Jedro

Tožena stranka bi morala pri tožnikovih izjavah upoštevati njegove psihofizične lastnosti in sposobnosti glede na njegovo zatrjevano starost, narodnost, socialno ter kulturno okolje, iz katerega izhaja. Pri oceni verodostojnosti pa bi morala dobiti pomoč izvedenca psihiatra za mladostnike, da bi lahko z višjo stopnjo prepričljivosti zaključila o resničnosti oziroma neresničnosti tožnikovih navedb. Tožena stranka očita tožniku, da je navedel dva datuma kdaj je ostal brez matere oziroma ostal brezdomec, vendar tožena stranka ni poskušala teh razlik razčistiti s tožnikom kot to zahteva 1. odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZUP, ki se uporablja na podlagi 23. člena ZAzil). V zvezi s tožnikovo navedbo, da je imel potni list, pa tožena stranka ni upoštevala, da iz pribavljenih poročil izhaja, da je mogoče potni list pridobiti tudi na črnem trgu in se do vsega tega ni opredelila in tega tudi ni predočila tožniku. Tožena stranka je pribavila več poročil, pri vseh pa ni pridobila slovenskega prevoda. Zlasti pa ni v celoti upoštevala vsebine pridobljenega poročila, to je Poročilo angleškega notranjega ministrstva, Direktorata za imigracijo, april 2005, zlasti pa ni upoštevala priporočil pod točko 4.3 z naslovom Unaccompanied minors (stran 10 tega poročila) in priporočila, ki izhaja iz tega. Prav tako ni upoštevala 3. poglavja Poročila UNHCR o osebah, ki še vedno potrebujejo zaščito na Kosovu, marec 2005, in sicer pod točko 14. V ponovljenem postopku je potrebno, da mora tožena stranka najprej ugotoviti zaradi katerega razloga, ki so navedeni v Ženevski konvenciji, tožnik zatrjuje, da je bil preganjan v izvorni državi, nato skrbno in natančno analizirati tožnikovo izpovedbo in navedbe v prošnji za azil tudi, po potrebi, s pomočjo izvedenca psihiatra za mladostnike in odločiti ali obstajajo razlogi za priznanje azila po 2. odstavku 1. člena ZAzil. Pri ugotavljanju obstoja humanitarnih razlogov za priznanje azila pa mora tožena stranka v celoti preveriti pridobljena aktualna poročila o stanju v tožnikovi izvorni državi za mladoletne Rome brez spremstva in to upoštevati ob drugih pridobljenih podatkih in ponovno odločiti.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 1822-10/236-501/2004/1 z dne 17. 5. 2005 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks. 3. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora državo zapustiti v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik v prošnji za azil navedel, da je zapustil matično državo, ker je v času vojne njegov oče sodeloval s Srbi kot vohun. Med vojno njegova družina ni imela za hrano, zato je njegov oče Srbom dajal informacije o Albancih, da je dobil denar za preživetje družine. Po vojni pa so mu Albanci povedali, da so ubili njegovega očeta. Tožniku so nekaj mesecev po tem, ko je umrl oče, grozili s pištolo, enkrat so ga s steklenico udarili po glavi, en mesec pred prihodom v Slovenijo pa so ga zamaskirani prebivalci A pretepli z leseno palico. S sosedi v A ni imel nikoli problemov, grozili so mu drugi prebivalci. Verjetno so mu grozili zaradi tega, ker je Rom in ker je bil njegov oče vohun. Njegova ekonomska situacija je bila slaba, ker je jedel le enkrat na dan in je prosjačil za hrano. Ko so ubili njegovega očeta, je njegova mati z mlajšim bratom AA pobegnila neznano kam in ga pustila živeti na cesti. V A živita njegova babica in dedek, vendar sta mu rekla, da če mati ne bo skrbela za njega, tudi onadva ne bosta. Tožena stranka navaja, da je tožnik povedal, da je po narodnosti Rom muslimanske veroizpovedi in je leta 2001 končal osnovno šolo v A, šolanja pa ni mogel nadaljevati, ker mu tega niso dovolili Albanci. Vsakič, ko se je poskušal vpisati v srednjo šolo, so mu Albanci rekli, da ciganov ne