Jedro

Prvostopno sodišče se je pravilno oprlo na splošni zastaralni rok iz 346. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Upoštevaje neprerekano ugotovitev o času izvršitve prenosa, ob tem, ko predmet zahtevka predstavlja podedovani obligacijski zahtevek zapustnice, kot se je o tem pravilno opredelilo sodišče, slednjega pritožnik s posplošeno grajo, da stališče ni točno niti relevantno, ne more izpodbiti. Pravilno stališče je namreč pomembno v toliko, ker vtoževana terjatev izvorno predstavlja terjatev zapustnice, ki z njeno smrtjo predstavlja del zapuščine po njej, zato ni pomembno, kdaj so tožniki oz. prvotožnik izvedeli za toženčevo razpolaganje s sredstvi zapustnice.

Izrek

I.Pritožbi prvotožnika in tožene stranke se zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Prvotožnik in tožena stranka sama trpita stroške svojih pritožb.

III.Tožena stranka je dolžna prvotožniku povrniti njegove pritožbene stroške odgovora na pritožbo v višini 457,50 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe.

IV.Prvotožnik je dolžan toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške odgovora na pritožbo v višini 466,65 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da:

-obstoji terjatev A. A., rojene dne ... in umrle dne ... do toženca B. B. v znesku 15.165,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. 4. 2019 dalje, ki spada v zapuščino po zapustnici (izrek pod točko I);

-je toženec B. B. dolžan v roku 15 dni nakazati znesek 15.165,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. 4. 2019 dalje, na bančno vlogo zapustnice (izrek pod točko II);

-se zavrne tožbeni zahtevek v presežku glede še zahtevanih 74.010,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2019 dalje in glede zakonskih zamudnih obresti od 15.165,68 EUR od 30. 6. 2013 do 4. 4. 2019 (izrek pod točko III);

-je tožena stranka dolžna plačati v roku 15 dni prvotožniku 1.330,25 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi sodbe toženi stranki dalje (izrek pod točko IV); in

-so tožeče stranke dolžne nerazdelno plačati v roku 15 dni toženi stranki 4.759,22 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe tožečim strankam dalje (izrek pod točko V).

2.Zoper sodbo se pravočasno pritožuje prvotožnik po pooblaščencu; uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se pritožbi ugodi in v delu pritožbeno spornega zneska 20.300,00 EUR zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, oz. podredno, da pritožbeno sodišče spremeni odločitev, tako da ugodi zahtevku za vrnitev zneska glavnice 20.300,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2013 dalje na materin TRR, ter spremeni odločitev o pravdnih stroških glede na kriterij uspeha iz čl. 154 ZPP.

Navaja, da bi sodišče prve stopnje kot izhodišče za presojo zastaranja moralo upoštevati datum 13. 11. 2015 oz. dneve, ki so sledili temu datumu. Zastaranje pred citiranim datumom za tožnike ni moglo steči, saj so šele takrat sploh izvedeli za poslovanje toženca z zneskom 20.300,00 EUR. Zato je šele od tega datuma dalje presojati tek splošnega petletnega zastaralnega roka iz. čl. 346 Obligacijskega zakonika, pri čemer stališče o podedovanem obligacijskem zahtevku oz. o kolektivni terjatvi ni točno niti relevantno. Znesek namreč predstavlja neupravičeno pridobitev tožnika (o tem npr. sklep VSL II Cp 313/2016), zato je dne 13. 3. 2019 vložena tožba pravočasna, vložena znotraj petletnega zastaralnega roka. Zahtevka do sodediča - toženca, s katerim je slednji vsaj za 20.300,00 EUR prikrajšal zapuščinsko maso zapustnice in zase pridobil enako neupravičeno obogatitev, tožniki kot dediči pokojne matere niti niso imeli možnost uveljavljati, preden so sploh izvedeli za dejstva iz leta 2009, to je za tožnikov prenos denarnih sredstev iz materine hranilne vloge na njegov TRR (dopis DBS z datumom 13. 11. 2015), pri čemer so tožniki dne 27. 1. 2016 v zapuščinskem postopku res uveljavljali nasproti tožencu vrnitev zneska 109.000,00 EUR v zapuščinsko maso, vendar v tem zahtevku ni vsebovan pozneje vtoževani in sedaj pritožbeno sporni znesek 20.300,00 EUR, zato je sodišče to dejanje tožnikov v zapuščinskem postopku v smislu dejanskega stanja sicer pravilno povzelo, v smislu materialnega prava pa je to dejanje napačno opredelilo kot dejanje pretrganja zastaranja.

