Jedro

Zatrjevano bistveno kršitev procesnega zakona v postopku, končanem s pravnomočno odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, izdano na prvi stopnji v ponovljenem postopku, lahko stranka, ki ji udeležba v postopku ni bila omogočena, pod pogoji, ki jih predpisuje ZUP, uveljavlja s predlogom za obnovo postopka pri tem organu. Gre za izredno pravno sredstvo, ki ga stranka uveljavlja v postopku, katerega obnovo predlaga. Ne more pa tožeča stranka uspešno uveljavljati kršitve procesnega zakona v postopku odmere nadomestila kot pritožbeni razlog zoper odločbo, izdano v postopku vračanja preveč plačanega nadomestila, torej v drugem upravnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada A, št. ... z dne 2. 10. 2002, po kateri se Splošnemu gradbenemu podjetju AAA, d.o.o. B v 30 dneh od vročitve te odločbe vrne preveč plačano nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1998, v znesku 2.987.173,50 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila do dneva vračila. Izpodbijana odločba je po presoji tožene stranke skladna z določbami 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 108/99, v nadaljevanju: ZDavP), ki se na podlagi 63. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št.18/84 do 33/89) v zvezi s 56. členom Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97) in 231. členom ZDavP uporablja glede postopka za odmero, pobiranje in vračanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Po določbi 95. člena ZDavP se davčnemu zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davka, obresti ali stroškov plačal več, kot bi bil dolžan po pravnomočni odločbi ali po davčnem obračunu, preveč plačani znesek vrne v 30 dneh od vročitve odločbe, če s tem zakonom ni drugače določeno. Davčni organ vrne preveč plačani znesek po uradni dolžnosti, če znesek presega 1.000 tolarjev. V obravnavanem primeru je zavezanec AAA d.o.o. B na podlagi odločbe prvostopnega organa št. ... z dne 27. 10. 1998 plačal s to odločbo odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1998 v znesku 4.349.298,00 SIT. Navedena odločba je bila odpravljena z odločbo drugostopnega organa št. ... z dne 20. 3. 2002 in zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponovni postopek. Prvostopni organ je nato zavezancu z odločbo št. ... z dne 24. 4. 2002 odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1998 v znesku 821.721,00 SIT. Navedena odločba je z vročitvijo zavezancu in s potekom roka za vložitev pritožbe, ki ni bila vložena, postala dokončna. Ker, kot izhaja iz ugotovitev prvostopnega organa, zoper odločbo pritožba ni bila vložena, je odločba postala pravnomočna in je bil prvostopni organ na njeni podlagi dolžan postopati skladno s 95. členom ZDavP. Postopek za vračilo preveč plačanega davka torej teče po uradni dolžnosti in je davčni organ stanje stvari dolžan ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, pri čemer o tem ni potrebno posebej zaslišati strank, saj dajejo uradni podatki, s katerimi razpolaga davčni organ, vso potrebno podlago za odločitev o zadevi. V takšnem postopku organ odloči po pravilih, ki veljajo za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Iz tega razloga zavrača pritožbeni ugovor, da so bila v postopku pred izdajo odločbe prve stopnje kršena določila materialnih predpisov in bistveno kršena pravila upravnega postopka. Pritožbeni ugovor, da izpodbijana odločba temelji na nezakonito izpeljanih predhodnih postopkih, ker se (pri)tožnik teh ni udeleževal kot stranka, prvostopna in drugostopna odločba pa mu tudi nista bili vročeni, kar predstavlja razlog za obnovo postopka, ki jo je (pri)tožnik že predlagal, tožena stranka zavrača s pojasnilom, da skladno z določbami 261. in 266. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP) obnovo postopka lahko predlaga stranka, organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, pa lahko začne z obnovo postopka po uradni dolžnosti. O predlogu za obnovo postopka odloča tisti organ, ki je izdal odločbo, na katero se predlog za obnovo nanaša. Predlogu (pri)tožnika, naj se s sklepom dovoli obnova postopka, zato tožena stranka kot drugostopni organ ne more ugoditi. Kolikor (pri)tožniku na njegovo zahtevo odločba o predlagani obnovi postopka ni bila izdana, lahko postopa skladno z 222. členom ZUP.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu s predlogom, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v nov postopek in odločanje. Tožeči stranki kot stranki z izkazanim pravnim interesom bi morala tožena stranka priznati lastnost stranke oziroma udeležbe v postopku odmere in izterjave nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Tožena stranka ji odločb ni vročila. S tem je tožeči stranki onemogočila sodelovanje v postopkih. Na podlagi pravnomočne odločbe, izdane v postopku, v katerem tožeča stranka ni sodelovala, pa ji je v tem postopku naloženo, da mora vrniti preveč vplačana sredstva z obrestmi. Občini je zato nastala ogromna finančna škoda. Zato je nerazumljivo stališče tožene stranke glede samega predloga za obnovo postopka in njeno sklicevanje na določbe 226. in 222. člena ZUP. Občina je ravnala skladno z določbami ZUP in zahtevala obnovo postopka v odprtem roku. Prvostopni organ bi moral predlogu za obnovo ugoditi in izdati sklep o dovolitvi in obsegu obnove, tožeči stranki pa priznati lastnost stranke v upravnem postopku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa svojo udeležbo v upravnem sporu priglasilo z vlogo št. ... z dne 27. 5. 2003. Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljuje tožena stranka, kot tudi z razlogi, s katerimi zavrača pritožbene ugovore. Ker so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz enakih razlogov, ne da bi jih ponavljalo, zavrača tudi sodišče. Čeprav sta postopek odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in postopek za vračilo preveč plačanega davka (nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča) na podlagi pravnomočne odločbe o odmeri med seboj povezana, gre za dva samostojna upravna postopka. Zatrjevano bistveno kršitev procesnega zakona v postopku, končanem s pravnomočno odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, izdano na prvi stopnji v ponovljenem postopku, lahko stranka, ki ji udeležba v postopku ni bila omogočena, pod pogoji, ki jih predpisuje ZUP, uveljavlja s predlogom za obnovo postopka pri tem organu. Gre za izredno pravno sredstvo, ki ga stranka uveljavlja v postopku, katerega obnovo predlaga. Ne more pa tožeča stranka uspešno uveljavljati kršitve procesnega zakona v postopku odmere nadomestila kot pritožbeni razlog zoper odločbo, izdano v postopku vračanja preveč plačanega nadomestila, torej v drugem upravnem postopku. Skladno s tem je tožeča stranka tudi ravnala, ko je po svojih navedbah obnovo postopka predlagala pri davčnem organu prve stopnje. Kot pravilno pojasnjuje tožena stranka, ima stranka v primeru, ko upravni organ o zahtevi stranke ne odloči v predpisanem roku, pravico do pravnih sredstev po določbah ZUP.

Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom, v postopku pred njeno izdajo pa ni prišlo do kršitev pravil postopka, ki bi narekovale njeno odpravo, je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.