Jedro

Toženkine obveznosti za vzpostavitev mikrovalovne zveze med tožničinim studiom in oddajnikom Krvavec ni možno izvajati ne iz določb 11. in 12. člena ZRTVS, ne iz določb najemnih pogodb, ki sta jih med seboj sklenili pravdni stranki. Iz 3. točke toženkinega dopisa z dne 6.12.1995 poslanega tožnici pa izhaja toženkin namen, da bo ob tožničinem sodelovanju, ki naj bi bilo v tem, da na razpolago da potreben prostor ter z izbrano lokacijo toženko seznani, sama namestila (za tožničino oddajanje) potrebno (mikrovalovno) zvezo.

Ker se dosedanja sodnica, ki je v predmetni zadevi odločala že trikrat, ni držala s strani Vrhovnega sodišča RS danih napotil, se zadeva dodeli drugemu sodniku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu (to je v II. in IV. točki odločbe z dne 15.1.2014) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje po drugem sodniku.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo z dne 15.1.2014: - zaradi umika tožbe za znesek 425.784,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1997 dalje do plačila postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka), - odločilo, da je dolžna toženka tožnici v 15 dneh plačati znesek 162.335,32 EUR in zakonske zamudne obresti v kapitaliziranem znesku 162.335,32 EUR (II. točka izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek za znesek 4.435,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1997 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti nad zneskom 162.335,32 EUR (III. točka izreka), - odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške (IV. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne (vse s stroškovno posledico) oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Iz 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe naj bi izhajala navedba sodišča, da toženka kljub veljavnemu radijskemu dovoljenju tožnice slednji ni omogočila oddajanje programa. S katerim konkretnim protipravnim ravnanjem (opustitvijo) tožnici ni omogočila oddajanja, iz obrazložitve sodbe ni možno razbrati. V kolikor je imelo sodišče v mislih, da ni namestila mikrovalovne zveze do oddajne točke na Krvavcu, pritožnica poudarja, da nenamestitev zveze (ali prepozno obvestilo o tem, da zveze nima) sama po sebi ne zadostuje za to, da bi bilo z oddajanjem moč pričeti. Za oddajanje bi morali biti izpolnjeni tudi drugi pogoji, ki pa niso bili. Bistveno je torej, kakšno je bilo dolžno ravnanje toženke v konkretnem primeru, ko je prejela dopis z dne 5.12.1995, in tudi kdaj ga je bila dolžna opraviti. Odgovora na to vprašanje sodba ne vsebuje. Iz sodbe nadalje ni moč razbrati, kdaj naj bi toženka ravnala protipravno in kdaj naj bi škoda pričela nastajati. Dejstvo je, da 6.12.1995 oddajanje ni bilo mogoče, saj je tožnica poslala zgolj enostavčno zahtevo po priklopu. Sam priklop pa vsebuje določene tehnične uskladitve in ga v nobenem primeru ni možno narediti čez noč. Tožnica bi morala kupiti zvezo, pridobiti dovoljenje APEK-a in izpolniti tudi ostale pogoje. Nesporno naj bi bilo, da toženka zveze ni imela in da je tudi ni bila dolžna kupiti, saj je na razpolago lahko (ne pa tudi morala) dala le proste zveze. Glede na obdobje, za katerega je sodišče prve stopnje priznalo škodo, bi bilo moč sklepati, da so posledice protipravnega ravnanja oziroma opustitve nastopile pred 24.4.1996. Kdaj pred tem, pa iz sodbe ni razvidno. Tudi sicer v postopku ni bila postavljena jasna trditev tožnice o tem, kdaj bi moral biti priklop realiziran. Ker toženka zveze ni imela, bi moralo sodišče odgovoriti na vprašanje, kako hitro bi jo tožnica lahko kupila in kako hitro bi lahko dobila dovoljenje za to zvezo. Njena trditvena in dokazna podlaga ni imela omenjenih elementov potrebnih za obstoj poslovne odškodninske odgovornosti. Vrhovno sodišče RS se je v sklepu III Ips 79/2009 opredeljevalo do razlage določila dopisa z dne 6.12.1995 in ne do vprašanja, kdo je bil dejansko dolžan kupiti zvezo, prav tako ne do vprašanja, ali je toženka tožnico obvestila oziroma ali je bilo toženki znano, da si mora sama zagotoviti zvezo. Za odgovor na ta vprašanja (na katera sodišče ni odgovorilo) je potrebno upoštevati vse ostale izvedene dokaze v spisu. V nadaljevanju pritožnica navaja, kaj naj bi ob zaslišanju dne 11.7.2007 izpovedal L. G. Poudarja, kaj je navajala sama in kaj tožnica. Iz same najemne pogodbe z dne 27.10.1995 naj bi bilo v nasprotju s tem, kar je navajala tožnica, razvidno, da zveza Ljubljana - Krvavec ni bila njen predmet. Da je bila dolžna tožnica sama nabaviti to zvezo, izhaja tudi iz najemne pogodbe z dne 1.4.1996. Iz nje je razvidno, da je bila tožnici dana v najem le zveza Trdinov vrh – Kum – Krvavec, medtem ko je bila zveza studio tožeče stranke – Krvavec določena šele z aneksom z dne 19.3.1997. Glede na to, da je najemno pogodbo podpisala brez kakršnihkoli ugovorov, je očitno, da je bila tožnici dolžnost zagotovitve zveze znana že pred sklenitvijo najemne pogodbe z dne 1.4.1996. Sodišče prve stopnje v sodbi ni podalo dokazne ocene glede omenjenih dejstev oziroma dokazov, s katerimi je toženka dokazovala, da je bila tožnica ves čas seznanjena s tem, da je dolžna sama zagotoviti zvezo. Dejstvo je, da je tožnica podajala zgolj pavšalne enostavčne zahteve za priklop in na vsebinske odgovore toženke ni odgovarjala. Prav tako sama ni storila popolnoma ničesar, da bi do preklopa tudi dejansko prišlo. Sodba nima razlogov o tem, ali je toženka obvestila tožnico o tem, da je sama dolžna zagotoviti zvezo. Prav tako nima razlogov o tem, kdo je bil dejansko dolžan zagotoviti zvezo, saj sodišče zgolj iz pomena dopisa z dne 6.12.1995 sklepa, da je bila to toženka. Sodišče prve stopnje tudi ne poda nobene razlage, kdaj in kako je tožnica obvestila toženko o lokaciji studia, niti ne navaja, kje naj bi ta lokacija sploh bila. Tako iz sodbe ni razvidno, ali je tožnica do dne 24.4.1996 izpolnila tudi ostale pogoje, ki so bili postavljeni za priklop (na te naj bi v 14. točki opozorilo tudi Vrhovno sodišče RS). Toženka je v postopku ugovarjala višini tožbenega zahtevka in navajala, da tožnica ne more zahtevati plačila pogodbene vrednosti, temveč da lahko (pod pogojem, da so izpolnjene ostale predpostavke) zahteva le plačilo izgubljenega dobička. Sodišče se ni opredelilo do toženkinih dokazov, ki izkazujejo njene (logične) trditve, da bi tožnica z oddajanjem programa imela določene stroške, ki jih zaradi ne-oddajanja ni imela. Nadalje se ni opredelilo niti do trditve, da bi bilo oddajanje programa in s tem poslovanje tožnice negativno in je bila z ne-oddajanjem izguba celo zmanjšana. Bistveno za to zadevo ni vprašanje, ali bi imela tožnica stroške s to pogodbo, temveč ali bi imela tožnica stroške z oddajanjem programa, ki ga ni oddajala. Logično je, da bi tožnica morala sama ustvariti vsaj del programa, s čimer bi nedvomno nastali določeni stroški. Obrazložitev v tem delu nasprotuje sama sebi, saj sodišče na eni strani ugotavlja, da stroškov ne bi bilo, na drugi pa povzema pričo M. J., ki navaja, da bi stroški oddajnika vseeno bili. Ker ni pravočasno predlagala izvedenca finančne stroke, ki bi ocenil izgubljeni dobiček, je ne glede na odločitev o temelju zahtevek potrebno zavrniti, saj tožnica višine škode ne more izkazati. Predlaga, da se v primeru razveljavitve zadeva dodeli drugemu sodniku.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Toženka ne navaja, zoper kateri del izreka sodbe se pritožuje. Ker za pritožbo zoper zavrnilni del (III. točka izreka odločbe z dne 15.1.2014) nima pravnega interesa (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) (1), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le v obsodilnem delu (II. in IV. točka izreka odločbe z dne 15.1.2014).