bodo sprejeli, učenci pa so ga celo pretepli. Sam ni bil nikoli ogrožen s strani albanske oblasti, bil pa je ogrožen s strani članov OVK. Tožena stranka navaja, da je tožnik navedel kot glavni razlog zaradi katerega je zapustil matično državo nadlegovanje s strani bivših pripadnikov OVK, ki ga preganjajo, ker je Rom. Zadnje štiri leta pa je živel na cesti, mati ga je zapustila, babica in dedek pa nočeta skrbeti zanj. Tožena stranka je preverila utemeljenost razlogov, ki jih navaja tožnik, prav tako pa je preverjala ali so navedbe, ki jih tožnik navaja, skladne z objektivnimi informacijami iz izvorne države. Tožena stranka je preučila dokumentacijo: Srbija in Črna Gora - poročilo o državi, človekove pravice 2004, Poročilo angleškega notranjega ministrstva, Direktorata za imigracijo, O Kosovu, april 2005, Poročilo US Department of State - Človekove pravice v Srbiji in Črni Gori za leto 2004, Poročilo UNHCR o osebah, ki še vedno potrebujejo zaščito na Kosovu, marec 2005, SOS Otroške vasi na Kosovu in podatke, pridobljene s pomočjo Informacijsko - dokumentacijskega centra tožene stranke. Tožena stranka ugotavlja, da so navedbe tožnika med seboj kontradiktorne in v popolnem neskladju s podatki iz pridobljenih poročil. Tožena stranka navaja, da je tožnik kot enega izmed glavnih razlogov za zapustitev države navedel dejstvo, da je zadnja štiri leta živel na cesti, tožena stranka dvomi v resničnost te trditve, saj je do leta 2001 obiskoval osnovno šolo v A. Če je od leta 2000 živel na cesti, bi bilo skrajno neverjetno, da tega ni nihče opazil in ni reagiral nihče od njegovih učiteljev ali ostalih zaposlenih v osnovni šoli, tja pa naj bi po lastnih navedbah hodil še eno leto po tem, ko so porušili njihovo hišo v A in ga je tudi mati zapustila. Tožnik je najprej povedal, da je postal brezdomec, ko ga je leta 1999 zapustila mati, potem ko je bila uničena njihova hiša, torej pet let preden je zapustil matično državo, kasneje pa je povedal, da je kot brezdomec na ulici živel zadnja štiri leta, to je od leta 2000. Tako je tožnik na istem zaslišanju navedel dva različna datuma o tem, kdaj naj bi postal brezdomec, ki sta si med seboj nasprotujoča. S tem je vnesel dvom tudi v vse njegove ostale trditve. Prav tako tožena stranka dvomi v izjavo tožnika, da je nekaj let pred odhodom živel kot brezdomec na ulicah A, ker je povedal, da je imel potni list. Tožnik je namreč povedal, da mu je bil leta 2003 izdan potni list, ki so ga aprila 2004 uničili neki Albanci, ki so ga ustavili na cesti in pretepli. Tožena stranka je pridobila informacije, da veljajo v tožnikovi matični državi za mladoletnike, ki želijo pridobiti potni list, ista pravila kot v Sloveniji. Tožena stranka je mnenja, da je nesporno razvidno, da se tožnikove navedbe o tem, da je imel potni list, ne ujemajo z njegovimi izjavami o tem, da naj bi že od leta 2000 bil brezdomec. Če bi bil tožnik brezdomec od leta 2000, ne bi mogel tri leta po tem pridobiti potnega lista, za katerega se poleg ostalega zahteva tudi prijava stalnega prebivališča. Sam pa tudi ne more zaprositi za potni list, ampak mora to storiti v prisotnosti starša ali zakonitega zastopnika. Prav tako tožena stranka ne more verjeti tožniku, da je več let bival na ulici kot brezdomec. Iz poročila US Department of State - Človekove pravice v Srbiji in Črni Gori za leto 2004 je razvidno, da upravljajo z 31 centri za socialno delo, ki nudijo pomoč otrokom. Tožena stranka je dobila informacijo preko Centra za socialno delo A, da v tem mestu ni brezdomnih otrok brez staršev ali skrbnikov. Vsi mladoletniki, ki jih policija najde, prepuščene same sebi, so v roku enega tedna prepeljani v SOS Kinderdorf Center v B. Tožena stranka zaključuje, da so tožnikove navedbe neskladne z objektivnimi informacijami in če bi bil tožnik prepuščen sam sebi, bi bil s pomočjo centra za socialno delo kmalu nastanjen v SOS Kinderdort Center v B ali rejniško družino. Tožena stranka je tudi preverila tožnikovo izjavo, da so ga preganjali bivši pripadniki OVK. Pri tem se tožena stranka opira na Poročilo angleškega notranjega ministrstva, Direktorata za imigracijo, o Kosovu, april 2005, iz katerega izhaja, da je bila OVK uradno razpuščena 20. 