Jedro

Tožena stranka po določbi 14. člena ZLPLS uporablja sredstva izključno za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v skladu s Pravilnikom o merilih in pogojih za uporabo sredstev fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v RS; po določbi 1. odstavka 11. člena ZLPLS pa preko sveta fundacije med drugim odloča tudi o razporejanju sredstev na posamezne uporabnike. Tožena stranka izvaja financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij kot svojo osnovno in bistveno dejavnost s sredstvi oziroma premoženjem, pridobljenim pri izvedbi lastninskega preoblikovanju Loterije Slovenije d.d., in upravlja s sredstvi, ki jih pridobiva s plačevanjem dajatev za prirejanje iger na srečo po določbah Zakona o igrah na srečo, in s sredstvi, ki jih pridobiva z darili, volili in drugimi prihodki. Ker je zakonodajalec določil namen uporabe tako zbranih sredstev in z zakonom določil, da tožena stranka odloča o razporejanju teh sredstev na uporabnike, ta sredstva ne izgubijo značaja javnih sredstev. Čim pa je tako, tožena stranka, ko odloča o razporejanju teh sredstev na posamezne uporabnike, odloča o pravnih koristih posameznikov oziroma pravnih oseb pri pridobivanju javnih sredstev, s tem pa je po presoji sodišča vezana na uporabo določil ZUP. Glede na navedeno je po presoji sodišča utemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedla razlogov, na podlagi katerih je tožeči stranki dodelila sredstva v manjšem obsegu, kot so bila zaprošena, oziroma sploh ni navedla bistvenih razlogov za svojo odločitev glede razporeditve razpoložljivih sredstev za leto 2006. Tako pomanjkljiva obrazložitev sklepa tudi po presoji sodišča predstavlja takšno kršitev določb ZUP, zaradi katere izpodbijanega upravnega akta ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji št. ... z dne 19. 12. 2005 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka, na podlagi sprejetega finančnega načrta za leto 2006 in objavljenega javnega razpisa za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji, v nadaljevanju: FIHO v letu 2006, na predlog komisije za ocenjevanje in pripravo predlogov za razporeditev sredstev invalidskim organizacijam, v skladu z 21. členom Pravilnika o merilih in pogojih za uporabo sredstev fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 92/98 in 45/05, v nadaljevanju: Pravilnik) tožeči stranki, ki ima status invalidske organizacije, odobrila skupno 34.850.767,00 SIT, od tega za programe 33.450.767,00 SIT, za delovanje 1.000.000,00 SIT, in za naložbe v osnovna sredstva in njihovo vzdrževanje 400.000, 00 SIT. Navedeni skupni znesek bo tožena stranka, skladno s 27. členom Pravilnika izplačevala uporabnikom v mesečnih akontacijah do 10. dne v mesecu za tekoči mesec, pri čemer se bodo prednostno izplačevala odobrena sredstva za programe in delovanje, odobrena sredstva za naložbe pa se bodo uporabnikom nakazovala v odvisnosti od mesečnih prilivov sredstev.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je svet tožeče stranke na seji dne 29. 9. 2005 sprejel finančni načrt za leto 2006, ki temelji na oceni realizacije finančnega načrta FIHO za leto 2005, oceni poslovanja Loterije Slovenije d.d., ki s plačili koncesijskih dajatev za trajno prirejanje klasičnih iger na srečo zagotavlja glavnino sredstev FIHO ter na osnovi ocene gospodarskih gibanj v RS za leto 2006. Nato je svet FIHO na osnovi 5. člena Pravilnika določil, da se za leto 2006 za invalidske organizacije razpišejo sredstva v skupni višini 3.195.307.678,00 SIT, za humanitarne organizacije pa 1.720.550.289,00 SIT, ter, skladno s 13. in 14. členom Pravilnika tudi vsebino javnega razpisa za leto 2006, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 89 z dne 7. 10. 