Jedro

Res je na podlagi 24. točke 3. člena ZVet-1 lahko zdravilo tudi oksalna kislina, kar bi pomenilo, kot navaja drugostopni organ, da kolikor se oksalna kislina ob ustrezni pripravi uporablja za zatiranje varoje pri čebelah, da gre torej za zdravilo, vendar iz predavanja ne izhaja, pač pa je to le zaključek prvostopnega organa, da je predavanje o učinkovini lahko razumeti kot zavajanje čebelarjev, da se odločijo za nakup oksalne kisline, ki se prodaja kot industrijska kemikalija in ne kot registrirano zdravilo za uporabo v veterinarski medicini.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Inšpekcija za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območni urad Ljubljana U 06173-243/2014/5 z dne 14. 11. 2014 se odpravi in se zadeva vrne organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka prepovedal tožnici opravljanje veterinarske dejavnosti; v 2. točki izreka določil, da je rok za izvršitev ukrepa iz 1. točke izreka dan vročitve odločbe; v 3. točki izreka, da stroški odrejenih ukrepov bremenijo stranko; ter v 4. točki, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa. V obrazložitvi je navedel, da sta bili uradni veterinarki dne 14. 10. 2014 prisotni pri svetovanju javne svetovalne službe v čebelarstvu (JSSČ), v prostorih čebelarskega centra A., ki ga je izvedel svetovalec B.B., ki po izobrazbi ni veterinar, na temo: „Priprava in uporaba oksalne kisline“. Tema predavanja je bila predstavitev varoje in uporaba oksalne kisline za zatiranje varoje ter kako varno uporabljati oksalno kislino. Iz predavanja je izhajalo, da predavatelj predstavlja oksalno kislino za uporabo v čebelarstvu in ne kot kemikalijo, ki se lahko uporablja kot belilo in sredstvo za odstranjevanje madežev ter sintezo barvil. Predstavljeni so bili postopki priprave raztopine v postopkih kapanja, vključno z doziranjem ter kontrolo učinkovitosti tretiranja varoje z oksalno kislino (odpad varoj), postopek škropljenja in postopek sublimacije. Iz navedenega izhaja, da je tožnica opravljala veterinarske dejavnosti, ki so opredeljene v 4. točki prvega odstavka 45. člena in 16., 17. in 21. točki prvega odstavka 51. člena Zakon o veterinarstvu (ZVet-1). Predavatelj namreč ni omenil imena zdravila (samoučinkovina), niti proizvajalca, prav tako tudi ni bilo pojasnjeno, da se zdravilo oz. oksalna kislina daje v skladu z navodili proizvajalca. Navedeno je mogoče razumeti kot zavajanje čebelarjev, da se odločijo za nakup oksalne kisline, ki se uporablja kot industrijska kemikalija in ne kot registrirano zdravilo za uporabo v veterinarski medicini. V četrtem odstavku 52. člena ZVet-1 pa je določeno, da veterinarske dejavnosti iz 51. člena ZVet-1 lahko opravlja le veterinar. Na podlagi 24. točke prvega odstavka 3. člena ZVet-1 pa se lahko oksalno kislino šteje tudi kot zdravilo. Organ je izdal prepoved opravljanja dejavnosti na podlagi drugega odstavka 34. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN), ker je ugotovil, da je predavatelj B.B. opravljal veterinarsko dejavnost. Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil. Tožnica v tožbi navaja, da ni nikoli izvajala veterinarske dejavnosti, ampak izobraževanje v okviru javne svetovalne službe v čebelarstvu. Iz izpodbijanih odločb ne izhaja, katero dejavnost veterine naj bi izvajala. Upravni organ – inšpekcija, tožnici ni omogočil, da se pred izjavo odločbe izjasni. Šele po izdaji prvostopne odločbe je dobila možnost izjasnitve. V izpodbijani odločbi organa nista jasno opredelila in ne pojasnila kršitev. Inšpekcija je samo parcialno, nepovezano in iztrgano iz predavanja in poskusom navezovanja na posamezne člene zakona poskušala utemeljiti svoje neizkazane trditve. Tožnica pa ne opravlja veterinarske dejavnosti, temveč prenaša znanstvene izsledke v prakso na podlagi izkušenj. Predavatelj je predstavljal udeležencem nekatere načine zdravljenja čebel ter načine uporabe iz lastne čebelarske prakse, kar mu dovoljuje seznam dejavnosti, ki jih ima vpisane v AJPES-U. Tožnica opravlja svojo dejavnost na podlagi Uredbe o koncesiji za opravljanje javne svetovalne službe v čebelarstvu in tudi iz teh dejavnosti izhaja, da ima naloge s področja svetovanja. Program javne svetovalne službe v čebelarstvu za obdobje 2010 do 2014 (Program) je potrdilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Ena izmed nalog je tudi „objavljanje izsledkov raziskav v strokovni literaturi in prenašanje v prakso“ ter „sodelovanje pri usposabljanju čebelarjev“. V Programu so opredeljene tudi naloge specialistov in B.B. je specialist za tehnologijo, ki je na predavanju 14. 10. 2014 predstavil znanstvene ugotovitve in ugotovitve pridobljene v dolgoletni praksi s področja tehnologije čebelarjenja ter dosežkov pri zatiranju varoje. Oksalna kislina, ki jo je predstavil, je dovoljena tudi na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 889/2008. Predavanje, priprava in uporaba oksalne kisline je bilo osredotočeno na kemični in čebelarski vidik uporabe te kisline, tehnologijo uporabe kisline (kapanje, škropljenje, sublimacija), kombinacija z apitehničnimi ukrepi in zaščita čebelarjev pri delu ter na ta način prenašanje izkušenj dolgoletnega čebelarjenja drugim. Organ predavatelju očita, da ni omenil zdravila Apibioxal. Zdravilo je v Sloveniji registrirano šele dobre pol leta in posledično še ni dobro poznano med čebelarji, hkrati pa imajo čebelarji še stare zaloge oksalne kisline, s katero so do sedaj opravljali zdravljenje. Uradni veterinarji so izrecno pojasnili, da je mogoče že kupljeno oksalno kislino uporabljati do njene porabe. Sam proizvajalec je potrdil, da je potrebno za naše podnebje in až panje za uporabo zdravila Apibioxal napraviti še teste. Na to je bil Urad za varno hrano že večkrat opozorjen, prav tako tudi o navodilih za uporabo, ki so napisana nestrokovno. Zato se je predavatelj omejil le na učinkovino in ni izpostavljal konkretnega zdravila in njegove uporabe. To je namreč primarna naloga proizvajalca in uradnih veterinarjev. Že samo dejstvo, da predavatelj ni omenil imena zdravila in proizvajalca, potrjuje, da ni opravljal veterinarske dejavnosti iz ZVet-1, ki so pridržane veterinarjem. Čebelarjem je jasno, da se morajo za nakup zdravil obrniti na veterinarja, ki podaja tudi vsa potrebna pojasnila o uporabi, učinkih in posledicah njihove uporabe. Razlaga, da je zavajal čebelarje, da se odločijo za nakup oksalne kisline, ki se prodaja kot industrijska kemikalija, tožnica zavrača. Predavatelj v okviru predavanja tudi ni izdajal nobenih zdravil, torej gre za napačno ugotovljeno dejansko stanje v okviru 21. točke 51. člena ZVet. Njegov namen je bil zgolj predstaviti oksalno kislino. V predavanju so bile predstavljene slabe in dobre lastnosti oksalne kisline in načini uporabe. Edini namen in cilj predavanja je bil, da so čebele zdrave, varno delo čebelarja in neoporečen med, kar se lahko doseže le, če so čebelarji pravilno informirani. Vse to pa je v inšpekcijski odločbi popolnoma prezrto in se osredotoča zgolj na to, da predavatelj v predavanju ni omenil zdravila Apibioxal, temveč je govoril zgolj o oksalni kislini na splošno. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnica s predavanjem B.B. na temo „Priprava in uporaba oksalne kisline“ opravljala veterinarsko dejavnost, kar je na podlagi četrtega odstavka 52. člena ZVet-1 prepovedano.

