Jedro

Podpisana dobavnica ni edini dokaz o dobavi blaga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 48454/2010 z dne 9. 4. 2010 razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka in se postopek nadaljuje kot po tožbi (točka I izreka), da je toženec dolžan tožniku plačati 3.490,04 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2010 dalje do plačila (točka II izreka, 1. odstavek), da se v presežku tožbeni zahtevek zavrne (točka II izreka, 2. odstavek) in da je toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v višini 1.327,89 EUR (točka III izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik,1 in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe zgolj v delu, ki se nanaša na dobavo materiala (kad S., okrogla kad A., kad P., dve kotni kadi Su.), vsebovanega v računu družbe A. (št. A 2008/291 z dne 15. 10. 2008), ki ga je tožnik tožencu zaračunal v višini 6.432,00 EUR. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je toženec kadi prevzel. Podpisana dobavnica ni edini dokaz o dobavi blaga. Iz izvedenega dokaznega postopka (izpovedb prič A. K., S. J. in J. J.) izhaja, da je sporno blago prevzel prav toženec. Toženec je sam našel družbo A., pri njih naročil 3D izrise in izbral artikle. Tožnika je le prosil, da bi blago nabavil preko njega, da bi privarčeval pri davku. Tožnik je kasneje naredil priključke za konkretne elemente. Tožnik je s strani družbe A. dobil zagotovilo, da je bil material prevzet, dobavnica pa podpisana. Šele ob zaslišanju A. K. je izvedel, da družba ne razpolaga z dobavnico. Toženec ni zavrnil računa št. 726/08 z dne 18. 10. 2008, s katerim mu je tožnik blago zaračunal, kar kaže na to, da je sporno blago dejansko prejel. S. J. je povedal, da je kadi, ki so bile nabavljene preko družbe A., videl na objektu. A. K. pa je povedal, da po blago niso prišli tožnikovi delavci in da je 28. 11. 2009 nekdo prevzel blago za gospoda R. 3. Toženec ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik svoj zahtevek opira na ustno sklenjeno pogodbo o dobavi in montaži različnih strojnih instalacij in sistemov (izvedba kanalizacije, vodovoda, centralnega sesalnega sistema talnih omaric, razvod radiatorjev, hladne vode, prezračevanja, plošč in cevi ter cevi za talno ogrevanje). V postopku, začetem s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, je za opravljeno delo in dobavljeni oziroma vgrajeni material zahteval plačilo po dveh računih (št. 585/09 z dne 31. 8. 2009, št. 885/09 z dne 24. 12. 2009), v skupni višini 21.005,61 EUR. Med pravdnima strankama je bilo sporno, kakšen je bil obseg izvedenih del in kakšna je bila količina dobavljenega/vgrajenega materiala, in ali je toženec izvedena dela in dobavljeni/vgrajeni material že plačal. V postopku imenovani izvedenec (za strojne instalacije) je ugotovil, da dejanske količine vgrajenih materialov odstopajo od obračunanih količin, ter ocenil, da znaša skupna vrednost izvršenih del in vgrajenega materiala 76.659,49 EUR. Na podlagi ugotovitve, da je toženec na račun izvedenih del in vgrajenega materiala plačal 73.169,45 EUR, mu je sodišče prve stopnje naložilo še plačilo razlike (3.490,04 EUR). Na pritožbeni stopnji je sporen le del zavrnjenega tožbenega zahtevka, in sicer del, ki se nanaša na plačilo za dobavo petih kadi znamk S., A., P. in Su., v vrednosti 6.432,00 EUR. Te vrednosti izvedenec ni zajel v oceno skupne vrednosti del in materiala (76.659,49 EUR).

6. Odločitev o neutemeljenosti zahtevka za plačilo spornih kadi temelji na naslednjem dejanskem stanju: Toženec je kadi pri družbi A. sicer izbral, ni pa dokazano, da jih je tudi prevzel oziroma da so mu bile dobavljene (sam je to zanikal). Kadi je (po dogovoru s tožencem) naročil in plačal tožnik, ki je (družbi A.) tudi podpisal dobavnico. O prevzemu kadi s strani toženca ni listinskega dokaza. Kot izhaja iz izvedenčevih ugotovitev, kadi tudi ni na objektu, na katerem je tožnik izvajal pogodbeno dogovorjena dela.

7. Pritožbeni očitki, ki jih je mogoče strnjeno povzeti v očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, so neutemeljeni. Zaključek o nedokazanosti trditve, da so bile sporne kadi dobavljene tožencu, temelji na dovolj jasni in prepričljivi dokazni oceni. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o njeni pravilnosti.