2005. Sprejet je bil terminski načrt v zvezi s postopkom za pripravo predloga razporeditve sredstev za leto 2006. Svet FIHO je odločil na predlog komisije za ocenjevanje in pripravo predlogov za razporeditev sredstev FIHO invalidskim organizacijam, ki je na svojih sejah obravnavala vse prispele vloge po formalni, vsebinski in finančni plati. Predlog sklepa o razporeditvi sredstev na posamezne invalidske organizacije za leto 2006 je bil izoblikovan v skladu s Pravilnikom in Navodili za uporabo meril pri ocenjevanju finančno ovrednotenih letnih delovnih programov invalidskih in humanitarnih organizacij (v nadaljnjem besedilu: Navodilo). Komisija je obravnavala 23 finančno-ovrednotenih letnih delovnih programov invalidskih organizacij, ki so dokumentirano izkazale, da izpolnjujejo pogoje za pridobitev sredstev. Obravnavala je tudi zapis in predloge usklajevalnega sestanka invalidskih organizacij, članic Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije z dne 22. 11. 2005, ki so na osnovi 18. člena Pravilnika izvedle medsebojno usklajevanje po načelih vzajemnosti in solidarnosti v okviru razpoložljivih, javno razpisanih sredstev FIHO za leto 2006. Dogovorjena stališča je komisija, glede na razpoložljiva sredstva, vključila v oblikovanje predloga sklepa in pri tem povzela tudi predlagane standardne kriterije za najbolj pogosto prijavljene naložbe. Skupni znesek zaprošenih sredstev 23 invalidskih organizacij za leto 2006 je za 22 % višji od razpisanih sredstev. Po zadržanju 23.633.546,00 SIT kot rezervnih nerazporejenih sredstev, je komisija razpoložljivih 3.171.354.601,22 SIT strukturalno razporedila med prijavljene invalidske organizacije: - 1.604.721.673,75 SIT za 268 posebnih socialnih programov, ki jih izvajajo invalidske organizacije na državni ravni in za 101 programski sklop z različnimi vsebinami, ki jih izvajajo invalidske organizacije na lokalni ravni, - 835.673.595,97 SIT za delovanje 23 invalidskih organizacij na državni ravni, - 730.959.331,50 SIT za naložbe v osnovna sredstva in njihovo vzdrževanje tako na državni kakor na lokalni ravni. Pri razmerju sredstev, ki so namenjena za delovanje in izvajanje posebnih socialnih programov je razmerje 34 % : 66 % v korist izvajanja posebnih socialnih programov oz. neposrednim pomočem za 109.026 invalidov. Naložbe v osnovna sredstva in njihovo vzdrževanje pa zajemajo le 23 % razpoložljivih sredstev. Komisija je predhodno posebej podrobno pregledala usklajenost prijavljenih posebnih socialnih programov z merili za dodelitev sredstev, kot je določeno v 9. členu Pravilnika ter vse prijavljene posebne socialne programe ocenila po skupnih merilih, nato pa še po posebnih merilih, opredeljenih v 6. 7. in 8. členu Navodil. Glede na pridobljene ocene je posamezne socialne programe razvrstila v eno izmed prednostnih skupin po 10. členu Navodil, pri oblikovanju konkretnega predloga za razporeditev razpoložljivih sredstev na posamezne posebne socialne programe pa je bila upoštevana tudi nujnost posameznega programa za kompenzacijo invalidnosti in uspešno izvajanje le-tega v daljšem časovnem obdobju. Sredstva za izvajanje posebnih socialnih programov so bila razporejena po posameznih skupinah: - za posebne socialne programe, ki posameznim skupinam invalidov omogočajo bolj aktivno sodelovanje in pripomorejo k odstranjevanju ovir in k bolj neodvisnemu življenju je namenjenih 82,98 % sredstev; - za posebne socialne programe, s katerimi se preprečujejo in blažijo socialne ter psihične posledice invalidnosti je namenjenih 12,23 % sredstev; - za posebne socialne programe, s katerimi usposabljajo invalide za samopomoč ter svojce ter prostovoljce za življenje in delo z invalidi je namenjenih 3,14 % sredstev in - za posebne socialne programe, s katerimi se razvijejo socialne spretnosti invalidov in njihovo informiranost na različnih področjih življenja je namenjenih 1,65 % sredstev. Komisija je pri oblikovanju predloga razporeditve sredstev za delovanje invalidskih organizacij upoštevala