Jedro

Izostanek pojasnilne dolžnosti v zvezi z možnostjo nastalih mrtvin pod krasto torej ni mogel odločilno vplivati na poslabšanje stanja tožničine rane, zato izostanek razlogov v prvostopenjski sodbi v zvezi s tem, ni izostanek razlogov o odločilnih dejstvih.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2018 dalje. Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna toženki povrniti stroške pravdnega postopka, in da sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper takšno prvostopenjsko sodbo po pooblaščencu pritožuje tožnica. V pritožbi navaja, da so bistvene ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki v glavnem temeljijo na navedbah obeh v postopku angažiranih izvedencev, napačne, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje v tem, kar se navaja v razlogih sodbe in pa samo vsebino listin, ki se nahajajo v pravdnem spisu, razlogi o odločilnih dejstvih pa so nejasni in med seboj v nasprotju, zato sta podani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Tako prvostopenjsko sodišče zmotno ugotavlja, da se je tožničina rana v času od 6. do 14. 7. 2017 ustrezno celila zaradi prevezov, saj je to v nasprotju z ugotovitvijo, da je bil tožnici zaradi vedno slabšega stanja rane dne 12. 7. 2017 predpisan antibiotik Amoksiklav. Prav tako je zmotna ugotovitev prvostopenjskega sodišča v obrazložitvi sodbe, da ni šlo za odstopanje od profesionalnih standardov strokovnega ukrepanja, ker tožnici 24. 7. 2017 ni bil menjan antibiotik. Ko je bila tožnica zaradi izrazitega poslabšanja rane dne 4. 8. 2017 napotena v bolnišnico, ji je bil odvzet bris ter takoj predpisan drug antibiotik, to je Ciprobay, pa tudi v postopku zaslišani izvedenec prim. mag. A. G., dr. med. (v nadaljevanju izvedenec dr. G.) je na izrecno vprašanje, zakaj so v bolnišnici takoj zamenjali antibiotik, ki je v nadaljevanju zdravljenja tudi uspešno deloval, odgovoril, da je to zdrava kmečka pamet, da če nekaj ne gre, je to potrebno spremeniti. V teh navedbah izvedenca, ki jih je prvostopenjsko sodišče povsem spregledalo, je tudi bistvo te zadeve, kot je to tožeča stranka sicer navedla že tekom postopka. Prvostopenjsko sodišče tudi povsem napačno navaja, da je bila tožnica deležna ustreznega skrbnega obravnavanja rane, ker se je stanje zgolj s prevezi rane in nego izboljšalo, saj se tukaj postavi vprašanje, zakaj ji je bil potem predpisan antibiotik Amoksiklav, v zvezi s čemer je tudi izvedenec prof. dr. I. Š., dr. med. (v nadaljevanju izvedenec dr. Š.) navedel, da predpis antibiotika, če se rana lepo celi, ni običajna praksa. Navedeno lahko pomeni le eno, to je, če se rana lepo ne celi, se predpiše antibiotik, kot se je zgodilo tudi v konkretnem primeru. Zato je tudi zmotna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da ni šlo za odstopanje od profesionalnih standardov strokovnega ukrepanja, ker tožnici 24. 7. 2017 ni bil menjan antibiotik. V ambulantnem kartonu za dne 24. 7. 2017 je izrecno navedeno, da rano obilno secernira, tudi izvedenec dr. Š. je v zvezi s tem odgovoril, da bi bilo ob poslabšanju stanja smiselno narediti bris ali vsaj zamenjati antibiotik, kar pa v času zdravljenja pri tožnici ni bilo narejeno, ampak šele ob zdravljenju v drugi zdravstveni ustanovi.

