Jedro

Po ustaljeni upravnosodni praksi še taka očitna kršitev zakona ne predstavlja ničnostnega razloga po 6. točki prvega odstavka 279. člena, če v materialnem predpisu taka kršitev zakona ni izrecno določena, da ima za posledico ničnost. Četudi bi organ ugotovil, da je v postopku izdaje odločbe prišlo do kršitve 408. člena (in morebitnih drugih določb) ZFPPIPP, to ne bi pomenilo, da je podan ničnostni razlog po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, saj kršitev materialnega predpisa per se ne pomeni razloga za izrek ničnosti odločbe (ki naj bi tako kršitev vsebovala).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju organ za BPP) zavrnil predlog tožnice za ugotovitev ničnosti odločbe istega organa, št. Bpp 841/2012 z dne 20. 3. 2019 za vračilo sredstev, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči na podlagi odločbe istega organa, št. Bpp 841/2012 z dne 4. 5. 2012. V obrazložitvi je navedel, da je dne 20. 3. 2019 izdal odločbo, s katero je ugotovil, da se je premoženjsko stanje tožnice po štirih letih od pravnomočnosti odločbe o dodelitvi BPP izboljšalo do te mere, da ni več upravičena do BPP, zato ji je naložil vračilo sredstev po 49. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Tožnica dolgovanega zneska ni poravnala, zato je bila predlagana izvršba, davčni organ pa je izdal sklep o davčni izvršbi na denarne prejemke dolžnice z dne 21. 1. 2020. Tožnica je 2. 6. 2020 predlagala razveljavitev oziroma ničnost odločbe z dne 20. 3. 2019, pri čemer se je oprla na 6. točko prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Organ je ugotovil, da ničnostni razlogi, vključno s 6. točko, niso podani. Organ je ugotovil, da terjatev iz naslova BPP ni zastarala, kot to uveljavlja tožnica, kot tudi ni nastala pred 1. 3. 2016, zato je ni mogoče šteti med odpuščene obveznosti v postopku osebnega stečaja tožnice. Odločba zato ni v nasprotju z Zakonom o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu, X Ips 291/2016 z dne 17. 10. 2018. Po stališču iz tega sklepa obveznost posameznika do vračila sredstev, izplačanih iz sredstev BPP, temelji na zakonu in jo je oblastni organ dolžan izterjati. O tej obveznosti je treba izdati upravno odločbo, s katero se vzpostavi izvršilni naslov za izterjavo obveznosti. To pomeni, da obveznost vračila nastane šele z izdajo odločbe, torej v tem primeru z odločbo z dne 20. 3. 2019 (oziroma njeno pravnomočnostjo dne 4. 5. 2019), ne pa z odločbo o dodelitvi BPP v letu 2012, torej pred 1. 3. 2016. Odločba o vračilu sredstev je bila tudi izdana v zastaralnem roku petih (5) let po 125. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ker je pravica organa do izdaje odločbe zastarala 23. 4. 2019. Večkrat je tudi prišlo do pretrganja zastaranja (126. člen ZDavP-2). Dodal je še, da je vročitev odločbe z dne 20. 3. 2019 izkazana.

2. Tožnica je v tožbi navedla, da je prejela odločbo o dodelitvi BPP leta 2012. Takrat je bila prejemnica denarne socialne pomoči v višini 265,22 EUR. Enako stanje je bilo leta 2014, ko se je upokojila in pridobila pravico do starostne pokojnine v znesku 647,88 EUR. Ta se je zgolj usklajevala po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ) oziroma je bila primerljiva z rastjo življenjskih stroškov, torej v okviru zakonskega minimuma za BPP. Tudi če bi kasneje prosila za BPP, bi ji bil ta odobren. Objektivno gledano se njeno premoženjsko stanje v zadnjih štirih letih ni spremenilo. Tako ni podana okoliščina iz 49. člena ZBPP. Tožnica je bila tudi v osebnem stečaju v času od 1. 3. 2016 ter so ji bile na podlagi sklepa z dne 10. 11. 2017 odpuščene vse obveznosti do tega datuma, med katere spadajo tudi terjatve iz naslova BPP, vključno s terjatvijo, ki je predmet te tožbe. Kot dokaz je predlagala vpogled v listine, ki jih našteje, in zaslišanje strank. Tožnica je sodišču predlagala, da odpravi izpodbijano odločbo in toženki naloži povrnitev stroškov postopka. Prosila je tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo najprej navedla, da je očitno, da se je tožničino premoženjsko stanje spremenilo, sicer pa so te navedbe tudi pravno nerelevantne, ker je bilo o tem že pravnomočno odločeno (odločba, št. Bpp 841/2012 z dne 20. 3. 2019, pravnomočna dne 4. 5. 2019). Sklicevala se je še na 9. točko obrazložitve izpodbijane odločbe. Predlagala je zavrnitev tožbe in naložitev plačila stroškov postopka tožnici.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Uvodoma sodišče sodi, da je odločitev organa za BPP pravilna in zakonita, zanjo pa je organ za BPP navedel razloge, s katerimi se sodišče v delu strinja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), v delu pa bo sodišče navedlo svoje razloge, kot sledi:

