Jedro

Ni mogoče zavreči tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa v primeru, kadar tožnik ni predlagal izdaje plačilnega nalog in tožbi tudi ni predložil verodostojne listine.

Izrek

1. Pritožba proti sklepu P 140/93-10 z dne 31.8.1993 (o združitvi pravd) se zavrže. 2. Pritožbi proti sklepu P 140/93-11 z dne 31.8.1993 (o zavrženju tožbe) se ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 31.8.1993, opr.št. P 140/93-10 združilo pravdne zadeve, kjer nastopa tožeča stranka zoper tožence V.O., P.R., M.A., M.G. in J.R. pod opr.št. P 140/93, P 141/93, P 150/93, P154/93 in P 157/93 in hkrati odločilo, da je vodilni spis P 140/93. S sklepom z dne 31.8.1993, opr.št. P 140/93-11 pa je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožeče stranke zoper vse navedene tožence. Ocenilo je, da je tožeča stranka razpolagala z verodostojnimi listinami, na podlagi katerih je mogoče zahtevati izvršbo v smislu 21. čl. ZIP in ji zato ni mogoče priznati pravnega interesa za vložitev tožbe za izdajo plačilnega naloga.

Proti navedenima sklepoma se je pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb ZPP iz 1. odst. 354. čl. ter predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek in odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da ni bilo pravne podlage za združitev zadev, ker gre za različne tožene stranke in za različne denarne zneske in dejansko podlago. Nadalje poudarja, da tožeča stranka ne poseduje verodostojne listine, na podlagi katere bi lahko predlagala izvršbo proti tožencem. Če bi tako listino imela, bi se gotovo poslužila bolj enostavne poti za izterjavo svojih terjatev. Pri tem se ni mogoče znebiti občutka, da gre sodišču samo za to, da zadevo reši na administrativen način. Knjigovodske kartice tekočega računa za posamezne tožence ne pojasnijo ničesar. Iz teh kartic ni razviden dolg, ki ga ima posamezna tožena stranka do tožeče stranke.

Knjigovodska kartica tekočega računa ni z zakonom predvidena knjigovodska listina in zato nima značaja verodostojne listine. Kako je nastal dolg tožencev, na kakšni podlagi in koliko, je mogoče razjasniti na poldagi vloženih tožb. Zato bi moralo sodišče tožbe obravnavati in o tožbenih zahtevkih odločiti s sodbo.

Pritožba proti sklepu o združitvi pravd ni dovoljena, pritožba proti sklepu o zavrženju tožb pa je utemeljena.

Po določilu 1. odst. 278. čl. ZPP ima predsednik senata med pripravami za glavno obravnavo do naroka za glavno obravnavo pravico odločati med drugim tudi o združitvi pravd. Zoper odločbe, ki jih izda predsednik senata med pripravami za glavno obravnavo in se tičejo vodstva postopka pa po izrecnem določilu 2. odst. 278. čl. ZPP ni pritožbe. Sodišče druge stopnje je zato moralo pritožbo tožeče stranke proti sklepu o združitvi pravd zavreči kot nedovoljeno (1. odst. 366. čl. ZPP).

Utemeljeno pa se tožeča stranka pritožuje proti sklepu sodišča prve stopnje, s katerim je zavrglo tožbe tožeče stranke proti vsem tožencem. Sodišče druge stopnje je že v razveljavitvenem sklepu z dne 23.6.1993, opr.št. II Cp 304/93 zoper toženo stranko V.O. in v razveljavitvenih sklepih zoper ostale tožence poudarilo, da v obravnavanih zadevah tožeča stranka ni vložila tožbe za izdajo plačilnega naloga ter da se zaradi izterjave denarne terjatve tožnik lahko posluži bodisi mandatne, bodisi redne tožbe. Res sodišče izda plačilni nalog tudi tedaj, kadar tožnik v tožbi tega ni predlagal, pa so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo plačilnega naloga (3. odst. 446. čl. ZPP). Tožnik pa prepreči izdajo plačilnega naloga, če tožbi ne predloži verodostojne listine (1. odst. 446. čl. ZPP), kot je bilo v obravnavanih zadevah. Tožniku, ki razpolaga z verodostojno listino, na podlagi katere je mogoče zahtevati izvršbo, praviloma ni mogoče priznati pravnega interesa za vložitev tožbe za izdajo plačilnega naloga. Take tožbe pa tožeča stranka v obravnavanih zadevah proti tožencem tudi ni vložila, zaradi česar je sodišče prve stopnje ne bi smelo zavreči. V primeru, kadar tožnik ni predlagal izdaje plačilnega naloga in tožbi tudi ni predložil verodostojne listine, ni mogoče zavreči tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa. V obravnavanem primeru pa tožeča stranka glede zneskov, ki jih vtožuje proti tožencem, tožbi ni predložila verodostojne listine iz 2. odst. 346. čl. ZPP, ali 2. odst. 21. čl. ZIP in vse doslej, ter nasprotno, izrecno zatrjuje, da take verodostojne listine ne poseduje.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi proti sklepu o zavrženju tožbe v skladu z določilom čl. 380 tč. 3 ZPP ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu čl. 166/3 ZPP.

Določbe ZPP in ZIP, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča, so uporabljene na podlagi I. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I).