določbe 9. in 11. člena Pravilnika, prijave pa je ocenjevala tudi po 12. členu Navodil (kakovost ter organizacijsko strukturo delovanja prijavljenih invalidskih organizacij, število članstva, mednarodno vključevanje, urejenost obveščanja članov in javnosti ter oceno nadzora invalidske organizacije s strani FIHO). Pri pripravi predloga razporeditve sredstev za naložbe v osnovna sredstva in njihovo vzdrževanje se je komisija ravnala po določbah Pravilnika in prijavljene naložbe ocenjevala tudi po 13. členu Navodil. Glede na bistveno večje zahtevke invalidskih organizacij za investicijska sredstva od razpoložljivih možnosti, je komisija prav tako upoštevala usklajeno mnenje invalidskih organizacij, članic Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije z dne 22. 11. 2005. Tožeča stranka se z odločbo ne strinja in jo izpodbija s tožbo. Navaja, da je bila tožena stranka ustanovljena z Odlokom o ustanovitvi Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji (FIHO) (Uradni list RS št. 9/98, v nadaljevanju: Odlok o ustanovitvi FIHO) kot pravna oseba javnega prava, katere namen je financiranje oziroma sofinanciranje: -izvajanja posebnih programov in storitev invalidskih organizacij oziroma programov humanitarnih organizacij za reševanje socialnih stisk in težav oziroma socialnih potreb posameznikov, -delovanja invalidskih oziroma humanitarnih organizacij, - naložb v osnovna sredstva invalidskih oz. humanitarnih organizacij ter njihovo vzdrževanje. Kot taka pravna oseba je nosilec javnih pooblastil, saj država preko te organizacije uresničuje določbo 52. člena Ustave RS, ki zagotavlja invalidom posebno varstvo ter usposabljanje za delo. Zaradi navedenega je Upravno sodišče pristojno za odločanje o zahtevku. Opozarja na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi U-1-125/01, ki v 13. in 14. točki obrazložitve odločitve navaja, da je sklep o razporeditvi sredstev uporabnikom, ki ga na podlagi predlogov Komisiji FIHO sprejme Svet FIHO, dokončen, zoper dokončne posamične akte, s katerimi nosilec javnih pooblastil odloča o pravicah ali obveznostih in pravnih koristih, pa stranke lahko sprožijo upravni spor. Z v tem sporu izpodbijanim sklepom, s katerim je le delno ugodila vlogi tožeče stranke za odobritev sredstev, je tožena stranka posegla v pravni položaj in pravne koristi tožeče stranke. Tožena stranka o delitvi sredstev odloča na podlagi Pravil fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v RS (Uradni list RS št. 9/99 in 45/05, v nadaljevanju: Pravila) in Pravilnika. O delu zahtevka tožena stranka sploh ni odločila, saj iz izreka ne izhaja, da bi ga zavrnila. Od zaprošenih 42.550.767,00 SIT, je bilo tožeči stranki odobrenih 33.450.776,00 SIT denarnih sredstev. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni pojasnila, na kakšni podlagi in na podlagi katerih konkretnih okoliščin je ugotovila, da je tožeča stranka upravičena ravno do denarnih sredstev v višini, ki ji je bila odobrena. Obrazložitev zgolj povzema kriterije, ki naj bi bili uporabljeni, ni pa navedeno kako je bilo splošno merilo (kriterij) uporabljeno glede na konkretno vlogo tožeče stranke, oziroma ni pojasnjeno, zakaj določene postavke, ki so bile v vlogi tožeče stranke navedene, ne izpolnjujejo kriterijev. Iz obrazložitve pa izhaja, da skupni znesek zaprošenih sredstev presega razpoložljiva sredstva za 22 %. Ker je tožena stranka oseba javnega prava in sklep o delitvi javnih sredstev predstavlja upravni akt, mora pri sprejemanju odločitev upoštevati določila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zato bi moral biti sklep obrazložen skladno z določiti 214. člena ZUP, izpodbijani sklep pa ne ustreza praktično nobeni od zahtev iz navedenega člena. Tako ni jasno, kakšno dejansko stanje je bilo ugotovljeno za vlogo tožeče stranke, torej kateri programi in dejavnosti so bili sploh