Jedro

Nadzor glede varnega in skrbnega poslovanja je bila tožena stranka (BS) zavezana opravljati le nad bankami in hranilnicami, ki jim je izdala dovoljenje za poslovanje, na pa nad hranilno kreditnimi službami.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožeče stranke same nosijo stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožečim strankam plačati 337.953.036,56 SIT oziroma 1.410.169,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.6.2002 do plačila in sicer vsakemu posamezniku sledeč znesek: P. A. 6.066,775,57 SIT (25.316,20 EUR), L. A. 4.414.393,45 SIT (18.420,93 EUR), I. in F. B. 3.423.749,59 SIT (14.287,05 EUR), J. B. 3.674.005,41 SIT (15.331,35 EUR), C. d.o.o. 4.694,066,12 SIT (19.587,99 EUR),A. Č. 15.708.120,18 SIT (65.548,82 EUR), M.Č. 13.523.001,72 SIT (56.430,48 EUR), M. D. 13.309.694,99 SIT (55.540,37 EUR, J. E. 2.256.955,62 SIT (9.418,11 EUR), V. E. 3.340.281,96 SIT (13.938,75 EUR), F. F. 2.242.423,38 SIT (9.357,47 EUR), D. F. 2.550.000,00 SIT (10.640,96 EUR), A. G. 3.225.880,29 SIT (13.461,36 EUR),l V. G. 5.410.549,67 SIT (22.577,82 EUR), A. H.2.299.370,85 SIT (9.595,10 EUR), H. J. 2.780.771,80 SIT (11.603,95 EUR), M.K. 4.496.201,65 SIT (18.762,40EUR), M. K. 7.343.814,61 SIT (30.649,19 EUR), M. K. 52.275,290,18 SIT (23.891,21 EUR), J. K. 6.926.407,94 SIT (28.903,38 EUR), V. K. 3.973.028,08 SIT (16.579,15 EUR), J. K. 5.497.215,82 SIT (22.939,47 EUR), R.K. 4.503.642,83 SIT (18.793,37 EUR), A.K. 3.221.939,76 SIT (13.444,91 EUR), A. K. 2.192.238,15 SIT (9.148,05 EUR), R. L. 3.325.634,82 SIT (13.877,62 EUR), G. L. 3.022.001,04 SIT (12.610,59 EUR), M. A. L. 6.359.112,71 SIT (26.536,10 EUR), A. M. 2.713.988,72 SIT (11.433,40 EUR), L. P. 3.738.070,24 SIT (15.598,69 EUR), J.P. 3.089.895,54 Sit (12.893,90 EUR), D. S. P. 2.901.732,62 SIT (12.108,71 EUR) I. P. 4.612.677,79 SIT (19.248,36 EUR), V. R. 3.496.554,56 SIT (14.590,86 EUR), B.R., M. R. 11.712.397,85 Sit (48.874,97 EUR), V. R. 3.827.635,36 SIT (15.972,44 EUR), J. S. 2.277.523,76 SIT (9.503,94 EUR), M.S. 2.917.121,58 SIT (12.172,93 EUR), M. S. 8.227.770,83 SIT (34.333,88 EUR), M. P. 4.225.242,35 SIT (17.631,62 EUR), J. T. (sedaj pravnima naslednicama F. T. in I. S., Š. ulica 15, K.) 2.091.424,44 Sit (8.727,36 EUR), M. V. 17.584.929,10 SIT (73.380,61 EUR), J. Z. 2.111.307,67 Sit (8.810,33 EUR), M. Z. 3.229.103,14 SIT (13.474,81 EUR), T. Z. 2.513.777,31 SIT (10.489,81 EUR), M. Z. 5.789,593,39 SIT (24.159,54 EUR), C. Z. 8.785.240,41 SIT (36.660,16 EUR), L. Ž. 3.456.267,95 Sit (14.422,73 EUR), F. R. 4.749.917,75 SIT (19.821,05 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 21.6.2002 do plačila ter da je dolžna tožena stranka tožečim strankam plačati stroške pravdnega postopka v roku 15 dni (točka I. izreka). Tožečim strankam je naložilo, da so dolžne toženi stranki povrniti pravdne stroške 792,86 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti, ki pričnejo teči od poteka paricijskega roka dalje (točka II. izreka).

