Jedro

Listine ne potrjujejo trditev tožene stranke, da sta se pravdni stranki dogovarjali za obročen način odplačevanja obveznosti tožene stranke. Z zaslišanjem strank in prič pa tožena stranka ne more dopolniti svojih navedb, ki morajo biti konkretizirane. Z zaslišanjem prič stranka dokazuje konkretizirana dejstva in ne more nadomestiti manjkajočih dejstev (213. člen ZPP). Tožena stranka bi morala navesti kje, kdaj in na kakšen način naj bi se pravdni stranki dogovorili in ne le dogovarjali za obročno poplačilo obveznosti. Le zatrjevani dogovori med strankama glede zapiranja medsebojnih obveznosti, ki niso bili realizirani, pa ne kažejo na morebitno dogovarjanje o obročnem plačilu obveznosti tožene stranke.

Aneks, ki ima pravno naravo dvostranske pogodbe, zavezuje pogodbeni stranki (125. člen OZ). Besedilo aneksa pogodbe je povsem jasno in je treba določila pogodbe uporabiti tako kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi bilo treba razlagati nejasna določila pogodbe na podlagi 83. člena OZ. Če pa si ena stranka razlaga pogodbeno vsebino, ki jo zamejuje besedna razlaga, drugače od druge stranke, pa to samo po sebi še ne pomeni, da je pogodbena vsebina kakorkoli nejasna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške in je v roku petnajstih dni dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 1.038,63 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 98.435,90 EUR z 2,5 % zamudnimi obresti od zapadlosti posameznih zneskov do plačila (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo 6.089,24 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke, v roku petnajstih dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka). Kot bistveno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo med tožečo stranko in klientom A., d. o. o. (v nadaljevanju: klient), sklenjenih šest pogodb o faktoringu (v nadaljevanju: pogodba). Klient je odplačno odstopil terjatve do tožene stranke po računih, razvidnih iz priloženega seznama v skupni vrednosti vtoževanega tožbenega zahtevka. Tožena stranka je bila o prenosu pogodb obveščena. Skupaj z obvestilom je prejela priloženo izjavo, ki jo je podpisala in s tem priznala obstoj terjatev po seznamu. Z aneksom k pogodbi pa se je tožena stranka zavezala, da bo vse obveznosti iz pogodbe izpolnila ter za vsak mesec plačala strošek vodenja faktoring storitve v višini 2,2 % mesečno in davek na dodano vrednost. Za primer zamude s plačilom sta se stranki dogovorili za strošek vodenja neplačane storitve v višini 2,5 % mesečno za vsak dan zamude. Sodišče prve stopnje ni sledilo ugovoru tožene stranke, da sta se stranki dogovarjali o obročnem poplačilu obveznosti po posameznih računih. Tožena stranka je vseskozi obljubljala plačilo spornih zneskov in pojasnila, da pripravlja plan plačil ter celo obljubila plačilo takoj, ko prejme odobreni kredit. 2. Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in je uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

4. Tožena stranka ni zanikala prejema računov, temveč je le posplošeno navedla, da računi niso specificirani. Nato je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe podrobno pojasnila vse obračune po računih. Tožena stranka tem trditvam ni konkretizirano nasprotovala, zato se šteje, da so navedene trditve tožeče stranke priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v 10. točki razlogov pravilno, glede na to, da tožena stranka ni vsebinsko ugovarjala obračunom, pojasnilo, da je sledilo trditvam tožeče stranke in dokazom tožeče stranke v priloženih pogodbah, aneksih, seznamih in izjavah tožene stranke v zvezi z aneksi.

5. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da sta se stranki dogovarjali o obročnem odplačevanju in poplačilu obveznosti po posameznih računih. Do navedenega pravno odločilnega dejstva se je sodišče prve stopnje opredelilo v 11. točki razlogov. Dokazno je ocenilo več elektronskih sporočil, kjer je tožena stranka obljubljala vsaj delno plačilo in pojasnila, da pripravlja plan plačil ter celo obljubila plačilo takoj, ko prejme odobreni kredit. Navedene listine ne potrjujejo trditev tožene stranke, da sta se pravdni stranki dogovarjali za obročen način odplačevanja obveznosti tožene stranke. Z zaslišanjem strank in prič pa tožena stranka ne more dopolniti svojih navedb, ki morajo biti konkretizirane. Z zaslišanjem prič stranka dokazuje konkretizirana dejstva in ne more nadomestiti manjkajočih dejstev (213. člen ZPP). Tožena stranka bi morala navesti kje, kdaj in na kakšen način naj bi se pravdni stranki dogovorili in ne le dogovarjali za obročno poplačilo obveznosti. Le zatrjevani dogovori med strankama glede zapiranja medsebojnih obveznosti, ki niso bili realizirani, pa ne kažejo na morebitno dogovarjanje o obročnem plačilu obveznosti tožene stranke. Sploh pa bi moral biti dogovor o obročnem plačilu dolga tožene stranke sklenjen, česar tožena stranka ni zatrjevala. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 8. člena ZPP, saj sodišče izvaja dokaze v zvezi z dejstvi, ki so med strankama sporna, dejstva morajo biti konkretizirana in ne sme iti za procesno situacijo, ko se dejstva štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP).

6. Tožena stranka je bila v vseh pogodbah navedena kot dolžnik. Pogodbeni stranki sta bili tožeča stranka kot faktor in klient. Tožena stranka je bila obveščena o prenosu terjatve, ki jo je imel klient iz naslova opravljenih dobav ali storitev do nje kot dolžnice po pogodbah na tožečo stranko (2. člen pogodbe o faktoringu št. GJK-068/2020, obvestilo o prenosu, obe 30. 7. 2020, seznam prenosa terjatev na dan 30. 7. 2020, dolžnikova izjava o obstoju terjatev in drugo, aneks k pogodbi, vse A3, enako tudi pri vseh ostalih pogodbah o faktoringu). Vsebina dogovora med pogodbenima strankama pogodbe glede protivrednosti za odstopljeno terjatev in strošek nadomestila za faktoring storitve, za odločitev v tem sporu ni bila pravno odločilnega pomena. Bistveno je, da je bil med pravdnima strankama sklenjen aneks in določen obračun faktoring provizije in posledice zamude.

7. Aneks, ki ima pravno naravo dvostranske pogodbe, zavezuje pogodbeni stranki (125. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Besedilo aneksa pogodbe je povsem jasno in je treba določila pogodbe uporabiti tako kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi bilo treba razlagati nejasna določila pogodbe na podlagi 83. člena OZ. Če pa si ena stranka razlaga pogodbeno vsebino, ki jo zamejuje besedna razlaga, drugače od druge stranke, pa to samo po sebi še ne pomeni, da je pogodbena vsebina kakorkoli nejasna. Pravdni stranki je torej zavezovala vsebina aneksa, kjer je bilo izrecno dogovorjeno, do kdaj bo dolžnik (tožena stranka) faktorju (tožeči stranki) plačal obveznosti, ki mu jih dolguje po pogodbi, kolikšen je mesečni znesek faktoringa, ki ni bil zaračunan klientu, ki ga je tožeča stranka mesečno obračunavala od glavnice. Pomembno je tudi dejstvo, da je tožena stranka več kot eno leto svoje obveznosti iz navedenih aneksov poravnavala.

8. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Potem ko je opravilo uradni preizkus izpodbijane sodbe, je ugotovilo, da niso podane niti očitane niti nobene od ostalih absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno in je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena, prvem odstavku 154. člena in 155. členu ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče pa je toženi stranki priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 22/1, 1.375 točk, za kratek dopis po 4. točki tar. št. 43, 20 točk, skupaj 1395 točk, izdatke za stranko in druge izdatke po 11. členu OT, 2 % do 1.000 točk (20 točk) in 1 % nad 1000 točk, torej od 395 točk (3,9 točk), skupaj 1.418,9 točk, upoštevajoč 22 % davek na dodano vrednost (312,15 točk), skupaj 1.731,05 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, znašajo odvetniški stroški tožeče stranke 1.038,63 EUR. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zamudnih obresti od pritožbenih stroškov ni priglasila, zato o njih pritožbeno sodišče ni odločalo (prvi odstavek 163. člena ZPP).