obravnavani, kateri izpolnjujejo pogoje in kateri ne, kateri sicer izpolnjujejo pogoje, vendar jim ni bilo ugodeno zaradi dodelitve sredstev drugim invalidskim organizacijam. Obrazložitev izpodbijanega sklepa navaja podatke o postopku odločanja, o skupnih sredstvih, ki so bila namenjena vsem organizacijam za 268 posebnih socialnih programov na državni ravni in za 101 programski sklop, ki jih invalidske organizacije izvajajo na lokalni ravni, skupnih sredstvih, ki so namenjena delovanju 23-ih invalidskih organizacij na državni ravni, skupnih sredstvih, ki so namenjena za naložbe v osnovna sredstva in nato v nadaljevanju, kako so bila razdeljena sredstva za izvajanje posebnih socialnih programov in sicer v odstotkih, po posameznih skupinah. Obrazložitev mora vsebovati navedbo tistih okoliščin, ki so bile odločilne za sprejeto odločitev v smislu uporabe kriterijev za delitev sredstev. Samo na podlagi obrazloženega sklepa je stranki omogočeno uresničevanje ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva oziroma sodnega varstva. Na podlagi neobrazloženega sklepa, ki ne vsebuje presoje odločilnih dejstev, stranka nima zagotovljene možnosti za uspešno izpodbijanje domneve, na kateri temelji sklep o razdelitvi sredstev. Pri tem lahko tožeča stranka samo ugiba, kaj je bila podlaga za takšno delitev sredstev.

Opozarja tudi na vsebino stališča Računskega sodišča v Revizijskem poročilu o računovodskih izkazih in pravilnosti poslovanja FIHO za leti 2001 in 2002 št. 1218-112003-25 z dne 15. 4. 2004, v katerem je navedeno, da zaradi nedorečenosti tedanjih meril sploh ne more oceniti smotrnosti posameznih odločitev. Merila so bila skladno z napotilom Računskega sodišča domnevno ustrezno spremenjena šele v januarju 2005. Izpodbijani sklep predstavlja prvi primer odločanja na novi pravni podlagi, ob tem pa, zaradi opisanih pomanjkljivosti sklepa, ni mogoče preizkusiti ali je bila ta podlaga spoštovana.

Opozarja tudi na diskriminatorno obravnavanje tožnika, ki izhaja tako iz vsebine sklepa, kot tudi iz drugih ravnanj tožene stranke. S tem v zvezi se sklicuje na pravice iz 14. ter 22. člena Ustave RS, ki jo posebej varuje Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja (Uradni list RS št. 50/04), kot izraz pravnih obveznosti po direktivi Evropske Komisije št. 43/2000. Zatrjuje, da je s strani tožene stranke že vseskozi (pri vseh dosedanjih razpisih) diskriminatorno obravnavana, saj so bistveno podobni in enakovredni posebni socialni programi drugih invalidskih organizacij vseskozi financirani s strani FIHO, programi tožnice pa ne, ali pa so financirani v izrazito nesorazmerno majhnem obsegu. Dokaz za diskriminacijo je v vsebini izpodbijanega akta oziroma diskriminatorni obravnavi zahtevka A.A.A. To je mogoče ugotoviti s primerjavo dejanskega stanja in vpogledom v konkretne "ocene" in "razvrstitve v prednostne skupine", ki jih je opravila Komisija in na katere se sklicuje obrazložitev sklepa. V nadaljevanju obsežno obrazlaga razloge, zakaj šteje ravnanje tožene stranke za dikrimintorno, opozarja, da po izpodbijanem sklepu niso upravičeni do financiranja programi, namenjeni širjenju idej A.A.A., t.j. program ... (teoretska revija za vprašanja filozofije hendikepa) opozarja na nadlegovanje, ki izhaja javnih stališč direktorja FIHO. Stvarni razlog za diskriminatorno obravnavo tožnika je v dosedanji resni, utemeljeni in ostri kritiki delovanja FIHO. Tožnik, posebej pa še njegova zakonita zastopnica, ki pri tem nastopa, že vrsto let vztrajno opozarjata na nepravično dodeljevanje javnih sredstev in ves čas javno izražata sume o pristranskosti organov, ki na netransparenten način upravljajo z velikimi javnimi sredstvi (iz naslova donosov iz delnic Loterije Slovenija d.d.). Osebna okoliščina na podlagi katere prihaja do dikriminacije je politično prepričanje oziroma politična dejavnost A.A.A., ki izražata