3.Zoper prvostopno odločbo se po pooblaščencu pravočasno pritožuje tudi tožena stranka, ki navaja, da izpodbija točko II. in posledično točko IV. izreka sodbe; uveljavlja vse tri pritožbene razloge po prvem odstavku člena 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da se pritožbi ugodi iz odločitev v izpodbijanem delu razveljavi, s stroškovno odločitvijo.

Pritožba izraža nestrinjanje z odločitvijo, da je pritožnik dolžan vrniti v zapuščino znesek 15.165,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2019 dalje, pri čemer graja ravnanje sodišča, ki je zaključek gradilo izključno na mnenju izvedenke oz. cenilke, čeprav mu je pritožnik ugovarjal. Vendar sodišče ni sprejelo dokaznega predloga po angažiranju drugega izvedenca kmetijske stroke, čeprav bi moralo, ali pa od prve zahtevati izvedbo naloge v skladu z odredbo oz. sklepom sodišča. Nadalje je sodišče kot prepozen zavrnilo dokaz - dokazila o prodaji živine, pri čemer je utemeljitev v točki 11 v nasprotju z lastnimi sklepi sodišča in predstavlja neskladje med procesnimi odločitvami in zaključki v sodbi; uveljavlja kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z novim dokazom se dokazni postopek in s tem sam postopek ne bi podaljšal. Sodišče je s tem, ko dokaza ni sprejelo in s tem, ko ni ugodilo dopolnitvi izvedenskega mnenja skladno z odredbo, toženi stranki odvzelo pravico do izjave, da dokaže svoje trditve, s čimer je bistveno kršilo tudi 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedenka oz. cenilka namreč ni ravnala po nalogi iz sklepa sodišča, s katerim je bila določena za izvedenko, in kljub temu, da je vedela, da je živina prodana, od sodišča ni zahtevala, da se seznani z listinami o prodaji živine, iz katerih izhaja vrsta živali, teža živali in cena, kar bi bistveno spremenilo cenitveno poročilo. Prav tako cenilka ni ravnala po sklepu sodišča z dne 5. 10. 2022, s katerim ji je sodišče naložilo, da se opredeli do ugovorov tožene stranke v zadnjih dveh vlogah (razen odstavkov, ki jih je sodišče zapisalo v sklepu) - kljub ponovni naložitvi, da naj se na njeno zahtevo izvedejo dodatni dokazi, da se ugotovijo okoliščine, pomembne, da bi si izvedenec mogel ustvariti mnenje, je vztrajala pri cenitvenem poročilu, ki izhaja zgolj iz vrednosti v razponu teže živali, kljub toženčevim pripombam, da je nerealno, da je enako ocenjena živina bistveno različne teže, kar pa je ostalo brez strokovnega odgovora. Sodišče glede na odstopanja v mnenju v primerjavi s podatki o prodaji ne bi smelo graditi odločitve na njem. Tožena stranka je že v pripombah na cenitveno poročilo natančno povzela podatke o prodajah živine: rojstvo živali, starost živali, teža živali, vrsta žival itd, zato bi cenilka lahko že na podlagi teh podatkov dopolnila svoje mnenje.

