženjem, skupnim, sicer ločenim bivanjem v hiši, ob medsebojnem dogovoru o pokrivanju stroškov (tožnica je do marca 2002 tožencu nakazovala denar), ne nudi podlage za obstoj ekonomske skupnosti, kot vztraja pritožnik (niti do marca 2002, še manj pa do konca leta 2003). Trenutek vložitve tožbe (konec leta 2002) ne pomeni, da ni moglo do prenehanja ekonomske skupnosti priti že prej, kot je sicer pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Toženčeva izselitev iz skupne spalnice nedvomno dokazuje prenehanje čustvene navezanosti in je drugačno pritožbeno razlogovanje nesprejemljivo.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s krediti (kredit pri NLB, d.d., v takratnem znesku 8.500.000,00 SIT 4.7.2000 – A 2; kredit S. v takratni višini 3.000.000,00 SIT 16.8.2000), ki so bili po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje najeti v času trajanja zakonske zveze in jih je tožnica odplačevala (po 1.5.2001), ugotovilo, da so bili porabljeni za pridobivanje skupnega premoženja in potrebe cele družine, spričo česar predstavljajo pasivo skupnega premoženja. Toženec v pritožbi vztraja, da je kredit S. tožnica porabila za lastne potrebe in da ni upravičena do ustreznega povračila. S pravnomočno sodbo P 460/2003 (P 62/2008) je bilo ugotovljeno, da je delež na skupnem premoženju vsake od strank ena polovica. Toženec bi torej moral dokazati, da je tožnica kreditna sredstva porabila zase in ne za skupne potrebe. Njegovi trditvi, da je kredit porabila za kredit materi pri nakupu stanovanja, sodišče prve stopnje ni sledilo, toženec pa je v pritožbi obrazloženo ne izpodbija. Toženec v postopku ni trdil, še manj pa dokazoval, da je tožnica denar porabila za potovanja in predstavljajo pritožbene trditve v zvezi s tem nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Toženec namreč ni izkazal, da brez svoje krivde teh trditev ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Isto velja tudi glede njegove trditve, da so bili čustveni odnosi tako načeti, da je tožnica imela razlog, da je kredit porabila za svoje potrebe. Ni torej pomembno, kar toženec izpodbija, ali so bila kreditna sredstva porabljena za obnovo hiše ali poslovnega prostora in v zvezi s tem sodišče tudi ni odločalo mimo trditvene podlage. Tožnica je poleg trditve, ki ji v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje res ni sledilo, da je bil denar porabljen za nakup hiše na C... (hiša na C... je bila plačana pred pridobljenim kreditom in to s kreditom NLB), omenjala tudi obnovo in se sklicevala na cenitveno poročilo, iz katerega sodišče prve stopnje povzema svoje ugotovitve. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka torej ni podana. Sodišče prve stopnje je pravilno razumelo trditve toženca v postopku P 460/2003, kjer je jasno izjavil, da so kreditna sredstva ostala na računih. Upoštevanje izpiskov bančnega prometa po dokaznem predlogu 9.9.2009, na podlagi katerih sodišče gradi zaključek, da so bila sredstva porabljena za skupne potrebe (negativno stanje pred nakazilom posojila tožničinega delodajalca je bilo pri tožnici minus 1.116.067,59 SIT, pri tožencu pa 657.302,22 SIT - C 1, C 2), bi lahko zaradi prekluzije predstavljalo uveljavljano procesno kršitev. Toženec pa bi v skladu z 286.b členom ZPP moral to kršitev uveljavljati ob zaključku obravnave in zato v pritožbi ni upoštevna. Ne drži pa, da bi toženec šele v obrazložitvi sodbe izvedel, da je sodišče te dokaze upoštevalo (dokaz vložen na obravnavi 10.9.2009; dodatni dokazni sklep sodišča na obravnavi 10.9.2009). Sicer pa je vsebina dokazov povzeta tudi v zapisniku z obravnave 10.9.2009, ob izpovedbi tožnice, ki je bila ponovno zaslišana. Višini kreditne obveznosti (26.659,37 EUR), ki po ugotovitvi sodišča prve stopnje odpade na toženca, pa toženec v pritožbi obrazloženo ni oporekal. V zvezi z zneski, ki jih je tožnica (obrazložitev na peti strani sodbe) nakazovala tožencu od maja 2001 do spomladi 2002 in ji je sodišče priznalo polovični delež (obrazložitev na deveti strani sodbe), je neutemeljena pritožbena trditev, da sodišče ni upoštevalo, da je tožnica solastnica poslovnega prostora. Podlago za ugotovitev višine zneskov, ki jim toženec oporeka, je sodišče imelo v listinski dokumentaciji (priloga spisa A 12, C 1, C 2) in izpovedi tožnice, ki ji je verjelo. Sodišče prve stopnje je štelo za dokazano, da je tožnica mesečno nakazovala zneske v višini med 200.000,00 SIT in 350.000,00 SIT, razen v mesecu decembru, ko je nakazala le 150.000,00 SIT in februarju ter marcu 2002, ko mu je plačala po 50.000,00 SIT. S tem ni odplačevala le kredita za poslovni prostor, temveč je krila tudi druge stroške. Ob neizpodbijani ugotovitvi, da sta si ob dogovoru ločenega življenja razdelila stroške in da je toženec tožnici sam povedal kolikšne zneske naj mu nakazuje, pritožbeno sodišče v dokazno oceno sodišča prve stopnje ne dvomi. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je za plačilo kredita za poslovni prostor skrbel toženec, toženec s pritožbenim opozarjanjem na datumsko neskladnost tožničinih nakazil z dnem, ko je moral biti kredit plačan, ne more uspešno izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je sredstva za plačilo tega kredita zagotavljala tožnica. Posledično je pravilno zavrnjen pobotni ugovor iz naslova plačevanja kredita. S prikazom izračuna povprečnega mesečnega nakazanega zneska na podlagi nalogov za gotovinsko plačilo (145.000,00 SIT mesečno) pravilnosti odločitve ne more uspešno izpodbiti. Podlago za ugotovitev višine odplačanega kredita za poslovni prostor po maju 2001 do januarja 2002 (skupno 7.419,86 EUR, pri čemer na toženca odpade polovica 3.709,93 EUR), je sodišče prve stopnje imelo v pregledu zapadlosti glavnice in obresti po spornem deviznem posojilu (priloga spisa A 25). Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo 3.612,37 EUR, kot je iz tega naslova uveljavljala, ugotovljeni višini pa toženec obrazloženo ne ugovarja.

