Jedro

O tem, da sta kršitvi cestnoprometnih pravil (obračanje na avtocesti in vožnja v nasprotno smer), ki sta imeli za posledico ne le konkretno ogrozitev, pač pa tudi nastanek prometne nesreče z lahko telesno poškodbo, storjeni z brezobzirno vožnjo, izhaja iz okoliščin celotne situacije, v kateri je prišlo do kršitev, in (opisa) ravnanja, iz katerega je mogoče zanesljivo sklepati, da je obdolženka v odnosu do varnosti ostalih udeležencev cestnega prometa ravnala brezbrižno.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s pravnomočno sodbo višjega sodišča kršena druga alineja 3. točke prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika na način iz 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 14. 6. 2016 obdolženo J. K. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po drugi alineji 3. točke prvega odstavka v zvezi s tretjim in drugim odstavkom 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), in ji na podlagi iste zakonske določbe izreklo denarno kazen v višini osemdeset dnevnih zneskov po 20,00 EUR oziroma 1.600,00 EUR. Na podlagi 48. člena KZ-1 ji je izreklo tudi stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo šest mesecev, v katero je vštelo čas začasnega odvzema vozniškega dovoljenja od 17. 7. 2015 do 17. 1. 2016. Oškodovanko S. K. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženki naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 14. 12. 2016 ob odločanju o pritožbah obdolženkine zagovornice in državne tožilke sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obdolženko oprostilo obtožbe in s stroški postopka obremenilo proračun, oškodovanko S. K. pa je s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 150,00 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP in prvim odstavkom 324. člena KZ-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi in ugotovi zatrjevano kršitev zakona. Nasprotuje presoji višjega sodišča, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, ker v izreku sodbe ni konkretiziran zakonski znak „brezobzirne“ vožnje. Po njegovi oceni vsebuje opis dejanja, kot izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe, vse znake očitanega kaznivega dejanja. Iz obdolženkinih ravnanj je razviden grob prezir do varnosti in telesne celovitosti drugih udeležencev v prometu. Poudarja, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov v izreku sodbe nanaša le na objektivne, ne pa tudi na subjektivne elemente kaznivega dejanja. Ti so del storilčevega notranjega sveta, nanje pa je mogoče sklepati iz zunanjih dejstev in okoliščin dejanja. Brezobzirnost je subjektivni znak kaznivega dejanja, ki ga v izreku sodbe ni mogoče in tudi ni potrebno dodatno konkretizirati. V konkretnem primeru je na obdolženkino brezobzirnost mogoče sklepati iz okoliščin celotne situacije. Obdolženka je z obračanjem vozila za 180 stopinj, potem ko je na avtocesto sicer zapeljala v pravilni smeri, smer vožnje spremenila na najbolj nevaren način, kar brez dvoma kaže na njeno brezobzirnost. 3. Na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP je bila zahteva za varstvo zakonitosti poslana v odgovor obdolženki in njeni zagovornici, ki v odgovoru z dne 27. 2. 2018 Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne, saj meni, da je vložena iz nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu državnemu tožilcu očita tudi, da zamenjuje pojma predrzna in brezobzirna vožnja.

B.

4. Kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po drugi alineji 3. točke prvega odstavku 324. člena KZ-1 stori voznik motornega vozila, ki v cestnem prometu povzroči neposredno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe s tem, da vozi predrzno ali brezobzirno ali vozi motorno vozilo, ki ga nima pravice voziti, in pri tem: na cesti, ki ima dva ali več označenih pasov za vožnjo v eno smer, vozi po smernem vozišču, namenjenem vožnji v nasprotni smeri, obrača ali vozi vzvratno ali poskuša tako voziti. Po drugem odstavku 324. člena KZ-1 je dejanje mogoče storiti tudi iz malomarnosti.

5. V 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 so navedene kršitve, ki praviloma vodijo do prometnih nesreč, vendar se pri teh za kaznivost zahteva še dodaten pogoj, in sicer, da je kršitev storjena s predrzno ali brezobzirno vožnjo.1 Besedna zveza „in pri tem“ skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča2 pomeni, da mora biti za obstoj kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu izpolnjen vsaj en način vožnje, opisan v prvem stavku (predrzno, brezobzirno, brez pravice), in vsaj ena od kršitev cestnoprometnih pravil, naštetih v alinejah. Pojma predrznosti in brezobzirnosti sta po stališču Vrhovnega sodišča varnostna cestnoprometna standarda, kamor sodijo tista ravnanja, ki predstavljajo grobe ali ponavljajoče kršitve pravil in predpisov ali po načinu ali trajanju občutno presegajo navadno nepazljivost ali manjšo kršitev pravil in predpisov.3 Pojma opredeljujeta storilčev subjektivni odnos do njegove vožnje z vidika prometne varnosti, in se navzven izražata z ravnanjem, ki je v očitnem nasprotju s tistim, ki ga zahtevajo prometne okoliščine in razmere.4 V sodbi I Ips 89425/2010 z dne 6. 11. 2014 je Vrhovno sodišče pojem brezobzirne vožnje razlagalo tako, da je taka vožnja podana, če se storilec iz sebičnih nagibov ne ozira na to, kako (lahko) njegovo ravnanje vpliva na ostale udeležence cestnega prometa, in ravnodušno prezre opozorila ostalih udeležencev v prometu. O tem, ali je neka kršitev cestnoprometnih pravil, ki je povzročila neposredno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe, storjena s predrzno ali brezobzirno vožnjo, je mogoče sklepati iz okoliščin celotne situacije, v kateri je prišlo do kršitve cestnoprometnega predpisa, in storilčevega ravnanja, ki glede na dane prometne razmere kaže na njegov brezbrižen odnos do varnosti udeležencev cestnega prometa.5