ostro nestrinjanje z dosedanjo politiko FIHO. Vsebina kritičnih stališč je razvidna tako iz dokumentacije FIHO npr. zapisnikov posameznih sej Komisije in Sveta FIHO, kot tudi iz javnih stališč A.A.A., ki jih občasno povzemajo pomembnejši mediji. Vsebina stališč A.A.A. je po svoji vsebini politična, saj gre za kritiko politike delovanja FIHO, ki po oceni A.A.A. ne zasleduje javnega interesa. Navaja delovanje tožeče stranke in njen pogled na delitev sredstev FIHO in na delovanje SIOS oziroma NSIOS. Opozarja na dogodke ob kritiki A.A.A. ob sklepu FIHO o dofinaciranju ene od investicij in opisuje navedeno investiranje. Iz vsebine izpodbijanega sklepa tudi izhaja izrazito in očitno nesorazmerje v dodeljenih sredstvih, glede na obseg in vsebino dejanskega izvajanja posameznih programov, kar dokazuje z navedbami glede financiranja programa osebna asistenca in stroškov delovanja Društva X.X.X. in Društvu Z.Z.Z. Število zaposlenih v društvu in število uporabnikov programa osebna asistenca je npr. pri Društvu X.X.X. bistveno manjše od obsega istovrstnih dejavnosti A.A.A., pa navedeno društvo na podlagi izpodbijanega sklepa vseeno prejme bistveno več sredstev od sredstev dodeljenih A.A.A. Sodišču predlaga, da o zadevi meritorno odloči in odpravi izpodbijani sklep in ugotovi, da je tožena stranka s sprejemom sklepa kršila ustavno pravico tožeče stranke iz 14., 22. in 53. člena Ustave RS.

Tožena stranka v svojem obsežnem odgovoru na tožbo najprej navaja, da bi morala tožeča stranka, če vztraja, da gre za obvezno uporabo določb ZUP, najprej vložiti pritožbo na pristojno ministrstvo. Tak sklep o procesni predpostavki je zavzelo že tudi Vrhovno sodišče RS, v sodbi št. I Up 1461/2004. Ne glede na procesno situacijo pa tožeča stranka ni izkazala negativnega vpliva izpodbijanega akta na navedene ustavno varovane pravice in neprimernega posega v ustavno določbo iz 14. člena, ki določa načelo enakosti pred zakonom in 22. člena, ki določa načelo enakega varstva pravic. Tudi sklicevanje na 52. člen Ustave RS izraža nerazumevanje tako vsebine te ustavne določbe kot tudi statusa in namena fundacije - tožene stranke. Zavrača tudi stališče tožeče stranke, da je tožena stranka nosilec javnih pooblastil. Toženi stranki javno pooblastilo s posebnim zakonom ni bilo nikoli podeljeno, samo dejstvo, da gre za osebo javnega prava pa še ne pomeni, da gre hkrati tudi za nosilca javnega pooblastila. Obširno pojasnjuje svoj pogled na dejanski status, položaj in vlogo fundacije in pri tem izhaja iz Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (Uradni list RS, št. 44/96 in 47/97, v nadaljevanju: ZLPLS), ki je tožečo stranko opredelil ko ustanovo z določenimi javnopravnimi posebnostmi. Za poslovanje fundacij se uporabljajo določbe zakona o ustanovah, kolikor s tem zakonom ni drugače določeno. V 14. členu ZLPLS je glede uporabe sredstev določeno, da fundacija upravlja sredstva v skladu s Pravilnikom. K pravilniku daje soglasje tudi Državni zbor Republike Slovenije. Postopek razporejanja sredstev je tako na strani državnih predpisov kot tudi skupnih aktov fundacije in zakonodajalca urejen specifično, celovito in konsistentno. Če bi zakonodajalec imel namen predpisati uporabo ZUP, bi to nedvomno izrazil z ustrezno normo. Ker ni izkazano, da je tožena stranka nosilec javnega pooblastila za vodenje postopka, sodišču predlaga, da tožbo zavrže. V obrazložitvi tožbe se prepletajo navedbe, ki v večji meri nimajo racionalne povezave s konkretnimi tožbenimi zahtevki, saj gre pretežno za predstavljanje stališč tožeče stranke v zvezi z odnosi z drugimi invalidskimi organizacijami. Nadalje odgovarja na navedbe, ki so povezane z delovanjem tožene stranke. V zvezi z tožbenim ugovorom, da bi moral biti sklep kot upravni akt obrazložen skladno z določbo 214. člena ZUP pove, da v tem primeru ni mogoče zahtevati izdaje individualnih odločb