Prvostopenjsko sodišče je tudi glede zdravljenja tožnice z Depo - Medrolom, ki ima po ugotovitvah izvedenca dr. Š. vpliv na imunost ter hitrost celjenja rane, sprejelo napačne zaključke, da je bilo injiciranje zdravila Depo - Medrol dne 28. 7. 2017 potrebno, ker je tožnica tožila zaradi bolečin v sklepih zaradi revmatizma in je v tem primeru zdravnica ustrezno dala prednost preprečitvi ponovnega zagona revmatske bolezni ter da je bil tožnici Depo - Medrol sicer injiciran že 29. 6. 2017, to je pred poškodbo njene goleni dne 5. 7. 2017, njegov efekt pa je trajal vse do sredine avgusta 2017. Efekt delovanja zdravila Depo - Medrola ni mogel trajati do avgusta 2017, saj se glede na prilogo k izvedenskemu mnenju izvedenca dr. G. zdravilo Depo - Medrol pri bolnikih z revmatoidnim artritisom daje tedensko v odmerku od 40 do 120 mg. Tudi če bi efekt tega zdravila trajal dva meseca, je nelogično, zakaj je tožnica morala dobiti odmerek tudi dne 28. 7. 2017, saj je bilo to za tožnico povsem nepotrebno in tudi škodljivo. To zdravilo se namreč uporablja le ob uvedbi ustreznega protimikrobnega zdravljenja, kar v obravnavanem primeru ni bilo, pa tudi kot priča zaslišana lečeča zdravnica T. V. L., dr. med., je izpovedala, da sama takrat tega zdravila ne bi injicirala in da ne ve, zakaj je tožnici takrat tam prisotna zdravnica to zdravilo injicirala.

Nepravilen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da se je pri tožnici razvila infekcija z bakterijo Serratia marcenscens, ki je rezistentna na več antibiotikov, kar je povzročilo neugoden potek zdravljenja. To nedvomno drži, vendar pa ta bakterija ni rezistentna na vse antibiotike, kar se je potrdilo z nadaljnjim tožničinim zdravljenjem v drugi zdravstveni ustanovi, ko ji je bil predpisan drug antibiotik, to je Ciprobay, katerega uporaba je prinesla pričakovane in želene učinke, kar je razvidno iz priloženih listinskih dokazov - izvidov kot tudi iz obeh v postopku pridobljenih izvedenskih mnenj.

Sodba sodišča prve stopnje tudi nima razlogov glede dejstva, na katerega je opozoril izvedenec dr. G. na zaslišanju dne 12. 11. 2019, da je vzrok tožničinih tegob tudi v tem, da so pod krasto nastale mrtvine, ki niso bile pravočasno odstranjene. Tožnica je zato izrecno navajala, da je bila tudi zaradi teh ugotovitev neustrezno zdravljena, prav tako pa ji lečeča zdravnica v ambulanti zavarovanke toženke tega ni pojasnila, ter je s tem izostala tudi pojasnilna dolžnost. V zvezi z navedenim prvostopenjska sodba ne vsebuje razlogov, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zaradi vsega navedenega tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona, podane pa tudi niso v pritožbi uveljavljane absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju. Prvostopenjsko sodišče je v postopku pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, ki so bila pomembna za odločitev in je na njihovi podlagi sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

6. V obravnavani zadevi tožnica od toženke zahteva odškodnino za nastalo ji nepremoženjsko škodo kot posledico malomarnega zdravljenja oziroma strokovne zdravniške napake v zdravstveni ustanovi, ki je zavarovanka toženke. Tožnica se je zdravila v ambulanti splošne medicine zaradi poškodbe po udarcu v desno golen, kjer ji lečeča zdravnica, kljub temu, da predpisani antibiotik Amoksiklav ni imel želenega učinka, saj se je stanje rane med zdravljenjem poslabšalo, ni naredila antibiograma in ji ni zamenjala antibiotika, zaradi česar se je rana tako močno povečala in vnetno poslabšala, da je bila potrebna hospitalizacija v trajanju 21 dni, ko je bila trikrat operirana in deležna številnih drugih neprijetnih zdravstvenih posegov za sanacijo rane. Dne 28. 7. 2017 je v ambulanti zavarovanke toženke prejela tudi novo injekcijo Depo - Medrola, ki zmanjša odpornost organizma, zaradi česar uporaba tega zdravila pride v poštev le ob uvedbi ustreznega protimikrobnega zdravljenja. Tožnica je zato od toženke za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zahtevala 10.000,00 EUR, za prestani strah 2.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti 3.000,00 EUR, prvostopenjsko sodišče pa je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