Zoper sodbo so vložile pritožbo tožeče stranke, ki uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagale, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeče stranke so toženi stranki s tožbo očitale, da je opustila nadzor nad poslovanjem hranilno-kreditne službe S. Kranj p.o., ki bi ga morala izvajati po Zakonu o bančništvu, saj je od začetka veljavnosti navedenega zakona, dne 20.2.1999, tožena stranka bila pristojna za bonitetni in poslovni nadzor nad poslovanjem hranilno-kreditnih služb. Ker ni pravočasno predlagala predpisanih ukrepov in začetka stečajnega postopka nad S. Kranj p.o., so tožeče stranke utrpele škodo, saj so bile v stečaju poplačane le v višini petinštirideset procentov.

Položaj hranilno kreditnih služb sta do uveljavitve Zakona o bančništvu (Ur. l. RS, št. 7/1999, v nadaljevanju ZBan) urejala Zakon o hranilno kreditnih službah (Ur. l. RS, št. 14/1990 in 30/1990, v nadaljevanju ZHKS) in kasnejši Zakon o bankah in hranilnicah (Ur. l. RS, št. 1/1991, v nadaljevanju ZBH), ki je hranilno kreditne službe umestil v sistem bank in hranilnic.

Glede na določila 79. člena ZBH ne more biti nobenega dvoma, da je ZBH v zvezi s položajem hranilno kreditnih služb odkazal na poseben zakon, to je ZHKS. Na hranilno kreditne službe so se glede na navedeno nanašale le tiste določbe ZBH, ki izrecno govorijo o hranilno kreditnih službah – to sta člena 63 in 79 in tisti členi, ki uporabljajo besedo hranilnica v generičnem smislu (62, 80,83 in 85), v ostalem pa je zanje veljal ZHKS. Za hranilno kreditne službe pa niso veljali tisti členi, ki obravnavajo hranilnice v ožjem pomenu (poglavje 2. oddelek III., členi od 69 do 78, torej tudi ne 77. člen, ki za opravljanje poslov hranilnice predpisuje dovoljenje Banke Slovenije. Hranilno kreditne službe po določilih ZHKS za poslovanje niso potrebovale dovoljenja Banke Slovenije. Slednje izhaja tudi iz prehodnih in končnih določb ZBan, ki v 240. členu posebej ureja uskladitev bank in hranilnic, ki imajo na dan uveljavitve zakona dovoljenje za poslovanje ter v 241. členu uskladitev hranilno kreditnih služb, prav tako pa tudi iz določil 244. člena ZBan, ki v 1. točki 1. odstavka posebej določa, da z dnem začetka uveljavitve ZBan preneha veljati ZBH, v 3. odstavku citiranega člena pa, da z dnem, ko začne veljati ta zakon prenehajo veljati določbe 13., 14. in 17. do 20. člena ZHKS, ter se po uveljavitvi tega zakona navedene odločbe ZHKS uporabljajo za hranilno kreditne službe iz 2. odstavka 241. člena skladno z 241. členom tega zakona in predpisom izdanim na njegovi podlagi.

241. člen ZBan v 2. odstavku določa, da hranilno kreditne službe, ki so bile do uveljavitve tega zakona ustanovljene na podlagi ZHKS, nadaljujejo s poslovanjem po določbah navedenega zakona. 3. odstavek citiranega člena pa določa, da morajo hranilno kreditne službe iz 2. odstavka citiranega člena z uveljavitvijo tega zakona pričeti z usklajevanjem svojega poslovanja z določbami tega zakona iz 1. odstavka tega člena in se dokončno uskladiti v roku 5 let od uveljavitve tega zakona. Na podlagi 4. odstavka 241. člena ZBan je Banka Slovenije sprejela sklep o usklajevanju hranilno kreditnih služb z določbami Zakona o bančništvu (Ur. l. RS, št. 109/1999 in 92/2001, v nadaljevanju sklep o usklajevanju hranilno kreditnih služb). Hranilno kreditne službe so torej tudi po začetku veljavnosti ZBan poslovale upoštevaje določila ZHKS do poteka rokov za uskladitev v skladu z določili ZBan.