9. 1999 in da je iz poročila tudi razvidno, da po letu 2000 ni več novih dokazov o nasilju pripadnikov OVK. Tožena stranka zato zaključuje, da tožnik ni uspel v zadostni meri izkazati svojega subjektivnega strahu, njegove izjave so nasprotujoče in popolnoma neskladne s preučenimi informacijami, ki izhajajo iz objektivnih poročil. Prav tako zaključuje, da ni dokazal svoje splošne verodostojnosti. Pri tem tožena stranka še poudarja, da se je v času bivanja izkazal kot vedenjsko problematičen. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, ki so določeni v 2. odstavku 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZAzil), ker ni izkazal, da bi bil v matični državi preganjan zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Tožena stranka ne more sprejeti kot verodostojne tožnikove trditve, da je zapustil matično državo zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem ali da bi bil predmet tega po vrnitvi na Kosovo. Tožena stranka tudi ne more zaključiti, da bi v primeru vrnitve trpel nečloveško in ponižujoče ravnanje, ki je v nasprotju s 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Pri tem poudarja, da mladoletnost sama po sebi še ni razlog za priznanje azila. Pri preverjanju obstoja humanitarnih razlogov za priznanje azila pa je tožena stranka preverila splošno stanje na Kosovu in še posebej razmere v matični občini A in preučila: Poročilo OSCE o stanju v občini A, februar 2005, Poročilo angleškega notranjega ministrstva, Direktorata za imigracijo o Kosovu, april 2005, Poročilo Generalnega sekretarja ZN, Misija na Kosovu, oktober 2003, UNHCR - Načrt za delovanje v državi, regija: Kosovo, 2004, Posebno poročilo nemške Karitas in Diakonije v B, februar 2003. Tožena stranka ne more sprejeti kot verodostojne trditve tožnika, da se boji vrnitve na Kosovo, ker ga je strah, da bi ga ubili pripadniki bivše OVK. Te trditve se ne skladajo z vpogledanimi poročili. Tožena stranka pri tem navaja, da je upoštevala mnenje UNHCR o tem, kateri posamezniki, ki prihajajo iz Kosova, še potrebujejo zaščito in iz katerega izhaja, da otroci brez sorodnikov ali skrbnikov na Kosovu še vedno potrebujejo zaščito. Tožena stranka pri tem meni, da ne gre posploševati, ker mladost sama po sebi še ni razlog za priznanje azila. Tožnik se je namreč izkazal za izredno nekredibilnega. Njegova navedba, da mu je bil izdan potni list leta 2003 pripelje do logične ugotovitve, da obstaja velika verjetnost, da tožnik ni mladoletnik brez skrbnika. Tožena stranka pa upoštevaje mednarodna poročila zaključuje, da bi mu bila v primeru vrnitve zagotovljena primeren sprejem in nega ob predpostavki, da je resnično mladoleten, v kar tožena stranka utemeljeno dvomi. Tožena stranka zato meni, da tožnikov subjektivni strah pred vrnitvijo v matično državo ni v zadostni meri objektivno konkretiziran in zato neutemeljen. Tožena stranka zato zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila po 3. odstavku 1. člena ZAzil, na podlagi 1. alinee 1. odstavka 35. člena ZAzil je zato njegovo prošnjo kot neutemeljeno zavrnila. Na podlagi določila 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil pa je določila rok, v katerem mora zapustiti državo.