Jedro

Oseba, ki je po prisilni mobilizaciji v nemško vojsko postala član enot SS, katerih pripadniki so bili vsi člani nacistične stranke NSDAP, je po določbah 4. člena ZZVN izključena iz kroga oseb, ki imajo pravico uveljavljati status žrtve vojnega nasilja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, opr. št. U 17/97-12 z dne 6.4.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 24.10.1996, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Upravne enote S.K. z dne 26.6.1996. S to odločbo je bil zavrnjen zahtevek tožnika za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bil tožnik 22.10.1944 prisilno mobiliziran v redno nemško vojsko in, da je bil kasneje izbran za enote SS in tudi tetoviran. Po njegovi lastni izjavi, se je moral včlaniti v nacistično stranko. Enote SS, v kateri je bil mobiliziran tožnik, niso imele statusa redne vojaške enote, ampak so bile specializirane za posebne namene, predvsem pa so bile to enote nacistične stranke, zato tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca, saj to izključuje določba 4. člena ZZVN, po kateri šteje ob pogojih 2. člena in 3. člena ZZVN za žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila z aktom okupacijskih oblasti prisilno mobilizirana (prisilni mobiliziranec) v redne vojaške enote okupatorja, razen če je pridobila častniški čin ali je bila pripadnik fašistične oziroma nacistične stranke ali njunih enot. Čeprav sodišče verjame, da je bil tožnik mobiliziran nasilno in da je tudi prisilno postal pripadnik SS enote, ta okoliščina ne more vplivati na drugačno odločitev, saj zakon osebam, ki so bili pripadniki nacistične stranke ali njunih enot, kar SS vsekakor je bila, ne priznava položaja žrtve vojnega nasilja.

Tožnik v pritožbi ponavlja tožbene navedbe in predlaga, da zaradi nepravilne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Po njegovem mnenju je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 4. člena ZZVN. Ta zakonita določba sicer ne govori o razlogih, ki so določeno osebo vodili, da je stopila v nacistično stranko in njene enote. To pa še ne pomeni, kakor zmotno meni tožena stranka, da ti razlogi niso pomembni. Že iz splošnih pravnih pravil, ki veljajo v vseh vejah prava, izhaja, da dejanja storjena pod prisilo, nimajo nobenih pravnih posledic. To pa toliko bolj velja za tako imenovano absolutno silo, ko torej pri osebi sploh ni podana volja glede dejanja, v katerega je bila prisiljena. Pri vsaki razlagi zakona je potrebno imeti pred očmi njegov namen. V tem primeru je generalna določba glede statusa žrtve vojnega nasilja podana v 1. členu ZZVN, ki pravi, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. To določbo je potrebno upoštevati tudi pri razlagi vseh ostali, kot tudi 4. člena zakona, ki govori o prisilnih mobilizirancih, česar tožena stranka in sodišče prve stopnje nista storila. Nasprotno je tožena stranka določbo 4. člena zakona vzela povsem iz konteksta celotnega zakona ter je po vrhu vsega zelo ekstenzivno razlagala in to v škodo prisilnih mobilizirancev. Taka izključno gramatikalna razlaga je očitno v nasprotju z namenom zakona in je zato nepravilna. Pri razlagi zakonov je treba vedno upoštevati celotno besedilo, ker lahko iztrgan odlomek ustvari povsem napačen vtis. Samo iz celote je namreč možno izluščiti pravilno razlago in le upoštevanje celote omogoča pravilno uporabo pravnega pravila. Postal je pripadnik SS enote in nacistične stranke proti svoji volji. Ob včlanitvi v nacistično stranko je bil tetoviran na levo roko, kar precej pove o okoliščinah, v katerih se je to zgodilo. Šlo je tako rekoč za absolutno silo, saj je bila včlanitev izvedena s pravo fizično prisilo, da ga je pripadnik nacistične stranke prijel za roko in mu nanjo odtisnil pečat. V takratni situaciji ni imel nobene izbire. Še več, njegova morebitna odklonitev včlanitve bi zagotovo pomenila fizično likvidacijo. Zato ne more biti dvoma o tem, da je bil izpostavljen nasilnim ukrepom nacistov. Ker ta dejstva niso sporna, bi moralo prvostopno sodišče na podlagi teh dejstev pravilno uporabiti materialni zakon. Smiselni namen ZZVN je v tem, da prizna status žrtve vojnega nasilja in iz tega statusa izhajajoče pravice osebam, ki so bile izpostavljene nasilnim dejanjem, ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Tak je tudi njegov primer. Zgolj dejstvo, da po določbah 4. člena ZZVN ni navedeno izrecno nasilje pri vstopu v nacistično stranko oziroma v njene enote, ne more pomeniti, da ta prisila, če je enkrat nesporno ugotovljena, ni upoštevna. Ožja razlaga bi bila v nasprotju z enih od temeljnih pravnih načel, načelom pravičnosti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni oziroma da jo razveljavi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, da pa tožnik v pritožbi ni predložil novih dokazov, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve.

Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, glede na ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabilo materialni predpis, ni utemeljen.

ZZVN je v 4. členu določil izjemo in iz kroga upravičencev, ki se po tem zakonu štejejo kot žrtve vojnega nasilja, izrecno izključil osebe, ki so si v rednih vojaških enotah okupatorja pridobile častniški čin ali so bile pripadnik fašistične ali nacistične stranke ali njunih enot. Po določbah 4. člena ZZVN so torej tri kategorije oseb izključene iz kroga upravičencev po tem zakonu. Navedena zakonska določba, za te osebe ne predvideva nobene izjeme in široke razlage, kot to uveljavlja tožeča stranka v pritožbi.

Tudi obstoj prisile, ki je bil, po oceni sodišča prve stopnje, v tožnikovem primeru verjetno podan, ne more vplivati na drugačno uporabo 4. člena ZZVN. Zakon ne predvideva razlikovanja med osebami, ki so prostovoljno ali prisilno, v rednih vojaških enotah okupatorja, pridobile častniški čin ali so bile pripadniki fašistične oziroma nacistične stranke ali njunih enot. Za tožnika je bilo pravilno ugotovljeno, da je bil po prisilni mobilizaciji vključen v enote SS, katerih člani so bili pripadniki nacistične stranke (NSDAP). Na taki dejanski podlagi sta tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno uporabila zakon, ko sta ugotovila, da tožniku ne gre status žrtve vojnega nasilja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ki ob reševanju pritožbe tudi ni našlo napak, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (73. člen Zakona o upravnem sporu).