z vsemi sestavinami odločbe. V obravnavanem primeru gre za sklep, ki je izdan po izboru na podlagi javnega razpisa glede na pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna. Obrazložitev zadevnega sklepa že po svoji naravi ne zahteva natančnega individualnega obrazlaganja. Tožeča stranka v tej zvezi ne uveljavlja neke individualno določene pravice, veljavna ureditev ji le omogoča, da se priglasi na javni razpis za delitev sredstev. Tudi Zakon o humanitarnih organizacijah določa, da so humanitarne organizacije upravičene do kandidiranja za sredstva FIHO. Po določbah Pravilnika gre za specifično ureditev odločanja, ki ustreza namenu vsakoletnega javnega razpisa za razporeditev sredstev fundacije. Pri odločanju gre za enkratno bilančno usklajeno odločitev, ki v enotnem aktu celovito in izčrpno uredi razporeditev vseh razpoložljivih sredstev na invalidske in humanitarne organizacije. Opiše potek razdelitve sredstev. Navedbe glede diskriminatornega ravnanja so večinoma brez dejanske podlage oziroma so take narave, da jih ni mogoče obravnavati. V številnih primerih je bila prav tožeča stranka v primerjavi z ostalimi invalidskimi organizacijami materialno priviligirana. Tožeča stranka je pri razpisu za leto 2006 odklonila posredovanje podatkov o včlanjenih invalidih. Navaja sredstva, ki so bila dodeljena tožeči stranki v času od 2001 do 2006. Glede delovanja NSIOS navaja pojasnila NSIOS z dne 22. 2. 2006. Predlaga,da sodišče tožbo zavrne, kolikor je ne bo zavrglo.

Z vlogo št. ... z dne 2. 2. 2006 je svojo udeležbo v tem postopku priglasilo Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa.

Tožba je utemeljena.

Sodišče kot neutemeljene ocenjuje razloge, s katerimi tožena stranka v odgovoru na tožbo obrazlaga svoj zaključek, da v obravnavnem primeru ne gre za upravni akt po določbi 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker tožena stranka nima z zakonom podeljenega javnega pooblastila za vodenje postopka in odločanje v upravnih zadevah, ter da sam status osebe javnega prava še ne pomeni tudi statusa nosilca javnega pooblastila, zaradi česar bi moralo sodišče tožbo zavreči. ZUP v 1. členu določa, da morajo po tem zakonu postopati upravni in drugi državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, kadar v upravnih zadevah, neposredno uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb in drugih strank. Po določbi 2. odstavka 2. člena ZUP pa se šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. V obravnavanem primeru je tožena stranka kot pravna oseba javnega prava, ustanovljena z Odlokom o ustanovitvi FIHO na podlagi 8. člena ZLPLS, po izvedenem postopku javnega razpisa izdala izpodbijani sklep, s katerim je tožeči stranki dodelila sredstva, vendar ne v višini, za katero je zaprosila. Tožena stranka po določbi 14. člena ZLPLS uporablja sredstva izključno za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (enako kot Fundacija za financiranje športnih organizacij v RS za financiranje športnih organizacij) v skladu s Pravilnikom, po določbi 1. odstavka 11. člena ZLPLS pa preko sveta fundacije med drugim odloča tudi o razporejanju sredstev na posamezne uporabnike. Tožena stranka izvaja financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij kot svojo osnovno in bistveno dejavnost s sredstvi oziroma premoženjem, pridobljenim pri izvedbi lastninskega preoblikovanju Loterije Slovenije d.d. in upravlja s sredstvi, ki jih pridobiva s plačevanjem dajatev za prirejanje iger na srečo po določbah Zakona o igrah na srečo in s sredstvi, ki jih pridobiva z darili, volili in drugimi prihodki (9. člen Odloka o ustanovitvi FIHO). Ker je zakonodajalec določil namen uporabe tako zbranih sredstev in z zakonom določil, da tožena stranka odloča o razporejanju teh sredstev na uporabnike, ta sredstva ne izgubijo značaja javnih sredstev. Čim pa je tako, tožena stranka, ko