Vrhovno sodišče RS je v svojem sklepu III Ips 79/2009 z dne 25.9.2012 (in sicer v okviru 9., 10. in 11. točke obrazložitve) poudarilo, da toženkine obveznosti za vzpostavitev mikrovalovne zveze med tožničinim studiom in oddajnikom Krvavec ni možno izvajati ne iz določb 11. in 12. člena ZRTVS (2), ne iz določb najemnih pogodb, ki sta jih med seboj sklenili pravdni stranki. Je pa v 11. točke obrazložitve jasno poudarilo, da iz 3. točke toženkinega dopisa z dne 6.12.1995 (priloga B33) poslanega tožnici izhaja toženkin namen (3), da bo ob tožničinem sodelovanju, ki naj bi bilo v tem, da na razpolago da potreben prostor ter z izbrano lokacijo toženko seznani, sama namestila (za tožničino oddajanje) potrebno (mikrovalovno)zvezo. Sodišče prve stopnje se sicer na omenjeno razumevanje (razlago) 3. točke dopisa z dne 6.12.1995 sklicuje (glej 6. točko obrazložitve izpodbijane odločbe), vendar v nadaljevanju toženki (le nekonkretizirano) „očita“, da tožnici navkljub veljavnemu radijskemu dovoljenju (4) (zadnji odstavek 6. točke obrazložitve) ni omogočila oddajanja programa oziroma da ji oddajanja na podeljeni frekvenci ni omogočila navkljub medsebojni najemni pogodbi (prvi odstavek 7. točke obrazložitve) (5). Glede na navedeno ni jasno (in v tem oziru so pritožbeni očitki utemeljeni), katero konkretno kršitev (pravilneje kršitev katere ustrezno (konkretno) opredeljene obveznosti/zaveze) sodišče prve stopnje toženki pravzaprav očita.