ZHKS je v 11. členu določal, da za hranilne vloge, žiro račune in tekoče račune pri hranilno kreditni službi jamčijo ustanovitelji solidarno in neomejeno, v 15. členu pa, da v primeru, če sredstva ne zadoščajo za poravnavo obveznosti, zanje s svojimi sredstvi solidarno in neomejeno odgovarjajo ustanoviteljice. Hranilno kreditne službe za opravljanje storitev niso potrebovale dovoljenja tožene stranke, zato zanje niso veljala pravila varnega in skrbnega poslovanja, ki so bila predpisana za banke in hranilnice z ZBan in ZBH ter ZBS, glede na neomejeno in solidarno jamstvo ustanoviteljev za obveznosti hranilno kreditne službe, ki je upnikom zagotavljala varnost in večji interes ustanoviteljic za solidno poslovanje hranilno kreditnih služb. Z ZBan je bila predpisana smiselna uporaba določb o nadzoru nad usklajevanjem hranilno kreditnih služb s tem zakonom (5. odstavek 241. člena Zban, in sicer smiselna uporaba določb 11. poglavja in 6. do 8. odstavka 240. člena tega zakona). Iz navedenega zakonskega besedila brez dvoma izhaja, da je imela tožena stranka v prehodnem obdobju dolžnost nadzora nad usklajevanjem hranilno kreditnih služb ob smiselni uporabi določb o nadzoru, njena skrb za splošno likvidnost pa je bila glede na določila ZBS omejena zgolj na banke in hranilnice v ožjem pomenu in dolžnosti bonitetnega nadzora ni mogoče raztegniti na hranilno kreditne službe ustanovljene po ZHKS. Nadzor glede varnega in skrbnega poslovanja je bila glede na navedeno tožena stranka zavezana opravljati le nad bankami in hranilnicami, ki jim je izdala dovoljenje za poslovanje, na pa nad hranilno kreditnimi službami.

Držijo pritožbene navedbe, da so bile tudi hranilno kreditne službe ustanovljene po ZHKS toženi stranki dolžne posredovati statistične podatke in poročila o izračunu in izpolnjevanju obvezne rezerve, v skladu z 11. členom Sklepa o obvezni rezervi bank in hranilnic (Ur. l. RS, št. 80/94). Tožena stranka je bila po zakonu dolžna skrbeti za stabilnost valute, uravnavanje količine denarja v obtoku in splošno likvidnost plačevanja v državi (2. člen ZBS). Nadzor nad izpolnjevanjem obvezne rezerve spada med ukrepe kontrole izvajanja denarne politike, torej gre za monetarni ukrep (člen 34 ZBS). Pritožbene trditve, da bi morala tožena stranka na podlagi 34. člena ZBS nadzorovati tudi izpolnjevanje vseh zahtev iz 13., 14. in 18. do 20. člena ZHKS glede na navedeno niso utemeljene, saj bi upoštevanje navedenih določil morali zagotoviti ustanovitelji hranilno kreditnih služb, ki so bili odgovorni za izpolnjevanje njihovih obveznosti.

