Jedro

Za obveznosti družbe z omejeno odgovornostjo odgovarja družba. Neposredne odgovornosti direktorja ni ne po specialnih predpisih statusnega prava, ne po splošnih pravilih odškodninskega prava.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih (točka I., II. in IV.) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v roku 15 dni po prejemu te sodbe v korist proračuna RS povrniti pritožbene stroške tožene stranke A. A., ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, v višini 641,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku prvi toženi stranki naložilo v plačilo 39.569,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2008 do plačila (točka I. izreka) ter pravdne stroške tožeče stranke v višini 3.344,85 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko (do zahtevane višine 84.637,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2008 naprej) in celotni tožbeni zahtevek zoper toženo stranko A. A. (za znesek 84.637,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2008 naprej) je zavrnilo (točka II.). Tožnico je obsodilo na plačilo pravdnih stroškov tožene stranke A. A. v višini 1.402,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (točka IV. izreka).

2. Pritožbo vlagata tožeča stranka in prva tožena stranka.

3. Tožeča stranka uveljavlja vse zakonsko predvidene pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP(1). Sodbo izpodbija v točki II. izreka – v zavrnilnem delu, ki se nanaša na toženca A. A. Predlaga spremembo tako, da se ugotovi njegova solidarna odgovornost za plačilo glavnice v znesku 39.569,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno se zavzema za razveljavitev v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse s povrnitvijo pritožbenih stroškov. Graja dokazno oceno in odločitev, da ni solidarne odgovornosti A. A. Meni, da jo je dokazala s prodajno pogodbo z dne 1. 6. 2005 ter z izpovedbami A. A., B. B. in C. C. Navedeno kaže na usklajeno ravnanje D. D., B. B., družbe E., d. o. o. in A. A. Potrdil je, da je družbi E., d. o. o. naročil in plačal odstranitev kioska tožeče stranke. Njegovo ravnanje je protipravno. Škodo so povzročile povezane osebe. Njihova odgovornost je solidarna (četrti odstavek 186. člena OZ)(2). Tožeča stranka ni mogla vedeti točno, kdo je kaj storil. Ni pravno relevantno in o tem tudi ni bilo trditvene podlage, da je toženec pri protipravnem sklepanju nastopal kot lastnik družbe F., d. o. o. Obstajal je vsaj ustni dogovor med prvo in drugotoženo stranko, kako se bo izvedlo rušenje kioska, kdo bo podpisal naročilnico in kdo bo naročil odvoz materiala. Lastništvo družbe F. ni relevantno. Iz listin v spisu in zaslišanj ne izhaja, da bi rušitvena dela naročila ta družba. Zato tožnici ni bilo treba vložiti tožbo zoper družbo in ji zatrjevati spregleda pravne osebnosti. Sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje in storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med razlogi sodbe in o vsebini listin. Tožeča stranka je dokazala vse elemente za civilno odgovornost druge tožene stranke. Slednja višine tožbenega zahtevka za kiosk in opremo ni prerekala. Nepravilno je uporabljen prvi odstavek 214. člena ZPP.

4. Toženec A. A. je na vročeno pritožbo odgovoril po svojem pooblaščencu. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev zavrnilne sodbe zoper drugotoženo stranko. Od tožnice zahteva povračilo svojih pritožbenih stroškov. Pritrjuje razlogom sodbe v točki 16. Pravilna je odločitev, da ni solidarne odgovornosti druge tožene stranke za ugotovljeno škodo. A. A. se v tej zadevi nikoli ni izpostavljal kot fizična oseba. Deloval je kot direktor družbe in njen družbenik. Ni podpisal naročilnice za rušenje kioska ali odstranitev premičnin. Če je tožnici nastala škoda, ni vzročne zveze. Višini škode (kot skupnemu dejstvu) je konkludentno ugovarjal. 5. Prva tožena stranka v pritožbi ne konkretizira pritožbenih razlogov. Navaja, da je v postopku ostala le zaradi pasivnosti prejšnjih lastnikov družbe. Dejanskih aktivnosti vpletenih strank ne pozna. Zato je bila v pravdi pasivna. Nesmiselno je, da odgovarja pravni subjekt za dejanja, ki naj bi jih povzročili odgovorni ljudje v podjetju. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in podaja izjavo, da tožbeni zahtevek v celoti izpodbija.