Mati je gospodarjenje na kmetiji prepuščala pritožniku. Delo z živino pred in po materini smrti je bilo tako izključno na njegovi strani (in partnerkini), zato bi izvedenka morala oceniti tudi vrednost dela. Vrednost živine na dan materine smrti zato ni tista vrednost, ki pripada zapuščini. Tega izračuna sodišče od izvedenke ni zahtevalo, zaradi česar je v posledici nepopolne oz. napačne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer dokazna ocena sloni na nezakonitem mnenju, nepravilno uporabilo materialno pravo (določbi 2. in 28. člen Zakona o dedovanju), ker obogatena vrednost na račun pritožnikovega dela ne sodi v zapuščino.

4.V odgovorih na pritožbi prvotožnik in tožena stranka vsebinsko odgovarjata na pritožbi; predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

5.Sodišče druge stopnje preizkusi odločbo sodišča prve stopnje v delu, ki se s pritožbo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP (v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta tožena stranka in prvotožnik, oba po pooblaščencu. Medtem ko prvotožnik navaja, da izpodbija sodbo le v delu III. točke za delni znesek 20.300,00 EUR s pripadki in posledično v stroškovni odločitvi (torej v točkah IV in V, glede na delni uspeh, kot dodaja pritožbeno sodišče), tožena stranka navaja, da se pritožuje zoper točko II in IV izreka; glede na vsebino izpodbijanja pritožbeno sodišče šteje, da se pritožuje tudi zoper zanjo neugodni del odločitve pod točko I izreka, ki sicer predstavlja vmesni ugotovitveni zahtevek (glede na odločitev pod točko II izreka), kateremu je bilo ugodeno.

6.Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi prvotožnika:

7.Prvotožnik graja zaključek sodišča, ki je, upoštevaje pet letni zastaralni rok, štelo, da je zahtevek za ugotovitev terjatve v višini 23.000,00 EUR iz naslova dne 9. 3. 2009 po tožencu kot pooblaščencu opravljenega prenosa denarnih sredstev iz hranilne knjige zapustnice na TRR toženca do dne 27. 1. 2016, ko je sodišče ugotovilo, da s tem datumom datirana vloga tožnikov (A9) predstavlja dejanje zoper toženca, s katerim bi se pred sodiščem zavarovala ali izterjala terjatev, ki zastaranje pretrga, že zastaral. Prvostopno sodišče se je pravilno oprlo na splošni zastaralni rok iz 346. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Upoštevaje neprerekano ugotovitev o času izvršitve prenosa, ob tem, ko predmet zahtevka predstavlja podedovani obligacijski zahtevek zapustnice, kot se je o tem pravilno opredelilo sodišče, slednjega pritožnik s posplošeno grajo, da stališče ni točno niti relevantno, ne more izpodbiti. Pravilno stališče je namreč pomembno v toliko, ker vtoževana terjatev izvorno predstavlja terjatev zapustnice, ki z njeno smrtjo predstavlja del zapuščine po njej, zato ni pomembno, kdaj so tožniki oz. prvotožnik izvedeli za toženčevo razpolaganje s sredstvi zapustnice. Slednja so, ob pravilnem materialnopravnem izhodišču prvostopnega sodišča v členih 2, 28 in 132 Zakona o dedovanju - ZD (na katere se je sodišče bodisi izrecno sklicevalo bodisi presojalo vsa pravno pomembna dejstva v zvezi z njimi), ob prehodu premoženja predstavljala terjatev zapustnice nasproti tožencu iz naslova neupravičene pridobitve.

7.Zato je pravilen zaključek o zastarani terjatvi do njenega uveljavljanja, ne glede na ne/pravilnost po prvostopnem sodišču uporabljenega pristopa (določbe o pretrganju zastaranja v zvezi z izjasnitvijo z dne 27. 1. 2016), upoštevaje člen 338 OZ in vštetje časa po prenosu denarnih sredstev, ki ga je razbrati iz točke 18 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker pritožbene navedbe ne uspejo vzbuditi dvoma v dejanske in pravne zaključke, na katerih sloni zavrnilna odločitev o tem delu zahtevka, je neutemeljeno tudi pritožbeno zavzemanje za spremembo stroškovne odločitve. Ta je obrazložena in je pritožba vsebinsko v ničemer ne izpodbija, delni uspeh pravdnih strank pa je v celoti pravilno oprt na določbe drugega odstavka 154. člena ZPP, glede odmerjenih potrebnih pravdnih stroškov pa na določbo 155. člen ZPP.