7. Pritožba uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožbene navedbe, da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in sami s seboj v nasprotju pa konkretizira predvsem z dejstvom, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do navedb tožnice, da ji pri zavarovanki toženke ni bilo pojasnjeno, kaj pomenijo mrtvine pod krasto, na kar je opozoril izvedenec dr. G., in da je rana v primeru, če se le-te ne odstranijo, izpostavljena vnetju, kot se je v nadaljevanju tudi manifestiralo. Tožnica je tako uveljavljala, da ji je bila opuščena pojasnilna dolžnost, o čemer pa izpodbijana sodba nima razlogov.

Res je, da se prvostopenjsko sodišče do navedb izvedenca dr. G., da je pri tožnici verjetno šlo za to, da so nastale pod krasto neke mrtvine, ki jih niso pravočasno odstranili, ker tožnica ni prišla s svežo rano in je zato tudi menjava antibiotika zgolj umilila obseg rane, nikakor pa same operacije ne bi odložila, ni opredelilo, kot se tudi ni opredelilo do navedb tožnice, da bi ji zdravnica morala pojasniti, kaj pomenijo mrtvine in do kakšnih posledic lahko pride, če se pravočasno ne odstranijo, česar pa ni storila, vendar izostanek opredelitve v razlogih izpodbijane sodbe v zvezi s tem, ne pomeni izostanek razlogov o odločilnih dejstvih. Izvedenec dr. G. je opozoril zgolj na verjetno prisotnost mrtvin pod rano, lečeča zdravnica pa tožnici, kot navaja izvedenec dr. Š., ni obširno razlagala o specifičnosti pojava mrtvin v rani in je bila večina navodil splošnih ter se je nanašala na način uporabe oblog, ko se je tožnica odločila, da odide na morje, po navedbi izvedenca dr. Š. pa so mrtvine same po sebi le eden od znakov infekcije kože in predstavljajo samo enega od elementov, ki se opazuje pri zdravljenju. Zato po oceni pritožbenega sodišča tudi pojasnilo zdravnice tožnici o možnosti nastalih mrtvin pod krasto1 ne bi preprečilo vnetja tožničine rane, saj se je tožnica kljub temu, da ji je bilo odsvetovano, odločila za odhod na morje, v tem vmesnem času, do ponovnega obiska zdravnika, pa se ji je stanje rane tudi bistveno poslabšalo. Izostanek pojasnilne dolžnosti v zvezi z možnostjo nastalih mrtvin pod krasto torej ni mogel odločilno vplivati na poslabšanje stanja tožničine rane, zato izostanek razlogov v prvostopenjski sodbi v zvezi s tem, ni izostanek razlogov o odločilnih dejstvih. Tudi sicer razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi niso nejasni ali sami s seboj v nasprotju.

8. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma predpisi. Pritožba pa prvostopenjskemu sodišču očita, da je podano o odločilnih dejstvih nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe in samo vsebino listin v pravdnem spisu2. Ne gre torej za uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak za uveljavljanje napačne dokazne ocene teh listin oziroma za nestrinjanje z dokazno oceno izvedenih dokazov prvostopenjskega sodišča. 9. Vendar tudi pritožbeno sodišče dokazni oceni prvostopenjskega sodišča pritrjuje. Izvedeni dokazni postopek, to je izpovedbe v postopku zaslišanih prič in vsebini obeh v prvostopenjskem postopku pridobljenih izvedenskih mnenj, tako izvedenskega mnenja dr. G. z dopolnitvami, kot izvedenskega mnenja dr. Š., ki sta v bistvenih delih medsebojno skladni, kot tudi priložena zdravstvena dokumentacija, v celoti podpirajo zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnici ni uspelo dokazati protipravnosti ravnanja zavarovanke toženke oziroma, da tožnica ni dokazala temelja krivdne odškodninske odgovornosti, saj pri zdravljenju tožnice ni bila storjena medicinska napaka, ker poslabšanje tožničinega zdravstvenega stanja ni bila posledica kršitve dolžne profesionalne skrbnosti lečečega zdravnika.

10. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da osebna zdravnica tožnice dne 24. 7. 2017 zato, ker tožnici ni zamenjala antibiotika, ji vzela brisa ter naročila antibiograma, ni storila strokovne napake, ampak je njeno zdravljenje potekalo v okviru pravil stroke. Takšen zaključek izhaja iz obeh strokovnih ugotovitev v postopku postavljenih izvedencev, izvedenec dr. Š. pa v izvedenskem mnenju izrecno navaja, da je bila tožnica ob prihodu v ambulanto zaradi poškodbe na nogi deležna ustrezno skrbnega obravnavanja rane, kar se je pokazalo tudi v tem, da se je stanje izboljševalo. Ko se je odločila, da gre na morje in je bila rana skoraj zaceljena, se je zdravnica odločila za antibiotično zaščito z antibiotikom. Po poslabšanju zdravstvenega stanja, ko se je tožnica vrnila v ambulanto, se je zdravnica odločila za isto terapijo, ki je bila uspešna že prej. Zamenjava antibiotika ni bila nujno potrebna, zdravnica je imela že dobre izkušnje z zdravljenjem rane na način, s katerim je začela zdraviti rano ob prvem prihodu v ambulanto, to je s prevezami in čiščenjem rane brez uporabe antibiotika v tabletah. Upravičeno je predvidevala, da se je stanje rane poslabšalo zaradi neustreznega samozdravljenja na morju. Zamenjava antibiotika bi bila potrebna, če bi se kljub terapiji, ki jo je zdravnica izvajala do tedaj, stanje ne izboljšalo. Zdravljenje infekta z antibiotiki v tabletah pri povrhnjih infekcijah rane, ni ključnega pomena za uspeh zdravljenja, razen če gre za sistemske znake okužbe (razširjenje infekta po telesu s povečano temperaturo), do česar pri bolnici ni prišlo. Glede na dejstvo, da so pri tožnici kasneje iz rane izolirali bakterijo Serratia marcenscens, ki povzroča infekte predvsem pri bolnikih z oslabelo imunostjo, pri zdravem posamezniku pa praviloma ne povzroča težav, to pomeni, da zamenjava antibiotika tudi ne bi bila učinkovita.

11. Pritožba vztraja, da na nujnost zamenjave antibiotika na kontrolnem pregledu dne 24. 7. 2017 pri lečeči zdravnici kaže dejstvo, da so v S. C., kamor je bila tožnica napotena dne 2. 8. 2017, po tem, ko se stanje ni izboljšalo, uvedli antibiotik Ciprobay, ki je dal želene rezultate, pa tudi izvedenec dr. G. je na vprašanje, zakaj so tožnici v S. C. takoj zamenjali antibiotik, izpovedal, da zdrava kmečka pamet kaže, da če nekaj ne gre, je to potrebno spremeniti, vendar kot navaja prvostopenjsko sodišče, se izvedenec dr. Š.3 glede delovanja antibiotika Ciprobay ni opredeljeval, zato ni izkazano, da bi prav antibiotik Ciprobay učinkoval na bakterijo Serratia marcenscens, tožnica pa dodatnih razjasnitev v tej smeri ni predlagala.

