Jedro

Kdaj gre za nični pravni posel, presoja sodišče v vsakem primeru posebej ob upoštevanju določb Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in drugih predpisov. Naš pravni red skuša v načelu vzdržati pravne posle v veljavi. Ničnost pravnega posla je za nezakonitost najostrejša in skrajna sankcija. Pri ugotavljanju ničnosti pravnega posla mora sodišče analizirati normo, ki je kršena, in njen namen ter intenzivnost posega v splošne in posamezne interese. Ravnanje strank je treba proučiti s stališča nezakonitosti (kršitve kogentnih predpisov) in tudi s stališča nemoralnosti.

Pomembna je tudi okoliščina, če je bil pravni posel izvršen. Pri tem je treba ugotavljati, ali bo z ničnostjo vzpostavljeno stanje, ki ga norma želi. Če ničnost ne prispeva k rešitvi nedovoljenega stanja, je treba v okviru zakonskih možnosti poiskati drugo rešitev.

Edina nedovoljena posledica ravnanja tožencev je neplačani davek. Ta posledica je odpravljiva na upravno pravnem področju. Sankcija ničnosti tej darilni pogodbi ne zagotavlja odprave škodljivega ravnanja tožencev. Imela pa bi posledice ne samo v pravnem razmerju med toženima strankama, ampak tudi v pravnem razmerju med tožencem in kupcem po prodajni pogodbi z dne 16.9.1992. Pri tem kupec iz te pogodbe ni pravdna stranka v tem postopku.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba v 1. odstavku izreka tako spremeni, da se tudi v tem delu pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in v celoti potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 126.191,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka tožeče stranke. Tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je nična darilna pogodba, sklenjena med toženima strankama dne 14.9.1992 ter da je v kupoprodajni pogodbi z dne 16.9.1992 prava prodajalka toženka in ne toženec. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo ničnost darilne pogodbe z dne 14.9.1992. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da darilna pogodba ne nasprotuje prisilnim predpisom. Prva tožena stranka je svojemu zakoncu lahko podarila sporno stanovanje, še posebej zato, ker ji je pomagal pri nakupu stanovanja s tem, da si je denar izposodil. Ker sta zakonca istočasno pridobila možnost nakupa druge stanovanjske hiše in sta torej denar potrebovala za nakup te hiše, je toženec stanovanje takoj prodal naprej. Toženca s tem nista ravnala nezakonito, prav tako pa s takšnim razpolaganjem nista posegla v javni interes. Zato menita, da je pogodba v skladu z veljavnimi predpisi in zato veljavna. Predlagata, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki. Državno tožilstvo RS se o reviziji ni izjavilo, nasprotna stranka pa nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da je v tem postopku sporno le še vprašanje veljavnosti darilne pogodbe, sklenjene med tožencema. Tožeča stranka pa je s tožbenim zahtevkom hotela doseči ugotovitev sodišča, da je pravi oziroma dejanski prodajalec spornega stanovanja v prodajni pogodbi, ki je darilni sledila, prva tožena stranka, ki bi bil na podlagi take ugotovitve tudi davčni zavezanec (pripravljalni spis z dne 28.3.1994, list.št. 11 spisa). S tem tožbenim zahtevkom tožeča stranka ni uspela. Sodišče prve stopnje ga je zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je v tem delu pritožbo tožeče stranke zavrnilo. Tožeča stranka zoper zavrnilni del drugostopne sodbe revizije ni vložila.

Pri takšnem stanju stvari se zastavlja vprašanje, ali ima tožeča stranka sploh še pravni interes za ugotovitev, da je nična darilna pogodba med toženima strankama. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je potrebno ničnost pogodbe iz razloga, ki ga uveljavlja tožeča stranka, presojati tudi s tega zornega kota.

Tožeča stranka očita tožencema, da sta darilno pogodbo sklenila zato, da bi se toženka izognila plačilu davka na dobiček iz kapitala po 52. členu Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91). Kdaj gre za nični pravni posel, presoja sodišče v vsakem primeru posebej ob upoštevanju določb Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in drugih predpisov. Naš pravni red skuša v načelu vzdržati pravne posle v veljavi. Ničnost pravnega posla je za nezakonitost najostrejša in skrajna sankcija. Pri ugotavljanju ničnosti pravnega posla mora sodišče analizirati normo, ki je kršena, in njen namen ter intenzivnost posega v splošne in posamezne interese. Ravnanje strank je treba proučiti s stališča nezakonitosti (kršitve kogentnih predpisov) in tudi s stališča nemoralnosti. Pomembna je tudi okoliščina, če je bil pravni posel izvršen. Pri tem je treba ugotavljati, ali bo z ničnostjo vzpostavljeno stanje, ki ga norma želi. Če ničnost ne prispeva k rešitvi nedovoljenega stanja, je treba v okviru zakonskih možnosti poiskati drugo rešitev.

V času sklepanja navedenih pogodb je veljal Zakon o dohodnini, ki je v 52. členu določal, da je zavezanec za davek od dobička iz kapitala fizična oseba, ki dosega dobiček s prodajo nepremičnin, če je bila prodaja izvršena pred potekom 10 let od dneva, ko je bilo nepremično premoženje pridobljeno. Osnova za davek je bila po 53. členu razlika med prodajno ceno kapitala in valorizirano vrednostjo kapitala v času pridobitve. Če bi darilna pogodba med tožencema ne bila sklenjena in bi toženka sama sklenila prodajno pogodbo s podjetjem "F." d.o.o. L., bi bila ona glede na razliko v ceni med prvo in drugo prodajno pogodbo zavezanka za plačilo davka na dobiček iz kapitala.

Revizijsko sodišče sicer nima pomislekov proti zaključku sodišča druge stopnje, da je bila darilna pogodba sklenjena (tudi) z namenom, da se stranka izogne predpisani davčni obveznosti. Toda ničnost pogodbe uveljavlja Republika Slovenija, ki je bila prikrajšana za neplačani davek. Njen pravni interes za ugotovitev ničnosti zasleduje le plačilo davka in le v tem obsegu je treba tožbeni zahtevek tudi obravnavati. Zato je treba presoditi, ali ima takšno ravnanje toženih strank posledice le na upravnopravnem področju, ali pa gre za tako hud poseg v javni interes, da ga mora sankcionirati tudi civilno pravo z ničnostjo pravnega posla.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru glede na vse okoliščine (razpolaganje s skupnim premoženjem med zakoncema zaradi povečanja skupnega premoženja) ni pogojev za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe zaradi nedopustne pravne podlage po 52. členu ZOR. Edina nedovoljena posledica ravnanja tožencev je neplačani davek. Ta posledica je odpravljiva na upravno pravnem področju. Sankcija ničnosti tej darilni pogodbi ne zagotavlja odprave škodljivega ravnanja tožencev. Imela pa bi posledice ne samo v pravnem razmerju med toženima strankama, ampak tudi v pravnem razmerju med tožencem in kupcem po prodajni pogodbi z dne 16.9.1992. Pri tem kupec iz te pogodbe ni pravdna stranka v tem postopku.

Ker sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo 103. člena ZOR, je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je pritožbo tožeče stranke v celoti zavrnilo. Tako ostane v veljavi sodba sodišča prve stopnje, s katero je sodišče zavrnilo oba tožbena zahtevka tožeče stranke (1. odstavek 395. člena ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odstavka 154. člena in 2. odstavka 166. člena ZPP.