6. Kazenskopravni očitek obdolženi J. K., kot ga je mogoče povzeti iz izreka prvostopenjske sodbe, je, da je kot voznica motornega vozila v cestnem prometu iz malomarnosti povzročila neposredno nevarnost za življenje in telo kakšne osebe s tem, da je vozila brezobzirno in pri tem na cesti, ki ima dva ali več označenih pasov za vožnjo v eno smer, vozila po smernem vozišču, namenjenem vožnji po nasprotni smeri, ter je na takšni cesti tudi obračala, dejanje pa je imelo za posledico prometno nesrečo z lahko telesno poškodbo, s tem da je na avtocesti št. 2 na uvozu Brnik na začetku pospeševalnega pasu z vozilom ostro obrnila v levo in čez desni vozni pas zapeljala na prehitevalni pas avtoceste in vozila po prehitevalnem pasu, namenjenem vožnji v nasprotni smeri, nasproti njej pa je pravilno po prehitevalnem pasu iz smeri Kranja proti Ljubljani najprej pripeljalo vozilo, v katerem sta bila sovoznik O. K. in njegova soproga, pri čemer se je voznici z manevrom umika na desni vozni pas avtoceste uspelo izogniti trčenju, nato pa je pravilno po prehitevalnem pasu iz smeri Kranja proti Ljubljani nasproti obdolženki pripeljal še B. N. in je, da bi preprečil trčenje, sunkovito zapeljal desno na vozni pas avtoceste, vendar je kljub temu prišlo do čelnega trka med voziloma, v posledici trčenja pa je N. utrpel lahko telesno poškodbo.

7. Višje sodišče je ob odločanju o pritožbah obsodilno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v oprostilno. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, je obdolženko obtožbe oprostilo iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, ker je ocenilo, da zakonski znak „brezobzirne“ vožnje v izreku sodbe ni konkretiziran, saj ni navedeno, v čem se kaže obdolženkina brezobzirnost. 8. Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP je podana takrat, kadar sodišče prekrši kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Na podlagi 1. točke 358. člena ZKP sodišče obdolženca oprosti obtožbe samo v primeru, če dejanje, kot je opisano v obtožbi, po zakonu ni kaznivo dejanje. Dejanje, za katero je obdolženec obtožen, ni kaznivo dejanje, če v opisu dejanja (u)manjka kateri izmed zakonskih znakov, ali če ti zakonski znaki pri opisu obdolženčevega izvršitvenega dejanja niso konkretno navedeni.

9. Vrhovni državni tožilec v zahtevi utemeljeno navaja, da so v opisu dejanja, vsebovanem v izreku prvostopenjske sodbe, navedeni in ustrezno konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 2. alineji 3. točke prvega odstavka v zvezi s tretjim in drugim odstavkom 324. člena KZ-1. Zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov v izreku sodbe se po ustaljeni sodni praksi6 nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja. Drugače pa je s subjektivnimi elementi, ki so del notranjega sveta storilca. Na obstoj teh sodišče sklepa iz relevantnih dejstev in okoliščin primera, zaključek o njihovem (ne)obstoju pa je stvar dokazne ocene sodišča, ki spada v obrazložitev in ne v izrek sodbe.