odloča o razporejanju teh sredstev na posamezne uporabnike, odloča o pravnih koristih posameznikov oziroma pravnih oseb pri pridobivanju javnih sredstev, s tem pa je, po presoji sodišča, vezana na uporabo določil ZUP. Stališče, da je tožena stranka nosilec javnih pooblastil in kot taka odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, je to sodišče zavzelo že v zadevi U 45/2004, kjer je bil pravni položaj tožene stranke enak, kot je položaj tožene stranke v tem sporu. Po tem stališču gre pri odločanju o razporejanju sredstev na podlagi javnega razpisa različnim organizacijam za odločanje nosilca javnih pooblastil, ki ga pri tem vežejo določbe ZUP. S to presojo se je strinjalo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu št. I Up 1461/2004 z dne 5. 10. 2005. Pristojnost Upravnega sodišča RS za presojo zakonitosti sklepa tožene stranke, kot dokončnega posamičnega akta, pa izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-125/01 z dne 1. 4. 2004, v kateri je Ustavno sodišče RS presojalo Pravilnik glede spoštovanja pravice do pritožbe, zato, po presoji sodišča, tudi ni utemeljen ugovor tožene stranke, da bi tožeča stranka morala izdani akt najprej izpodbijati s pritožbo.

Po presoji sodišča pa je utemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedla razlogov, na podlagi katerih je tožeči stranki dodelila sredstva v manjšem obsegu, kot so bila zaprošena, oziroma sploh ni navedla bistvenih razlogov za svojo odločitev glede razporeditve razpoložljivih sredstev za leto 2006. Tako pomanjkljiva obrazložitev sklepa tudi po presoji sodišča predstavlja takšno kršitev določb ZUP, zaradi katere izpodbijanega upravnega akta ni mogoče preizkusiti. Po določbah ZUS se v upravnem sporu presojata pravilnost in zakonitost dokončnega upravnega akta (2. odstavek 1. člena ZUS). Da pa je tako presojo sploh mogoče opraviti, mora upravni akt obsegati v ZUP v predpisane elemente. Tožena stranka je fundacija in pravna oseba javnega prava, njeno delovanje pa, glede na to, da je ustanovljena za trajne in splošno koristne namene pri financiranju dejavnosti invalidskih in humanitarnih organizacij na območju RS, predstavlja določeno posebnost, saj uporablja zagotovljena sredstva izključno za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij, skladno s Pravilnikom (14. člen ZLPLS), s svojim premoženjem pa lahko razpolaga v soglasju z Državnim zborom Republike Slovenije (16. člen ZLPLS). Opisano delovanje tožene stranke se neposredno odraža v aktih (sklepih), sprejetih skladno z določili Pravilnika, ti pa so, kot je že navedeno in kot izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-125/01 z dne 1. 4. 2004, podvrženi presoji v upravnem sporu. To pa pomeni, da mora tožena stranka v okviru svojega poslovanja pri odločanju izdati takšen akt, ki bo vseboval predpisane sestavine in bo, glede na določbe Pravilnika obrazložen v takšni meri, da bo omogočena presoja sprejete odločitve. Če izdani akt takšne obrazložitve nima, kot je tudi pri v tem sporu izpodbijanem sklepu, ni izdelan v skladu z določbami ZUP, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, zaradi česar ga je potrebno odpraviti. Ker je sodišče tožbi ugodilo iz že navedenih razlogov, se v presojo ostalih ugovor niti ni spuščalo.

Ker v postopku za izdajo izpodbijanega akta niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, je sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, ZUS-1) v zvezi s prehodno določbo 105. člena istega zakona tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo, upoštevaje stališča te sodbe, v roku 30 dni od dneva njene pravnomočnosti, o zadevi ponovno odločila.

Sodišče je svojo odločitev sprejelo na seji senata na podlagi 59. člena ZUS-1 v zvezi s prehodno določbo 105. člena ZUS-1. Pravni pouk sodbe temelji na 73. členu v zvezi s prehodno določbo 1. odstavka 107. člena ZUS-1.