Ker tretja točka toženkinega dopisa tožnici z dne 6.12.1995 (priloga B33) izraža njen namen, da bo ob tožničinem sodelovanju sama namestila povezavo (od tožničinega studia do oddajnika na Krvavcu), je po mnenju Vrhovnega sodišče RS (glej 12. točko obrazložitve prej omenjenega sklepa z dne 25.9.2012) relevantno, ali je tožnica toženki sporočila lokacijo za namestitev zveze. Kljub temu da je tožnica to zatrjevala (v vlogi z dne 28.11.2006), se sodišče prve stopnje do te za odločitev v predmetni zadevi pomembne okoliščine ni opredelilo ne v predhodnih odločbah niti v sedaj izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (stran 8) omenja izpovedbo priče M. J. (ki je bil od februarja 1995 do konca leta 2009 direktor družbe P. P. d.o.o.), in sicer tudi v delu, da naj bi bilo dogovorjeno, da bo vstopna točka za oddajanje na Krvavcu v tožničinem studiu na K. v Ljubljani. Več od tega pa ne stori. Tudi sicer izpovedbo te priče omenja v popolnoma drugem kontekstu, in sicer v zvezi s pogodbo, ki jo je imela tožnica sklenjeno z družbo P. P. d.o.o. za oddajanje programskega paketa P. (kar je okoliščina relevantna za presojo zatrjevane škode). Skratka v zvezi z vprašanjem, ali je tožnica izpolnila svojo sodelovalno dolžnost, ne poda nobenih zaključkov (razlogov).

Pritožnica pa nadalje utemeljeno opozarja tudi na okoliščino, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi glede zavrnjenega dela tožbenega zahtevka (glej predzadnji odstavek na 6. strani) poudarilo, da tožnica drugih pogojev, ki jih je toženka za namestitev zveze med tožničinim studiom in oddajnim centrom Krvavec postavila v svojem dopisu z dne 6.12.1995 (priloga B33), ni izpolnila (prav ta okoliščina pa naj bi bila po mnenju sodišča prve stopnje razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka za obdobje od 15.12.1995 do 19.12.1995). Navkljub tej ugotovitvi (zaključku) pa nato v obrazložitvi ugodilnega (obsodilnega) dela ni prav nič navedlo, ali je tožnica te „druge“ pogoje (kasneje) izpolnila. V tem drugem delu se torej do teh ostalih pogojev za tožničino vzpostavitev mikrovalovne zveze, ki jih je predhodno očitno štelo za relevantne, in vprašanja njihove izpolnitve, ni opredelilo.

Upoštevaje omenjene kršitve, ki jih pritožbeno sodišče glede na njihovo naravo ni moglo samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbi v celoti ugoditi in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu (to je v II. in posledično v IV. točki odločbe z dne 15.1.2014) razveljaviti (6) ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker se dosedanja sodnica, ki je v predmetni zadevi odločala že trikrat, ni držala s strani Vrhovnega sodišča RS danih napotil, se zadeva v skladu s 356. členom ZPP dodeli drugemu sodniku. Ta naj v novem sojenju odpravi predhodno omenjene pomanjkljivosti, ki se nanašajo na vprašanja jasne (nedvoumne) opredelitve (s strani tožnice zatrjevanega) toženkinega dolžnega postopanja v zvezi vzpostavitvijo mikrovalovne zveze (in podlage zanj) ter izpolnitve tožničine sodelovalne dolžnosti oziroma ostalih v dopisu z dne 16.12.1995 s strani tožnice postavljenih pogojev.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

(1) Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami (ZPP).

(2) Zakon o Radioteleviziji Slovenija, Uradni list RS, št. 18/1994, s kasnejšimi spremembami (ZRTVS).

(3) Obljuba.

(4) Kar samo po sebi (kar se tiče vprašanja kršitve konkretne dolžnosti) ne pove pravzaprav nič.

(5) Ob tem, da je že Vrhovno sodišče RS v sklepu z dne 25.9.2012 (glej 9. točko obrazložitve) poudarilo, da se toženka z najemnima pogodbama ni zavezala zagotoviti povezave iz tožničinega studia do oddajnika na Krvavcu.

(6) V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je potrebno zahtevek zaradi (domnevne) neizkazanosti višine zavrniti v vsakem primeru (torej ne glede na temelj), pa velja zgolj poudariti, da je (bila) toženka tista, ki je bila dolžna postaviti jasne (konkretizirane) navedbe o stroških (in njihovi višini), ki naj bi si jih tožnica (v nasprotju s tem kar meni slednja) prihranila, ker v relevantnem obdobju ni izpolnjevala pogodbe, ki jo je imela z družbo P. P. d.o.o.. Dokazno breme pa zgolj sledi trditvenemu.