6. V primeru je sporna odločitev o zavrnitvi predloga tožnice za ugotovitev ničnosti odločbe, št. Bpp 841/2012 z dne 20. 3. 2019, za vračilo sredstev izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči na podlagi odločbe istega organa, št. Bpp 841/2012 z dne 4. 5. 2012. 7. Člen 279 ZUP določa razloge za izrek ničnosti odločbe (in sklepa, če je bilo z njim odločeno o vsebinskih vprašanjih), med drugim v 6. točki prvega odstavka, da se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Po ustaljeni upravnosodni praksi to pomeni, da tudi še taka očitna kršitev zakona ne predstavlja ničnostnega razloga po tej točki, če v materialnem predpisu taka kršitev zakona ni izrecno določena, da ima za posledico ničnost. 8. Kot kažejo podatki izpodbijane odločbe in upravnih spisov, je tožnica uveljavljala, da je odločba, št. Bpp 841/2012 z dne 20. 3. 2019, obremenjena z ničnostnim razlogom po citirani 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ker je bila izdana v nasprotju s 408. členom ZFPPIPP in (posledično) sklepom o odpustu obveznosti, St ... z dne 10. 11. 2017, izdanim na tej podlagi, iz katerega izhaja, da odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov, nastalih do 1. 3. 2016, torej (po tožničinem mnenju) tudi za sredstva, ki jih je tožnica pridobila z odločbo, št. Bpp 841/2012 z dne 4. 5. 2012. 9. Tudi po presoji sodišča je organ za BPP, (sicer) po vsebinski presoji vseh zatrjevanih kršitev materialnega zakona (točno: 408. člena ZFPPIPP in v postopku osebnega stečaja tožnice izdanega sklepa o odpustu obveznosti), sprejel pravilen zaključek, da uveljavljani ničnostni razlog ni podan.

10. 408. člen ZFPPIPP (ki opredeljuje terjatve, za katere učinkuje odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja) namreč ne določa ničnosti odločbe kot posledice za kršitev v tej določbi predpisane vsebine (če bi odločba tako kršitev vsebovala), zato je že na tej podlagi treba pritrditi odločitvi organa. Povedano drugače: četudi bi organ ugotovil, da je v postopku izdaje odločbe z dne 20. 3. 2019 prišlo do kršitve 408. člena (in morebitnih drugih določb) ZFPPIPP, to ne bi pomenilo, da je podan ničnostni razlog po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, saj - kot že povedano - kršitev materialnega predpisa per se ne pomeni razloga za izrek ničnosti odločbe (ki naj bi tako kršitev vsebovala). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe organa slednje sicer ni izrecno razvidno, kar pa ne spremeni pravilnosti odločitve organa za BPP, tj. zavrnitev predloga tožnice za ugotovitev ničnosti odločbe z dne 20. 3. 2019. 11. Zato pa tudi tožbeni ugovori, ki se vsi po vsebini dejansko nanašajo na odločbo, št. Bpp 841/2012 z dne 20. 3. 2019, torej odločbo o vračilu sredstev (in sicer, da se tožničino premoženjsko stanje ni spremenilo oziroma izboljšalo do te mere, da bi nastopila podlaga za vračilo sredstev, da je bila tožnica v osebnem stečaju od 1. 3. 2016 in so ji bile na podlagi sklepa, St ... z dne 10. 11. 2017, odpuščene vse obveznosti do tega datuma, kamor sodi tudi terjatev iz naslova BPP), niso pravno pomembni in jih sodišče kot take zato tudi zavrača. Ob tem sodišče še dodaja, da je tožničin ugovor o objektivno nespremenjenem premoženjskem stanju tožbena novota po 52. členu ZUS-1 in zato tudi kot tak nesprejemljiv. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Slednjega (da bi obrazložila, zakaj tega dejstva upravičeno ni uveljavljala že v upravnem postopku) pa tožnica v tožbi ni storila.

12. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka in tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Sodišče je odločitev sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, na seji, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev (tj. da je bilo s pravnomočno odločbo z dne 20. 3. 2019 odločeno o vračilu sredstev iz naslova BPP, da je bila tožnica v postopku osebnega stečaja od 1. 3. 2016, končanega 11. 12. 2017), ni bilo sporno, temveč je šlo za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava (ali 408. člen ZFPPIPP vsebuje kot sankcijo kršitve te določbe ničnost odločbe, ki tako kršitev vsebuje). Zato sodišče predlaganih dokazov (vpogled v: sklep o odpustu obveznosti, St ... z dne 10. 11. 2017, odločba o dodelitvi denarne socialne pomoči z dne 14. 2. 2014 in uradne poizvedbe o denarni socialni pomoči tožnice, odločba ZPIZ 9915297 z dne 17. 11. 2014, sklep o končanju postopka osebnega stečaja, St ... z dne 11. 12. 2017, sklep o začetku postopka osebnega stečaja, St ... z dne 1. 3. 2016, priloga ZPIZ, odrezki zadnjih pokojnin, ter zaslišanja strank) ni izvedlo. V okviru presoje pravilnosti in zakonitosti odločitve pa je sodišče vpogledalo v tožničin predlog za ugotovitev ničnosti in izpodbijano odločbo.

14. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

15. Sodišče ni odločalo o tožničini prošnji za oprostitev plačila sodnih taks, ker je tožnica že po zakonu oproščena plačila sodnih taks v tovrstnih sporih (10. člen Zakona o sodnih taksah).