Člen 51. ZVet-1 določa veterinarske dejavnosti. Tožnici se očita kršitev 16., 17. in 21. točke, konkretno v okviru: 16. točke - svetovanje na področju zdravstvenega varstva živali; 17. točke - veterinarska vzgoja in izobraževanje imetnikov živali v zvezi z izvajanjem veterinarske dejavnosti; 21. točke – izdajanje navodila za uporabo zdravila.

Kot izhaja iz izpodbijane odločbe je sporno dejansko stanje, ki po mnenju organa izpolnjuje znake iz v prejšnjem odstavku citiranih določb 51. člena ZVet-1, da predavatelj med svojim predavanjem ni omenil imena zdravila (samo učinkovino), niti proizvajalca, ravno tako pa ni bilo pojasnjeno, da se zdravilo oz. oksalna kislina daje v skladu z navodili proizvajalca, kar je mogoče razumeti kot zavajanje čebelarjev, da se odločijo za nakup oksalne kisline, ki se prodaja kot industrijska kemikalija in ne kot registrirano zdravilo za uporabo v veterinarski medicini. Tudi po mnenju drugostopnega organa so zakonski znaki kršitve izpolnjeni, ker je predavatelj na predavanju svetoval uporabo oksalne kisline kot zdravila za zatiranje zajedalcev pri čebelah.