6. Tožeča stranka na pritožbo prve tožene stranke ni odgovorila.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. V ponovljenem sojenju je moralo sodišče prve stopnje ponovno odločati o zatrjevani solidarni odgovornosti oz. skupnem delovanju prve tožene stranke in A. A. (zdaj druge tožene stranke) pri obravnavanih dejanjih. Ugotovilo je, da je prva tožena stranka podnajemniku tožnice naročila odstranitev njenega kioska na lastne stroške, nato pa še pred postavljenim rokom sama samovoljno, brez pravne podlage (v nasprotju s 139. členom OZ ter prvim odstavkom 604. člena OZ) naročila rušenje kioska, izvedla rušitvena dela ter naročila hrambo gradbenih odpadkov. Rušitvena dela in stroške varovanja je plačala najemnica prve tožene stranke – družba F., d. o. o., katere direktor je bil drugi toženec. Po ugotovitvi, da sodelovanje drugega toženca kot fizične osebe pri ugotovljenih ravnanjih oškodovanja tožničinega premoženja ni bilo zatrjevano ne dokazano, je tožbeni zahtevek zoper drugega toženca zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije zavrnilo. Tožbenemu zahtevku zoper prvotoženo stranko je delno ugodilo: za plačilo ugotovljene (neprerekane) višine škode na kiosku in uničeni opremi. Tožbeni zahtevek za plačilo izgubljenega dobička (izgubljena najemnina za v podnajem dan kiosk) je tudi zoper prvotoženo stranko zavrnilo. V tem delu tožnica ne vlaga pritožbe in je zadeva v zavrnilnem delu za škodo iz naslova izgubljenega dobička pravnomočna.

9. Sprejeta odločitev je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu in ni obremenjena z uveljavljenimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene poudarke iz obeh pritožb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

10. Na očitano absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Na pritožniku je trditveno breme, da je do te kršitev prišlo. Pritožnica ga ni zmogla. Pritožbeni očitki so omejeni le na navedbo besedila zakona. Konkretiziranega opisa odločilnega dejstva in konkretiziranih podatkov o tem, kateri konkretni listini, zapisniku ali prepisu zvočnega prepisa nasprotuje, pa v pritožbi ni. Zato pritožbeni očitek ne terja konkretnejšega odgovora pritožbenega sodišča. 11. Pritožba tožeče stranke obširno graja sprejeto dokazno oceno in ugotovitev, da drugi toženi stranki ni mogoče očitati (solidarne) odgovornosti za tožničino škodo. Dokazne ocene, utemeljene v pravilnih in prepričljivih razlogih sodbe v točki 16, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, ne more z ničemer omajati. Opravljena je skladno s metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Oporo ima v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu. Odločilna je pravilna ugotovitev, da listine (tudi prodajna pogodba, na katero se opira pritožba; zlasti pa najemna pogodba med prvotoženo stranko in družbo F., d. o. o. - B1, pogodba o izvajanju storitev varovanja lastnine, oseb in premoženja – B21, račun za te storitve – B 22 in plačilni nalog za plačilo teh storitev – B 23) kažejo, da je s prvotoženo stranko sodelovala in bila v očitanih ravnanjih udeležena družba F., d. o. o. in ne osebno toženec. Ob navedenih listinah je povsem pravilno ocenjena tudi toženčeva izpovedba. Sodišče mu je upravičeno verjelo, da je pri obravnavanih dejanjih deloval kot direktor družbe F. in ne v svojem lastnem imenu. Njegovemu obrambnemu ugovoru o zgrešeni pasivni legitimaciji je zato pravilno ugodilo. Ne držijo pritožbene navedbe, da toženec ni podal ustrezne trditvene podlage za svojo obrambo. Ugovor pasivne legitimacije je bil podan že v njegovem odgovoru na tožbo (red. št. 33 spisa).