O pritožbi tožene stranke:

8.Sodišče je pravilno kot prepoznega, v skladu z določbo člena 286 ZPP, zavrnilo izvedbo po toženi stranki predlaganega dokaza - dokazil o prodaji živine, ki jih je toženec vložil po prvem naroku.

8.Pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča, da v vlogi ni navedel razlogov za zapoznelo navajanje. Ugotovitvi sodišča, da bi upoštevanje predloženih dokazov in trditev v tej smeri zavlekla postopek, nasprotuje le s posplošenim nasprotnim stališčem, da se dokazni postopek in sam postopek ne bi podaljšala. S takšnimi trditvami pa tudi po oceni pritožbenega sodišča sicer pravilne ugotovitve, da bi pritožnik trditve in dokaze o vrednosti 18 prodanih živali, glede na datum listin, lahko podal že na prvem naroku, kar vse izhaja iz 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, ne uspe izpodbiti.

8.Zato ne more uspešno uveljavljati kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v zvezi z zavrnitvijo dokazil o prodaji živine ni izkazal nezakonitega oz. nepravilnega ravnanja sodišča.

9.Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek o istovrstni kršitvi, ker sodišče, tako pritožba, ni ravnalo v skladu z vsebino lastnih sklepov z dne 31. 5. 2022 in 5. 10. 2022, ter ni ugodilo predlagani dopolnitvi izvedenskega mnenja oz. ni določilo nove izvedenke. Pritožnik s sklicevanjem na tekst v citiranih sklepih, ob tem, ko je sodišče v 10. in 12. točki obrazložitve povzelo po izvedenki primerno uporabljeno in obrazloženo metodo vrednotenja za opravo naloge, ki je bila v ocenitvi vrednosti živali na dan 29. 6. 2013 (in ne v ugotavljanju vrednosti na dan kasnejše prodaje), pri čemer centralni register govedi za sodišče potrebnega podatka ne vsebuje, ne more uspeti z grajano kršitvijo zaradi po sodišču nenaložene dopolnitve mnenja izvedenki, ob tem, ko sam ni (pravočasno) ponudil dokazil o vrednosti prodanih živali.

Kljub drugačnemu pritožbenemu stališču je sodišče potrebovalo mnenje strokovnjaka o oceni vrednosti, ki je samo ne bi moglo nadomestiti. Mnenje izvedenke, ki vsebuje oceno vrednosti, vključno z dopolnitvijo, glede katere pritožnik z ponavljanjem navedb, da izvedenka ni zahtevala seznanitve s potrebnimi listinami, ne izkaže, da ne bi ravnala po s sklepom z dne 5. 10. 2022 odrejeni dopolnitvi, je tudi po presoji pritožbenega sodišča strokovno in brez nejasnosti ali nasprotij, ki bi zahtevale določitev novega izvedenca, kot je to pojasnilo že prvostopno sodišče. Zato pritožnik ne more uspeti z grajo kršitve zaradi nedoločitve drugega izvedenca, za katerega ni bilo pogojev.

10. Ob tem, ko pritožba ne zanika, da je bila lastnik 18 kasneje po tožencu prodanih živali ob svoji smrti prav zapustnica, glede na institut vrnitve v zapuščino, ki, ko restitucija v naravi ni mogoča, z zahtevanim plačilom omogoča ugotovitev obračunske vrednosti zapuščine skladno z 2. in 28. členom ZD, ki predstavljata pravilno materialno pravno podlago, se izkažejo kot pravno nepomembne pritožbene trditve, da je bil toženec tisti, ki je nabavil živino in zanjo skrbel ter jo hranil. Pravno nepomembna je posledično tudi graja, da bi izvedenka morala oceniti vrednost njegovega (in partnerkinega) vloženega dela. Zaradi pravne nerelevantnosti za konkretno presojo, ki je predmet pritožbenega obravnavanja, so neutemeljene tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da bi sodišče tudi pri presoji zahtevka moralo uporabiti institut dobrovernosti (kot ga je glede zahtevanih obresti), ker se je pritožnik dejansko štel za lastnika.