12. Tudi zaradi injekcije 120 mg zdravila Depo - Medrol, ki ga je tožnica dobila intramuskularno v ambulanti zavarovanke toženke dne 28. 7. 2017, po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče zavarovanki toženke pripisati ravnanja v nasprotju s pravili medicinske znanosti in stroke. V zvezi s tem pritožba navaja, da zdravila Depo - Medrol tožnici dne 28. 7. 2017 ni bilo potrebno aplicirati, ker bi naj efekt predhodnega odmerka še trajal4, poleg tega pa iz mnenja izvedenca dr. G. izhaja tudi, da se to zdravilo v primeru akutnih okužb, kot je obravnavani, uporabi le ob uvedbi ustreznega protimikrobnega zdravljenja, ki ga evidentno ni bilo.

Oba izvedenca, tako dr. G., kot dr. Š. navajata, da se je tožnica istočasno zdravila zaradi sočasne vnetne revmatološke bolezni oziroma revmatoidnega artritisa. Tožnici je terapijo z Depo - Medrolom predpisal specialist revmatolog in oba izvedenca potrjujeta, da to zdravilo sodi med kortikosteroide, pri katerih zlasti dolgotrajno zdravljenje vpliva na imunost. Oba izvedenca tudi poudarjata, da je v takšnem primeru, ko je potekalo sočasno zdravljenje, to je zdravljenje zaradi revmatoidnega artritisa in zdravljenje zaradi vnete udarnine goleni, potrebno tehtati, katero zdravljenje ima prednost. Tožnica je tožila nad bolečinami v sklepih, kar pomeni, da je obstojala realna nevarnost ponovnega zagona revmatološke bolezni. V tej dilemi se je zdravnica odločila slediti nasvetu kliničnega specialista in je pacientki aplicirala Depo - Medrol, kljub tveganju za poslabšanje infekcije, kar se je žal zgodilo, ali pa je prejem kortikosteroida dejansko vplival na povečanje rane, pa izvedenec dr. Š. ni mogel potrditi.

13. Na podlagi vsega navedenega tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da je v procesu zdravljenja tožničine udarnine na goleni prišlo do zapleta, ki se je pokazal kot poslabšanje kožnega vnetja, saj je sicer zdravljenje potekalo strokovno neoporečno in z največjo možno skrbnostjo. Ne gre spregledati, da se je tožnica kljub temu, da ji je to medicinsko osebje odsvetovalo, odločila za odhod na morje in da se je prav v tem času stanje tožničine rane, ki je bila dotlej ustrezno obravnavana in že skoraj zaceljena, poslabšalo do te mere, da se je nato stanje, kljub ustrezni oskrbi rane v ambulanti zavarovanke toženke od 24. 7. 2017 dalje, še samo slabšalo, zaradi česar je bilo potrebno tožnico napotiti na bolnišnično zdravljenje.

14. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da tožnici ni uspelo dokazati protipravnega ravnanja zavarovanke toženke in s tem temelja krivdne odškodninske odgovornosti, je tako pravilna.

15. Iz navedenih razlogov pritožba tožnice ni utemeljena, pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

16. O stroških pritožbenega postopka ni bilo odločeno, ker jih tožnica ni priglasila.

1 Izvedenec dr. G. govori zgolj o verjetnosti nastanka mrtvin pod krasto. 2 Izvedenski mnenji, izvidi in kopije ambulantnega kartona, zapisniki o zaslišanju prič. 3 Prav tako ne izrecno izvedenec dr. G.. 4 Pritožnica v pritožbi navaja, da je izvedenec dr. Š. očitno pomotoma navedel, da je efekt Depo - Medrola trajal vsaj do sredine avgusta, ker iz priloge k izvedenskemu mnenju izvedenca dr. G. izhaja, da je pri bolnikih z revmatoidnim artritisom potreben tedenski in tramuskularni odmerek zdravila Depo - Medrol 40 do 120 mg, pri tožnici pa je bil uporabljen 120 mg intramuskularno.