Jedro

Tožbenega zahtevka zaradi kršitve konkurenčne prepovedi iz 7. člena Zakona o delovnih razmerjih ni mogoče uspešno uveljaviti zoper d.o.o., ki so jo ustanovili delavci, ki so kršili konkurenčno prepoved.

Na podlagi zatrjevanja nelojalne konkurence ni mogoče uspeti s tožbenim zahtevkom na izbris dejavnosti iz sodnega registra.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni ter se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na izbris določenih dejavnosti tožene stranke zaradi kršitve konkurenčne prepovedi in nelojalne konkurence, podredno pa zaradi ničnosti določb pogodbe o ustanovitvi tožene stranke z dne 29.11.1994. S sklepom pa je ugodilo ugovoru tožene stranke zoper začasno odredbo, s katero je toženi stranki začasno prepovedalo opravljati sporne dejavnosti ter predlog za njeno izdajo zavrnilo.

Zoper sodbo in sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Sodbo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga njeno spremembo ali razveljavitev. Navaja, da je tožbo na izbris dejavnosti možno vložiti samo proti toženi stranki kot pravni osebi, nikakor pa ne proti njenim družbenikom. Prvostopno sodišče bi moralo uporabiti tudi določbe 49., 52. in 103. člena ZOR in ugotoviti, da je bila ustanovitev tožene stranke oziroma vpis dejavnosti, ki so enake ali podobne dejavnostim tožeče stranke, v nasprotju z moralo in zato ničen. Gre za kršitev 7. člena Zakona o delovnih razmerjih in Zakona o varstvu konkurence. Dejansko stanje glede razpolage z določenimi znanji in poslovnimi zvezami tožeče stranke ter ugotavljanja, ali tožena stranka opravlja vsebinsko enake dejavnosti kot tožeča, je ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Iz v bistvu enakih razlogov v zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve izpodbija tožeča stranka tudi sklep o ugovoru zoper začasno odredbo.

Pritožbi sta bili vročeni toženi stranki, ki nanju ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je najprej pravilno ugotovilo, da je mogoče tožbo zaradi kršitve konkurenčne prepovedi, temelječo na 7. členu Zakona o delovnih razmerjih, uperiti samo proti delavcem, ki so to prepoved prekršili, ne pa tudi proti družbi, ki so jo ustanovili.

Zato je v tem obsegu res zgrešena pasivna legitimacija. V takem primeru je možno zoper delavce seveda uveljavljati le zahtevke, določene v navedenem zakonu; med njimi ni zahtevka na izbris dejavnosti, kakršnega je postavila tožeča stranka (ni ga ravno zato, ker ga zoper delavce ni mogoče uveljaviti, saj dejavnosti opravlja gospodarska družba, ki za svoje ravnanje sama odgovarja).

Tudi Zakon o varstvu konkurence tožbenega zahtevka na izbris dejavnosti gospodarske družbe ne pozna. Sankcije zaradi dejanj nelojalne konkurence so predpisane v 26. in 27. členu tega zakona: prepoved nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence, uničenje predmetov, s katerimi je bilo storjeno dejanje nelojalne konkurence in vzpostavitev prejšnjega stanja, če je to mogoče ter odškodnina. Že iz tega razloga je tožbeni zahtevek, temelječ na tej materialnopravni podlagi, neutemeljen. Zaradi tega sodišču prve stopnje sploh ni bilo treba raziskovati dejanskega stanja o tem, ali dejanje tožene stranke pomeni dejanje nelojalne konkurence ali ne in pritožba v tej smeri ne more biti utemeljena.

Po veljavni zakonodaji zahtevek na izbris dejavnosti nikakor ne more biti utemeljen. Tako sankcijo je za kršitev konkurenčne prepovedi predpisovala določba 178.a člena (pred njim pa 185.a člena) Zakona o podjetjih. Vendar v času storitve obravnavane kršitve konkurenčne prepovedi glede na določbo 1. odst. 578. člena ZGD ta zakon ni več veljal, ZGD pa za tako dejanje ne predpisuje sankcije izbrisa dejavnosti (glej zlasti 42. člen).

Tudi po določbah ZOR, na katere se sklicuje tožeča stranka, tožbeni zahtevek ni utemeljen. Čeprav bi bila namreč pogodba o spremembi pogodbe o ustanovitvi d.o.o. nična, na tej podlagi ni moč s tožbo zahtevati izbrisa dejavnosti iz sodnega registra. Dopustna bi bila kvečjemu tožba na ugotovitev ničnosti vpisa po 41. členu Zakona o sodnem registru (Ur. l. RS 13/94), take tožbe pa tožeča stranka ni vložila.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je dejansko stanje glede dejstev, odločilnih za pravilno odločitev o postavljenem tožbenem zahtevku, ugotovljeno pravilno in v zadostnem obsegu. Odločitev glede na veljavno materialno pravo ni napačna. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP). Zaradi tega je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo napadeno sodbo.

Glede na to, da je potrjena sodba prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, je seveda pravilna ugotovitev, da ni podana verjetnost obstoja nedenarne terjatve tožeče stranke, v zavarovanje katere je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo po 267. členu ZIP. Torej pritožba zoper sklep o ugoditvi ugovoru, razveljavitvi sklepa o začasni odredbi in zavrnitvi predloga za njeno izdajo ne more biti utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato na podlagi določbe 2. točke 380. člena ZPP v zvezi s 14. členim ZIP zavrnilo in potrdilo z njo napadeni sklep.