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka kršila določbe materialnega prava, zlasti 1. odstavek 34. člena v zvezi z 2. in 3. odstavkom 1. člena ZAzil, 22. člen Ustave RS in Konvencijo OZN o otrokovih pravicah. Prav tako ugovarja kršitvam postopka, ker ima odločba pomanjkljivosti in niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi so nejasni in med seboj v nasprotju, prav tako pa ugovarja nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju. Odločba tožene stranke je obrazložena na splošno in je v nasprotju z razlogi, ki jih navaja in z določbo 5. in 6. odstavka 24. člena ZAzil. Tožena stranka bi morala presoditi ali je podan subjektivni strah tožnika v tolikšni meri in je tudi objektivno konkretiziran, da je tožnik dejansko ogrožen in se ne more vrniti v izvorno državo. Odločba ne vsebuje vseh okoliščin in dokazov za presojo, da bi lahko tožena stranka zanesljivo ocenila obstoj subjektivnih in objektivnih okoliščin in ogroženosti, to pa je v nasprotju z 22. členom Ustave RS. Tožena stranka očita tudi tožniku, da se je izkazal za vedenjsko problematičnega. Vendar je tožena stranka sprejela svojo odločitev na splošnih poročilih in splošni neopredeljeni dokumentaciji, na katero se sklicuje. Na konkretne navedbe tožnika v postopku pa ne odgovarja in ne obrazloži zakaj meni, da niso resnične. Prav tako s sklicevanjem na izjavo direktorja Centra za socialno delo naredi zgolj hipotetičen zaključek o nekem pričakovanem reševanju problematike. Dejstvo je, da se mladoletniki policije izogibajo, da se skrivajo in da je čisto možno in verjetno, da je dejansko tožnik ostal na cesti po tem, ko ga je zapustila mati in mu je stanovanjska hiša zgorela. Ni nelogična trditev tožnika, da je prosjačil in da je bil deležen šikaniranja s strani albanske večine, saj je splošno znano, da so v času vojne na Kosovu Romi podpirali Srbe in bili zaradi tega tudi preganjani in so na Kosovu kot taki nezaželeni. V primeru tožnika pa je razvidno, da zanj niso skrbeli niti učitelji v šoli, ki so očitno albanske narodnosti. Kolikor bi bilo tako kot zatrjuje tožena stranka, potem bi učitelji naredili vse, da se tožnik vrne v šolo, kot šoloobveznega otroka bi ga tudi iskali in mu nudili ustrezno pomoč, pa ni bilo tako. Tožena stranka s svojimi izjavami o neprilagojenem obnašanju in utemeljevanju negativne odločbe ne more biti uspešna, saj gre za mladoletnika, ki bi moral biti deležen še posebne skrbi in bi mu morali pri njegovih vedenjskih motnjah, kolikor so zaznane, pomagati strokovnjaki in ga napotiti na ustrezno terapijo. Iz spisa pa ni razvidno, da bi tožena stranka tako ravnala. Tožnik ne more pozabiti, da so mu grozili prebivalci A in da so ga prav prebivalci albanske narodnosti označili kot sina vohuna Srbov in da je prenos takšnih zaključkov in vesti po Kosovu zelo hiter, glede na to ni nobenega upanja, da bi se z morebitno preselitvijo na drug kraj Kosova rešil stigme. Tožnik je pojasnil zakaj je moral pobegniti in česa je bil deležen več kot štiri leta, stanje je bilo tako neznosno, da je videl rešitev samo še v iskanju azila. Tožena stranka zlasti ni pojasnila zakaj ne drži, da je tožnik bil večkrat napaden, zakaj ne drži, da je bil deležen grožnje s smrtjo, ker je sin izdajalca in njegovih navedb ni mogoče označiti za neverodostojne zgolj na splošno, kot je to naredila tožena stranka. Pri tem navaja, da ni mogoče uporabiti načelo 240. odstavka Priročnika v škodo tožnika, vendar bi se morala tožena stranka opreti na načelo 126. odstavka Priročnika, da je v primeru dvoma treba šteti dvom v njegovo korist. Tožnik navaja, da bi lahko bilo moč pritrditi, da sama mladoletnost sama po sebi še ni razlog za priznanje azila, v kolikor bi tožena stranka posebej skrbno obravnavala njegovo prošnjo in upoštevala vse določbe Konvencije o otrokovih pravicah in bi morala v postopku upoštevati stopnjo njegovega duševnega razvoja v sodelovanju z