10. Pojem brezobzirnosti opredeljuje storilčev subjektivni odnos do njegove vožnje z vidika prometne varnosti,7 navzven pa se izraža z ravnanjem, ki je v očitnem nasprotju s tistim, ki ga zahtevajo prometne okoliščine in razmere. Pri presoji zatrjevane kršitve je treba zato odgovoriti na vprašanje, ali dejstva in okoliščine, ki izhajajo iz opisa dejanja, vsebovanega v izreku prvostopenjske sodbe, predstavljajo ustrezen okvir in podlago za sklepanje o izpolnitvi standarda brezobzirne vožnje. Odgovor na zastavljeno vprašanje je pritrdilen. Da je v konkretnem primeru obdolženka ravnala brezobzirno, je izrecno navedeno že v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja. Na obstoj tega zakonskega znaka pa je mogoče sklepati tudi iz konkretnega dela opisa dejanja, v katerem so navedene okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje, da obdolženkina vožnja grobo odstopa od običajnih kršitev, in jo je tudi izkustveno mogoče opredeliti kot brezobzirno. O tem, da sta kršitvi cestnoprometnih pravil (obračanje na avtocesti in vožnja v nasprotno smer), ki sta imeli za posledico ne le konkretno ogrozitev, pač pa tudi nastanek prometne nesreče z lahko telesno poškodbo, storjeni z brezobzirno vožnjo, izhaja iz okoliščin celotne situacije, v kateri je prišlo do kršitev, in (opisa) ravnanja, iz katerega je mogoče zanesljivo sklepati, da je obdolženka v odnosu do varnosti ostalih udeležencev cestnega prometa ravnala brezbrižno.8 Obdolženkina brezobzirnost se glede na opis dejanja kaže v tem, da je, ob zavedanju, da lahko med vožnjo po njej neznanih cestah zapelje na avtocesto v nasprotno smer in da lahko zato pride tudi do telesnih poškodb drugih udeležencev, na pospeševalnem pasu avtoceste svoje vozilo obrnila na izrazito nevaren način s tem, da je spremenila smer vožnje z obračanjem vozila za 180 stopinj, in nato v napačni smeri vozila po prehitevalnem pasu avtoceste, po katerem sta v tistem trenutku pravilno pripeljali dve vozili, pri čemer je prvi voznici s hitrim manevrom umika na desni vozni pas trčenju še uspela ubežati, drugemu vozniku pa se (čelnemu) trčenju, pri katerem je utrpel lahko telesno poškodbo, ni (več) uspelo izogniti. Takšen način obračanja vozila na avtocesti, kjer vozila dosegajo najvišje hitrosti, in nadaljnja vožnja v napačni smeri, izražata grob prezir do varnosti v cestnem prometu, in kažeta na to, da je bila obdolženka do svojih dolžnosti v konkretni prometni situaciji ravnodušna in da se ni ozirala na varnost drugih udeležencev v prometu.

11. Vrhovno sodišče zato sprejema stališče vrhovnega državnega tožilca, da so v opisu dejanja ustrezno konkretizirani vsi kazenskopravni pojmi iz zakonskega opisa kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu, vključno z brezobzirno vožnjo. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi v obrazložitvi sodbe utemeljilo, v čem se v konkretnem primeru kaže obdolženkina brezobzirnost, ki je med vožnjo, s katero je grobo kršila cestnoprometne predpise, sledila zgolj navodilom občana in svoji predstavi o tem, kam naj bi prišla, ni pa se ozirala na prav nobeno opozorilo in svarilo v obliki sicer dobro označene prometne signalizacije, niti na samo konstrukcijo in tehnične značilnosti avtoceste, ki že neizkušenemu vozniku jasno povedo, katera smer vožnje je prava.

C.

12. Ker opis dejanja, kot izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe, vsebuje vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, je Vrhovno sodišče zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo, vendar je glede na to, da je bila zahteva vložena v obdolženkino škodo, uveljavljano kršitev le ugotovilo, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo (drugi odstavek 426. člena ZKP).

1 Tako sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 89425/2010 z dne 6. 11. 2014 in I Ips 4663/2015 z dne 9. 5. 2017. 2 Gl. prav tam. 3 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 89425/2010 z dne 6. 11. 2014, tč. 5 in 6. 4 Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 89425/2010 z dne 6. 11. 2014, tč. 7, in I Ips 4663/2015-103 z dne 9. 5. 2017, tč. 6. 5 Tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 89425/2010 z dne 6. 11. 2014, tč. 9. 6 Gl. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 19555/2015 z dne 26. 1. 2017 in tam navedeno sodno prakso. 7 Tudi v nemški ureditvi, po kateri se je zgledoval naš zakonodajalec, ko je oblikoval vsebino 324. člena KZ-1, se pojem brezobzirnosti iz § 315c Kazenskega zakonika (Strafgesetzbuch), ki ureja inkriminacijo z naslovom ogrožanje cestnega prometa, uvršča med subjektivne elemente oziroma posebne subjektivne znake kaznivega dejanja (besondere Schuldmerkmale); gl. Korošec, D., Kazenskopravne razsežnosti predrzne in brezobzirne vožnje v cestnem prometu, Odvetnik, leto XVIII, št. 2 (75), april 2016, str. 50 in 54, in von Heintschel-Heinegg, BeckOK StGB, 41. Edition, Verlag C.H.Beck, München, 2019, komentar k 315c StGB, Rn. 40.3. 8 Prim. s sodbo I Ips 4663/2015 z dne 9. 5. 2017.