11. Graji dokazne ocene, ki jo pritožnik izpodbija le z neutemeljenim sklicevanjem na nezakonitost izvedenskega mnenja, prav tako ni moč pritrditi. Sodišče prve stopnje je vestno in skrbno ocenilo vsakega od izvedenih dokazov in vse dokaze skupaj, ter (glede na uspeh celotnega postopka) sprejelo dokazno oceno o oceni vrednosti živine na dan zapustničine smrti, s čimer je zadostilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, kar je ustrezno obrazložilo v točkah 10 do 13 obrazložitve. Pritožba z navedbo, da izvedenka ni odgovorila na neskladja v mnenju, na katera je pritožnik opozoril v vlogi z dne 26. 5. 2023, pri čemer so bile pripombe, tako pritožba, zelo konkretizirane in dokazno podprte, razen tistih, o katerih se je pritožbeno sodišče že izreklo, če meri nanje, ne konkretizira. Zato pritožbeno sodišče lahko odgovori na očitek le na način, da uradni preizkus obrazložitve ne vsebuje niti zatrjevanih neskladij med procesnimi odločitvami niti drugih neskladij; obrazložitev omogoča preizkus, zato nista podani zatrjevani kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Zaradi potrjene vsebinske odločitve je neutemeljena zahtevana sprememba odločitve glede toženi stranki dosojenih pravdnih stroškov. Odločitev je obrazložena in je glede na delni uspeh v pravdi v celoti pravilno oprta na določbe prvega odstavka 154. člena ZPP, glede odmerjenih potrebnih pravdnih stroškov pa na določbo 155. člen ZPP, česar pritožba z navedbo, da se del stroškov nanaša na pridobitev mnenja izvedenke, kar pa predstavlja del pravdnih stroškov, ne more izpodbiti.

Sklepno:

13. Ob pravilno uporabljenem materialnem pravu je dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolno, pritožbeno sodišče pa je tudi že odgovorilo na uveljavljane bistvene kršitve postopka. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in ker pri pritožbenem preizkusu izpodbijanih delov sodbe ni bilo ugotoviti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (353. člen ZPP).

14. Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP). Morata pa prvotožnik toženi stranki in tožena stranka prvotožniku povrniti potrebne stroške za vložena odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP), ki sta bila vsebinska in ju sodišče šteje za potrebne stroške; te je odmerilo po določbah Odvetniške tarife (Ur. l. RS 2/2015 s spremembami; nazadnje Spremembe in dopolnitve Odvetniške tarife; OT).

15. Prvotožnik je upravičen do nagrade za sestavo odgovora na pritožbo v višini 625 priglašenih odvetniških točk (tar. št. 19/2 v zvezi s tar. št. 22/1 - pravna sredstva) in za 22 % DDV po 12. členu OT, kar skupno, upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,60 EUR), znaša 457,50 EUR. Znesek mu je tožena stranka dolžna povrniti na način in v rokih, kot izhaja iz izreka.

16. Tožena stranka je upravičena do nagrade za sestavo odgovora na pritožbo v višini 625 priglašenih odvetniških točk (tar. št. 19/2 v zvezi s tar. št. 22/1 - pravna sredstva), za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT in za 22 % DDV po 12. členu OT, kar skupno, upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,60 EUR), znaša 466,65 EUR. Znesek ji je prvotožnik dolžan povrniti na način in v rokih, kot izhaja iz izreka.

-------------------------------

Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 2, 28, 132 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 338, 346 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 286