Z vložitvijo tožbe je toženec prišel v zamudo s plačili obrokov kreditov (kredit pri NLB, kredit pri S.), ki jih je po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje (2. odstavek 7. strani obrazložitve sodbe), odplačala tožnica do vložitve tožbe. Kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje, je zato tožnica upravičena do obresti od vsote poplačanih kreditov v času od maja 2001 do 19.4.2004 (vložitev tožbe) od vložitve tožbe dalje. Pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje priznalo obresti od vložitve tožbe od posameznih obrokov kreditov, ki jih je tožnica plačala po vloženi tožbi (po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnica obroke kredita odplačevala tudi po vloženi tožbi), je protispisna. Sodišče prve stopnje je (1. odstavek 8. strani obrazložitve sodbe) zakonske zamudne obresti od obrokov, plačanih po vložitvi tožbe, priznalo od plačila posameznih obrokov do 29.5.2008, torej ne, kot trdi pritožnik, preden je tožnica obroke kredita plačala. Neutemeljena je zato toženčeva graja obračuna obresti od plačanih obrokov kreditov.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica poleg stroškov, ki jih je sama krila, v obdobju od maja 2001 do spomladi 2002 z mesečnimi denarnimi nakazili krila tudi stroške za poslovni prostor in hišo na C., kar tožnik uveljavlja v pobot, je pravilno štelo, da terjatev toženca, ki jo ugovarja v pobot do marca 2002, ne obstaja. Protispisna je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje nakazila tožnice upoštevalo tudi na račun preživljanja otrok in kritja stroškov gospodinjstva in treh nepremičnin, saj je sodišče prve stopnje izrecno zapisalo (2. odstavek 10. strani obrazložitve sodbe), da je upoštevalo, da so plačani stroški odpadli na hišo na C. ulici in poslovni prostor. Tožnica mesečno do marca 2002 ni prispevala le 145.000,00 SIT, kot prikazuje toženec, zato si tudi razlogi za zavrnitev pobota niso v nasprotju in niso pomanjkljivi.