zakonitim zastopnikom. Tožena stranka ni pojasnila razlogov za zavrnitev azila, zato se odločbe ne more preizkusiti. Prav tako se ni opredelila do posameznih navedb tožnika, ampak le na splošno, zato je kršeno načelo enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Ker odločbe ni mogoče preizkusiti, je s tem kršena tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Tožnik predlaga, da sodišče razpiše glavno obravnavo in izvede predlagane dokaze. Predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje in da se dovoli tožniku prebivanje do pravnomočno zaključenega azilnega postopka z vsemi pravicami in obveznostmi kot jih določa ZAzil. Hkrati predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks in stroškov postopka, zaznamuje tudi stroške po odvetniški tarifi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za azil, ker je zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Na podlagi 2. odstavka 1. člena ZAzil daje namreč Republika Slovenija azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (v nadaljevanju: Ženevska konvencija), na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil pa daje azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost in fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), spremenjene s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom št. 2 ter Protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Iz upravnega spisa izhaja, da tožnik utemeljuje svojo prošnjo za azil s tem, da je v času vojne njegov oče sodeloval s Srbi kot vohun, po vojni pa so mu Albanci povedali, da so ubili njegovega očeta, tožnika so večkrat maltretirali, udarili s steklenico po glavi in mu grozili s pištolo, večkrat so ga verbalno nadlegovali v šoli. Povedal je, da je živel na cesti, ker je mati z mlajšim bratom odšla neznano kam.

Tožena stranka na podlagi tožnikove prošnje za azil in zaslišanja zaključuje, da so tožnikove izjave kontradiktorne in neskladne s poročili, ki jih je pridobila. Prav tako tožniku očita, da je navedel dva datuma kdaj je postal brezdomec, vse se tudi ne sklada z njegovo izjavo, da je imel potni list. Tožena stranka je tudi upoštevala izjavo Centra za socialno delo A, da so vsi otroci, ki jih policija najde, premeščeni v Kinderdorf Center v B. Tožena stranka v izpodbijani odločbi sicer navaja, da utemeljeno dvomi v tožnikovo mladoletnost in pri tem ne navaja nobenih razlogov, vendar mu je bil postavljen zakoniti zastopnik (2. odstavek 14. člena ZAzil) kot mladoletniku brez spremstva v smislu 1. odstavka 14. člena ZAzil. Po presoji sodišča pa je tožena stranka preuranjeno zaključila in podvomila v resničnost tožnikovih navedb. Kot pravilno opozarja tožnik v tožbi, je tožena stranka premalo upoštevala, da gre za tožnika, ki mora biti kot mladoleten deležen posebne pozornosti in skrbi pri postopku. Tožena stranka bi morala pri tožnikovih izjavah upoštevati njegove psihofizične lastnosti in sposobnosti glede na njegovo zatrjevano starost, narodnost, socialno ter kulturno okolje, iz katerega izhaja. Pri oceni verodostojnosti pa bi morala dobiti pomoč izvedenca psihiatra za mladostnike, da bi lahko z višjo stopnjo prepričljivosti zaključila o resničnosti oziroma neresničnosti tožnikovih navedb. Tožena stranka očita tožniku, da je navedel dva datuma kdaj je ostal brez matere oziroma ostal brezdomec, vendar tožena stranka ni poskušala teh razlik razčistiti s tožnikom kot to zahteva 1. odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZUP, ki se uporablja na podlagi 23. člena ZAzil). V zvezi s tožnikovo navedbo, da je imel potni list, pa tožena stranka ni upoštevala, da iz pribavljenih poročil izhaja, da je mogoče potni list pridobiti tudi na črnem trgu in se do vsega tega ni opredelila in tega tudi ni predočila tožniku.