Tožena stranka je bila v okviru uskladitvenega roka petih let pristojna za določitev podrobnejšega načina usklajevanja in za opravljanje nadzora nad usklajevanjem hranilno kreditnih služb z ZBan. V okviru navedenih zakonskih določb je imela tožena stranka dolžnost ukrepanja v primeru kršitve sklepa o usklajevanju ob smiselni uporabo določb ZBan, ki so veljale za banke in hranilnice.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka v zvezi s poslovanjem H. S. Kranj do 31.12.2001 pravilno opravljala nadzor skladno z določili ZBan. Tožena stranka je zbirala, spremljala in preverjala poročila ter opravila preglede poslovanja. Ker na podlagi navedenega tožena stranka ni ugotovila kršitev zahtev sklepa o usklajevanju, ni bilo podlage za uvedbo ukrepov nadzora, v zvezi s sposobnostjo trajne izpolnitve vseh obveznosti hranilno kreditne službe, pa je tožena stranka morala upoštevati predvideno povečanja kapitala skladno z zahtevami sklepa o usklajevanju, ki je v 5.točki določal, da mora hranilno kreditna služba najnižji predpisani znesek osnovnega kapitala doseči najkasneje po stanju na dan 31.12.2003, najmanj polovico pa po stanju na dan 31.12.2001. Tudi po oceni pritožbenega sodišča toženi stranki v konkretnem primeru ni mogoče očitati opustitve sprejema ukrepov nadzora upoštevaje petletni uskladitveni rok hranilno kreditnih služb določen z ZBan. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v zadostni meri nadzirala usklajevanje poslovanja H. S. Kranj z določbami ZBan in glede na pravočasno in pravilno poročanje H. S. Kranj pred potekom roka za izpolnitev zahteve v zvezi z zagotovitvijo osnovnega kapitala v višini 110 milijonov SIT, v konkretnem primeru ni imela dolžnosti zoper njo začeti postopek po določilih ZBan z imenovanjem izredne uprave oziroma izdati odločbe o ugotovitvi pogojev za začetek stečajnega postopka. V konkretnem primeru je treba tudi upoštevati, da bi v primeru pripojitve H. S. Kranj k poslovni banki, slednje za varčevalce pomenilo, da bi bilo podano jamstvo banke za njihove vloge, kar bi bilo za varčevalce nedvomno ugodnejše od stečaja. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je glede na aktivnosti v smeri pripojitve H. S. Kranj k poslovni banki, očitek toženi stranki, da ni takoj 1.1.2002 začela postopka za izrek ukrepov in predlagala stečaja H.S.Kranj, neutemeljen ter protipravnost njenega ravnanja ni podana. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da je bila tožena stranka dolžna ukrepati zoper hranilno kreditno službo na podlagi zakonov, ki urejajo postopke v primeru insolventnosti, saj bi te ukrepe morale izvesti ustanoviteljice, ne pa tožena stranka.

Ker je H. S. Kranj izpolnjevala obveznosti določene s sklepom o uskladitvi in ni kršila dolžnosti pravočasnega in pravilnega poročanja in tudi ne ovirala nadzora nad poslovanjem, ni bilo razloga, da bi ji tožena stranka izrekla nadzorstvene ukrepe predpisane z ZBan. Po poteku roka za uskladitev polovične višine osnovnega kapitala in ko je bilo jasno, da ne bo prišlo do pripojitve k poslovni banki, pa je tožena stranka ustrezno ukrepala in podala predlog za začetek stečajnega postopka, takoj, ko je ugotovila, da ni možnosti da bi H. S. Kranj dosegla zakonsko določeno uskladitev višine osnovnega kapitala, zato je pritožbeno sklicevanje na sodbo G 9/2001 Vrhovnega sodišča RS neutemeljeno, saj gre v navedenem primeru za drugačno dejansko stanje.

Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava in posledično napačna ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z obsegom pristojnosti tožene stranke za izvajanje nadzora nad hranilno kreditnimi službami in njenim protipravnim ravnanjem zaradi opustitve dolžnega ravnanja v konkretnem primeru glede na zgoraj povedano ni podana, prav tako tudi ni podana zatrjevana kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno, je tožbeni zahtevek zavrnilo, pri čemer je šlo za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, zato je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o neizvedbi dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke, ki naj bi preveril izpolnjevanje pogojev obvezne rezerve in dejstvo ali je H. S. Kranj zagotavljala sredstva za izplačilo hranilnih vlog, saj tožena stranka ni bila dolžna vršiti bonitetnega nadzora nad hranilno kreditnimi službami, zato ta dejstva niso pomembna za odločitev in zatrjevana kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Tudi pritožbeni očitki, da tožena stranka v konkretnem primeru ni zagotovila pravilnega informiranja tožnikov o jamstvu za njihove vloge so neutemeljeni, saj je bila v skladu s 34. členom Sklepa o usklajevanju k temu zavezana hranilno kreditna služba in ne tožena stranka.

Neutemeljeno je tudi pavšalno pritožbeno sklicevanje na Direktivo Evropske skupnosti o jamstvenih shemah (94/19/EC), ki je bila implementirana v pravni red RS z uveljavitvijo ZBan -1 v letu 2001, saj se obveznost uskladitve z direktivami skupnosti nanaša na državo članico in se na določbe direktive ni mogoče sklicevati v sporu s posameznikom.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravilna, prav tako pa v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).