V zvezi z uporabnino (II. točka sodbe) je sodišče prve stopnje štelo (štirinajsta stran sodbe), da je toženec tožnici preprečeval uporabo poslovnega prostora in da utemeljeno terja uporabnino (190. člen OZ). Kot ključno je upoštevalo dejstvo, da si je toženec poslovni prostor lastil in ga imel za svojega (toženec je zemljiškoknjižni lastnik). Dejstvo, da je med tem pravdnim postopkom, ko je tožnica že uveljavljala plačilo uporabnine, brez vednosti tožnice sporni prostor oddal, le potrjuje pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila uporaba tega prostora tožnici preprečena. Vprašanje, ali je tožnica poleti 2001 zahtevala ključe ali ne, kar izpostavlja v pritožbi, niti ni odločilno. Upoštevaje stališče toženca (pripravljalna vloga 30.3.2006), da je bil poslovni prostor vedno v njegovi domeni, da pa ni zanikal, da spada poslovni prostor v skupno premoženje, je s prevzemom izključne uporabe (kljub vedenju, da je tudi tožnica upravičena do posesti) tožnici, ki ni imela ključev (ne glede na to ali jih je po prenehanju skupnosti zahtevala) preprečil uporabo (ni ji izročil ključev). Pravno zmotno je stališče pritožnika, da ni obogatitve, ker poslovnega prostora ne koristi sam, saj je imel glede na to, da je sam razpolagal s ključi, možnost z njim razpolagati. Drugačna dokazna ocena sodišča prve stopnje kot ob prvem odločanju (sodba je bila razveljavljena) ne predstavlja uveljavljane kršitve. Višini priznane uporabnine toženec oporeka s sklicevanjem na pripombe na izvedensko mnenje in očitkom, da sodišče prve stopnje ni postavilo drugega izvedenca oziroma opravilo zaslišanja izvedenca. Tako stališče toženca je pravno zmotno, saj bi moral sam podati dokazni predlog. Res je sicer dokazno breme glede višine uporabnine na strani tožnice, ki pa je višino dokazala z izvedenskim mnenjem, s katerim je soglašala in ga je sodišče prve stopnje sprejelo. Toženec, ki se z mnenjem tudi potem, ko je izvedenec odgovoril na njegove pripombe, ni strinjal, bi moral dokazati drugače. Izvedenskemu mnenju ni mogoče očitati nejasnosti, nepopolnosti ali morebitnih neskladij, kar bi terjalo (254. člen ZPP) posredovanje sodišča po uradni dolžnosti (toženec izraža nestrinjanje z metodo izračuna tržne vrednosti najemnine).

Pri odmeri stroškov je sodišče prve stopnje, kot je razvidno iz njegove obrazložitve, upoštevalo kriterij potrebnosti (155. člen ZPP). Katere vloge tožnice in zakaj niso bile potrebne, toženec določno ne opredeli, zato pravilnosti odmere stroškov sodišča prve stopnje ne more uspešno izpodbiti.

O pritožbi tožnice: Neutemeljen je pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je prekoračilo pooblastilo in ugotavljajo obstoj in utemeljenost terjatev izven trditvene podlage tožene stranke. Toženec je pobotni ugovor v zadostni meri in pravilno obrazložil, pri čemer je predložil številno dokumentacijo (pripravljalna vloga 21.2.2007), na podlagi katere je sodišče prve stopnje ugotavljalo stroške, ki jih je ugovarjal v pobot (deveta do trinajsta stran obrazložitve) in ugotovljeni višini tožnica obrazloženo niti ne nasprotuje. Na že omenjenih straneh obrazložitve je sodišče prve stopnje v zadostni meri in pravilno obrazložilo katere stroške, ki jih toženec uveljavlja v pobot in zakaj je priznalo, in pritožbene trditve v pravilnost izčrpne obrazložitve sodišča prve stopnje ne vzbujajo dvomov. Pravna podlaga je 68. člen Stvarnopravnega zakonika (Ur. list RS, št. 87/2002 s spremembami; SPZ) v zvezi s 72. členom SPZ. Ob dejstvu, da sta pravdni stranki v času trajanja zakonske zveze kupili stanovanjsko hišo na C., jo prevzeli v posest in v njej najprej živeli skupaj, kasneje pa je v njej živel toženec z otrokoma, dejstvo, da še ni urejen vpis v zemljiško knjigo, ni pomembno. Res zemljiškoknjižno še nista lastnika, kar pa ne pomeni, da del stroškov, ki ni vezan na uporabo nepremičnine, ne bi bremenil tudi tožnice v okviru ugotovljenega deleža na skupnem premoženju. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo obstoj terjatve toženca in so drugačne pritožbene trditve napačne.