Tožena stranka je pribavila več poročil, pri vseh pa ni pridobila slovenskega prevoda. Zlasti pa ni v celoti upoštevala vsebine pridobljenega poročila, to je Poročilo angleškega notranjega ministrstva, Direktorata za imigracijo, april 2005, zlasti pa ni upoštevala priporočil pod točko 4.3 z naslovom Unaccompanied minors (stran 10 tega poročila) in priporočila, ki izhaja iz tega. Prav tako ni upoštevala 3. poglavja Poročila UNHCR o osebah, ki še vedno potrebujejo zaščito na Kosovu, marec 2005, in sicer pod točko 14. Pri tem je tožena stranka sicer pridobila aktualna poročila, pridobila tudi podatke Centra za socialno delo A, ni pa upoštevala, da je tožnik romske narodnosti, mladoletnik brez spremstva in da na Kosovu, po lastnih izjavah, nima sorodnikov, ki bi ga sprejeli. V ponovljenem postopku je potrebno, da mora tožena stranka najprej ugotoviti zaradi katerega razloga, ki so navedeni v Ženevski konvenciji, tožnik zatrjuje, da je bil preganjan v izvorni državi, nato skrbno in natančno analizirati tožnikovo izpovedbo in navedbe v prošnji za azil tudi, po potrebi, s pomočjo izvedenca psihiatra za mladostnike in odločiti ali obstajajo razlogi za priznanje azila po 2. odstavku 1. člena ZAzil. Pri ugotavljanju obstoja humanitarnih razlogov za priznanje azila pa mora tožena stranka v celoti preveriti pridobljena aktualna poročila o stanju v tožnikovi izvorni državi za mladoletne Rome brez spremstva in to upoštevati ob drugih pridobljenih podatkih in ponovno odločiti.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker dejansko stanje v bistvenih točkah ni bilo popolno ugotovljeno. Tožnik v tožbi predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo, vendar temu predlogu sodišče ni sledilo in je odločilo na podlagi 2. odstavka 50. člena ZUS. Sodišče zaključuje, da bo tožena stranka hitreje in ekonomičneje odpravila nakazane pomanjkljivosti in ugotovila popolno dejansko stanje in o zadevi ponovno odločila.

K 2. točki izreka: Sodišče je tožnika oprostilo le plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje, upoštevalo je tudi njegov status in zato zaključilo, da bi bila lahko s plačilom sodnih taks ogrožena sredstva, s katerimi tožnik razpolaga. Sodišče ni odločalo o ostalih stroških postopka, ker tožniku ti niso nastali.

K 3. točki izreka: Tožnik je po odvetniku zaznamoval tudi stroške po odvetniški tarifi. Odvetnik mag. BB je svetovalec za begunce, zato mu gre nagrada za potrebna dejanja po Pravilniku o nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (Uradni list RS, št. 103/04, v nadaljevanju: Pravilnik). Citirani Pravilnik določa postopek in šele zoper odločitev pristojnega ministrstva je dovoljeno sprožiti upravni spor (2. odstavek 4. člena Pravilnika). Zahteva za povrnitev stroškov odvetnika je tako vložena prezgodaj in jo je sodišče zavrglo s sklepom na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.