12. Za obveznosti družbe z omejeno odgovornostjo odgovarja družba. Kot je pravilno povedalo že sodišče prve stopnje, neposredne odgovornosti direktorja ni ne po specialnih predpisih statusnega prava, ne po splošnih pravilih odškodninskega prava. Dokazov za obstoj vsaj ustnega dogovora med tožencem ter prvotoženo stranko, ki ga omenja tožnica (šele) v pritožbi, sodišče ni našlo. S tem pa tudi ni pravne podlage za uporabo četrtega odstavka 186. člena OZ. Drugačno pritožbeno naziranje je zmotno. Ker je tožbeni zahtevek zoper drugega toženca pravilno zavrnjen že zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, na pritožbene navedbe v zvezi z višino škode ni treba odgovarjati.

O pritožbi prve tožene stranke

13. Pritožba niti ne izpodbija pravilnih dejanskih ugotovitev v točki 15 in 16 sodbe, da je ugotovljena protipravna ravnanja, zaradi katerih je tožnici nastala ugotovljena premoženjska škoda, naročila in izvedla prva tožena stranka. Meni le, da ni pravično, da odgovarja pravni subjekt (družba z omejeno odgovornostjo) za dejanja, ki naj bi jih povzročili odgovorni ljudje v podjetju. Kot je bilo že povedano, za obveznosti družbe odgovarja le v primerih in na način, kot to določa zakon (7. člen ZGD-1(3)). Tudi družba, družbeniki pa poleg nje, po splošnih določbah OZ odgovarja pravna oseba za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij (prvi odstavek 148. člena OZ), kot delodajalec pa tudi za škodo, ki jo povzročijo njeni delavci pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi (prvi odstavek 147. člena OZ). Odločitev sodišča o odgovornosti prve tožene stranke je torej pravno pravilna. Drugačno pritožbeno naziranje je treba kot zmotno zavrniti.

14. Pritožba le pavšalno navaja, da v celoti izpodbija „tožbeni znesek“. Na ta način ne more ovreči sprejete odločitve o dosojeni višini tožbenega zahtevka za vtoževano navadno škodo, pojasnjeno v točki 19 sodbe. Upoštevaje prvi odstavek 214. člena ZPP jo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo je ponudila tožeča stranka. Pritožba priznava ugotovljeno pasivnost prve tožene stranke v postopku. S sklicevanjem na nepoznavanje dejanskega stanja je ne more opravičiti. Stranka se mora obrazloženo izjaviti o ključnih navedbah nasprotne stranke, sicer se šteje, da jih priznava (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ker v zvezi z vtoževano navadno škodo tožena stranka ni podala nikakršnih navedb, je sodišče upravičeno sledilo navedbam tožeče stranke, ki so bile dokazno podprte s pred pravdo pridobljenim mnenjem sodnega cenilca. Z (edinim) ugovorom o neutemeljenosti vtoževane škode iz naslova izgubljenega dobička pa je prva tožena stranka uspela. V tem delu je tožbeni zahtevek zavrnjen (točka 20 sodbe).

15. Pritožbeni razlogi obeh pritožnic torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejanske stanje je pravilno uporabljeno materialno pravo. Odločitev je pojasnjena s pravilnimi in popolnimi razlogi, ki jim ni treba ničesar dodati. Ker pri odločanju sodišče tudi ni zagrešilo procesnih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Prva tožena stranka svojih pritožbenih stroškov ni priglasila. Tožnica pa do njih ni upravičena, ker je s pritožbo propadla. Zato mora povrniti stroške pritožbenega postopka drugi toženi stranki, ki je argumentirano odgovorila na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 155. člena istega zakona. Odmerjeni so po Odvetniški tarifi(4), ki se še uporablja v tem postopku (tar. št. 21/1, pripadajoči materialni stroški ter DDV) znašajo 641,72 EUR. Plačati jih je treba v korist proračuna RS, ker je toženec upravičen do brezplačne pravne pomoči po odločbi št. 279/2015 (tretji odstavek 46. člena ZBPP(5). V primeru zamude pri plačilu bo tožnica dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila (načelno pravno mnenje, Občna seja VSS, 13. 12. 2006).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.

Op. št. (3): Zakon o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 42/2006. Op. št. (4): Uradni list RS, št. 67/2003 s spremembami.

Op. št. (5): Zakon o brezplačni pravni pomoči, Uradni list RS, št. 48/2001 s spremembami.