Tožnica pa upravičeno opozarja, da iz obrazložitve sodbe ni razvidno, kako je sodišče prve stopnje opravilo izračun stanja tožničine terjatve na dan 10.9.2009 in je tudi nepravilno opravilo pobotanje. Očitno sodišče prve stopnje terjatve tožnice ni izračunalo na isti dan, kot terjatev toženca, torej na dan 10.9.2009, zato je ob ugotovljenih dejstvih na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP to napravilo pritožbeno sodišče. Tožnica upravičeno tudi uveljavlja, da sodišče prve stopnje od zneska 3.612,37 EUR neupravičeno ni priznalo obresti od 20.10.2006, saj je očitno spregledalo, da je takrat zahtevek že uveljavljala (list. št. 69).

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih toženec ni uspel izpodbiti, da tožnici pripada znesek 35.705,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.5.2008, 1.480,80 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.9.2009 in ker je tožnica od zneska 3.612,37 (865.668,35 SIT) upravičena do obresti od 20.10.2006, je pritožbeno sodišče, kot je razvidno iz priloženega obračuna zakonskih zamudnih obresti, obračunalo terjatev tožnice na isti dan, kot terjatev toženca, torej na dan 10.9.2009. Terjatev tožnice skupaj z obrestmi znaša 47.009,17 EUR (obresti od 35.705,93 – 5.010,03 EUR; obresti od 1.480,80 EUR – 0,73 EUR; obresti od 3.612,37 EUR – 1.199,31 EUR) in je po medsebojnem pobotanju (terjatev toženca 10.346,92 EUR) toženec tožnici dolžan plačati 36.662,25 EUR z obrestmi od 11.9.2009. Drugačen način pobotanja, kot ga predlaga tožnica, glede na uveljavljane zahtevke, po oceni pritožbenega sodišča ni mogoč.

Neutemeljen je očitek v zvezi z odmero pravdnih stroškov, saj je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo uspeh ob zaključku in v ZPP ni podlage za ugotavljanje uspeha v prvem in drugem delu postopka, kot trdi tožnica.

Pritožbeno sodišče je v delu, v katerem sodbe ni spremenilo, obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanih, a nespremenjenih delih, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Posledično, zaradi spremembe odločitve o glavni stvari, se je spremenil uspeh tožnice (od uveljavljanih 76.796,35 EUR je uspela s 46.896,97 EUR), ki znaša 61% in je pritožbeno sodišče spremenilo tudi stroškovno odločitev. Odmeri stroškov sodišča prve stopnji stranki nista opredeljeno ugovarjali, zato je pritožbeno sodišče upoštevalo stroške, ki jih je odmerilo že sodišče prve stopnje (tožnici 13.760,04 EUR, tožencu 8.445,63 EUR) in upoštevaje spremenjeni uspeh tožnici priznalo 8.393,62 EUR, tožencu pa 3.293,79 EUR. Po medsebojnem pobotanju bi toženec dolgoval tožnici 5.099,83 EUR pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je tožencu zato, poleg že v III. točki izpodbijane sodbe naloženih stroškov (3.323,37 EUR), naložilo še plačilo zneska 1.776,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnica, ki je s pritožbo uspela s 60% (od izpodbijanih 10.346,92 EUR je uspela s 6.210,00 EUR), je v skladu z uspehom upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 2. odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je njene stroške odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur. list RS, št. 67/2003 s spremembami; OT) in Zakonom o sodnih taksah. Tožnici je v skladu s specifikacijo stroškov v pritožbi priznalo 584,45 EUR (675 točk za zastopanje; 2% za materialne stroške, 20% DDV; 206,92 EUR takse za pritožbo) in ob upoštevanju pritožbenega uspeha tožencu naložilo v plačilo 350,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženec s pritožbo ni uspel in ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Stroške tožnice z odgovorom na pritožbo pa pritožbeno sodišče ne ocenjuje za potrebne.