V zvezi z navedenim, s čimer organa utemeljujeta, da ugotovljeno dejansko stanje izpolnjuje zakonski dejanski stan kršitev iz 16., 17. in 21. točke 51. člena ZVet-1, sodišče soglaša s tožnico, da se organa nista jasno opredelila in ne pojasnila kršitve. Navedbe iz predavanja so parcialno iztrgane iz konteksta, navezane na posamezne člene zakona, pri čemer pa trditve v zvezi z očitanimi kršitvami niso jasno in popolno obrazložene. Namreč po mnenju sodišča je določbo 51. člena ZVet-1 treba razlagati v skladu z 2. členom ZVet-1 oziroma z namenom celotnega zakona. Izven namena celotnega zakona lahko uporaba 51. člena ZVet-1 privede do rezultata, ki pomeni kršitev zakona, kot meni sodišče, da je storjeno v obravnavanem primeru.

V obravnavanem primeru je nesporno, da je tožnica izvajala v času spornega predavanja Program javne svetovalne službe v čebelarstvu za obdobje 2010 – 2014, ki ga je potrdilo tudi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. V Programu so navedene naloge svetovalcev - specialistov. Predavatelj je, kot navaja tožnica, specialist za tehnologijo in kot izhaja iz Programa je njegova naloga, razen ostalih, tudi objavljanje izsledkov raziskav v strokovni literaturi in prenašanje v prakso ter sodelovanje pri usposabljanju čebelarjev. Ni sporno med strankami, da je bilo predavanje „Priprava in uporaba oksalne kisline“ osredotočeno na kemični in čebelarski vidik uporabe te kisline, tehnologijo uporabe itd. ter da predavatelj med predavanjem ni omenil zdravila Apibioxal. Omejil se je le na učinkovino in ni izpostavljal konkretnega zdravila in njegove uporabe, ker je to naloga proizvajalca in veterinarjev. Takšno stališče tožnice in predavatelja po mnenju sodišča pomeni, da ni presegel svoje dovoljene dejavnosti, kot izhaja iz Programa. Namreč predavatelj ni omenil imena zdravila (le učinkovino) in ne proizvajalca, kar je po mnenju sodišča naloga veterinarja, ki deluje konkretno, glede na diagnosticirano bolezen, kot opredeljuje veterinarske dejavnosti 51. člen ZVet-1. Predavatelj se je izognil svetovanju uporabe konkretnega zdravila, s čimer bi posegel na področje veterinarske dejavnosti. Pri svetovanju se je omejil le na učinkovino, kar je bilo po mnenju sodišča pravilno glede na 51. člen ZVet-1. Res je na podlagi 24. točke 3. člena ZVet-1 lahko zdravilo tudi oksalna kislina, kar bi pomenilo, kot navaja drugostopni organ, da kolikor se oksalna kislina ob ustrezni pripravi uporablja za zatiranje varoje pri čebelah, da gre torej za zdravilo, vendar iz predavanja ne izhaja, pač pa je to le zaključek prvostopnega organa, da je predavanje o učinkovini lahko razumeti kot zavajanje čebelarjev, da se odločijo za nakup oksalne kisline, ki se prodaja kot industrijska kemikalija in ne kot registrirano zdravilo za uporabo v veterinarski medicini. Zgolj to pa se v zaključku izkaže, da se tožnici očita kot kršitev. Da pa naj bi predavatelj podal tako izjavo, pa ne izhaja niti iz same prvostopne odločbe, ki povzema vsebino predavanja. Gre za zaključek organa, kako bi se lahko predavanje razumelo. Zavajanje čebelarjev, da se odločijo za nakup industrijske oksalne kisline kot zdravila, ni izkazano. Predavatelj napotila na nakup industrijske oksalne kisline ni izrekel, zato napotilo kot kršitev tudi ne more biti podano.

Iz izpodbijane odločbe in odločbe drugostopnega organa pa tudi ne izhaja, da naj bi sporno predavanje preseglo dejavnost tožnice opredeljeno v Programu, ki ga je potrdilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki ga izvaja tožnica kot javno svetovalno službo v čebelarstvu.

Glede na navedeno je toženka nepravilno uporabila materialno pravo, zato je odločba toženke nezakonita. Sodišče je na podlagi 4. točke prvega odstavka Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v nov postopek.

Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV (Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.