8. Tožnik je sporne kadi zajel že v računu št. 726/08 z dne 18. 10. 2008 (priloga A18), ki ga je po lastnih trditvah v celoti zaprl s plačili, ki jih je toženec v njegovo korist opravil 30. 5. 2008 (6.385 EUR) in 10. 6. 2008 (16.000 EUR). Tožnik je predlog za izvršbo sicer vložil na podlagi dveh drugih računov (ne tudi na podlagi računa št. 726/08), vendar je kasneje (glede na v postopku sporna vprašanja) postopek prerasel v obračunsko pravdo, v kateri je sodišče prve stopnje obseg vseh izvedenih del in količino vsega dobavljenega/vgrajenega materiala (ne le del oziroma materiala po spornih računih), ter ceno zanju, ugotavljalo s pomočjo izvedenca. Tožnik ni nasprotoval oceni izvedenca, da znaša vrednost izvršenih del in vgrajenega materiala (brez upoštevanja spornih kadi) 76.659,49 EUR. Glede na vsebino spora torej zgoraj navedenih okoliščin, povezanih s trditvami o računu št. 726/08, ni mogoče tolmačiti v tožnikovo korist, oziroma na način kot tožnik predlaga v pritožbi (da nezavrnitev računa s strani toženca izkazuje, da je toženec zaračunano blago tudi prejel).2

9. Pritrditi je treba pritožbeni navedbi, da podpisana dobavnica ni edini dokaz o dobavi blaga. Takšno je bilo tudi dokazno izhodišče sodišča prve stopnje. Zaključek o nedokazanosti trditve (glede katere je bilo dokazno breme na tožniku), da so bile sporne kadi dobavljene tožencu, ne temelji na ugotovitvi, da tožnik ne razpolaga s podpisano dobavnico, temveč na pravilno in popolno izvedenem dokaznem postopku.

10. Iz izpovedb prič S. J., predstavnika tožnika, in A. K., predstavnika družbe A., je glede spornih kadi mogoče povzeti sledeče3: J. je povedal, da so bili vsi kopalniški elementi (podometne pipe, WC kotlički, banje) nabavljeni pri A., ter nato tudi vgrajeni. Pojasnil je, da se brez kopalniških elementov ne da narediti prve faze strojnih instalacij. Če namreč hočejo instalacijo pripraviti tako, da bodo vsi kopalniški elementi pri fini montaži vgrajeni brezhibno, morajo ta element imeti. K. pa je povedal, da so kadi, ki so bile s strani P. plačane leta 2008, več kot eno leto ležale v njihovem skladišču. Odpeljane so bile šele 28. 11. 2009, po tem, ko je pri P. in R. urgiral odvoz materiala. Glede samega odvoza je K. povedal, - da je prišel kamion in naložil material za R., - da ob prevzemu niso bile podpisane dobavnice (pred enim letom jih je podpisal P.), - da po kadi ni prišel R. osebno, - da kamion, ki je prišel po material, ni bil od P., saj P. nima teh kamionov, in da tudi delavec, ki je prišel po material, ni bil od P., in - da je bilo zanj isto, ali je po material prišel voznik za P. ali za R., saj sta bila zanj oba ista stranka.

11. Tožbena trditev, da so bile sporne kadi dobavljene tožencu (oziroma da jih je toženec prevzel), tudi po presoji pritožbenega sodišča v zgoraj povzetih izpovedbah nima dokazne opore. Po neprerekani tožbeni trditvi so bila vsa pogodbena dela pri tožencu zaključena 14. 8. 2009. Glede na to dejstvo ter glede na v dokaznem postopku ugotovljeno dejstvo, da so bile sporne kadi v prodajalčevem skladišču do 28. 11. 2009 (kar je več kot leto dni po nakupu), je treba ugotoviti, da sporne kadi niso mogle biti vgrajene na toženčevem objektu. Izpovedba S. J., da so bile banje vgrajene na toženčevem objektu, se tako izkaže za neprepričljivo. (Pre)majhno dokazno težo ima tudi izpovedba A. K. Njegovo izpovedbo je treba presojati kot celoto (tožnik v pritožbi povzema le dele njegove izpovedbe), ter v okviru okoliščin, da so bile sporne kadi v času prevzema že plačane in da je prodajalca vodil zgolj interes, da izprazni skladišče. Z izpovedbo, da je bilo zanj isto, ali je po material prišel voznik za tožnika ali toženca, je K. relativiziral svojo izpovedbo v delu, da ne kamion ne voznik nista bila od tožnika. Iz njegove izpovedbe kot celote izhaja, da je sporne kadi 28. 11. 2009 prevzel neznan voznik s kamionom. Čeprav ne more biti dvoma o tem, da je voznik prevzem blaga opravil v imenu ene od pravdnih strank ( K. je pri obeh urgiral, naj odpeljeta material iz njihovega skladišča), pa je ostal dvom o tem, v imenu katere stranke, in posledično dvom o tem, kam so bile kadi po več kot enoletni hrambi v skladišču dobavljene - posebej upoštevajoč dejstvo, da so bila dela na toženčevem objektu tedaj že zaključena. Pravilen je po navedenem zaključek v izpodbijani sodbi, da tožnik ni dokazal, da bi bile kadi dobavljene tožencu.

12. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Zaradi pritožbenega neuspeha tožnik sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Pritožba, s katero je sodbo izpodbijal toženec, se je zaradi neplačila sodne takse za pritožbeni postopek štela za umaknjeno (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2306/2014-II z dne 7. 11. 2017, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1027/2018 z dne 13. 9. 2018). 2 Pa tudi ne v toženčevo korist (v smislu, da ga tožnik ni štel za dolžnika po računu št. 726/08, torej za dolžnika v zvezi s spornimi kadmi). 3 Prepis zvočnega posnetka na listovnih številkah 262 - 275, 305 - 309 v spisu.