Jedro

Za garancijsko pogodbo je značilno, da je samostojna, neodvisna od veljavnosti kakšnega drugega pravnega razmerja (gre torej za abstraktnost glede garantiranega razmerja). Ker je garancija glede razmerja, katerega uspeh garantira, abstraktna obveznost, ugovori iz razmerja, za katera se garantira, v primeru garancije "brez ugovora" oz. "na prvi poziv" ne pridejo v poštev.

Z vidika časovne veljavnosti predpisov, ki urejajo dopustnost sklepanja poslov, ki se glasijo na plačilo v tuji valuti, oziroma dopustnost plačevanja v tej valuti, je potrebno vprašanje, ali je obveznost veljavno nastala v tuji valuti, presojati po predpisih, ki so veljali v času nastanka obveznosti (sklenitve pogodbe). Odločiti o tem, ali je obveznost dopustno izpolniti v denarnih sredstvih, ki se glasijo na tujo valuto, pa je treba vedno ob uporabi predpisa, ki velja v času sojenja.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sodba prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Zahtevek tožeče stranke se kot neutemeljen zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 160.500,00 SIT pravdnih stroškov, v 8 dneh." 2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 320.059,00 SIT pritožbenih stroškov - z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.1.1994 do plačila, v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 3.806.935,66 DEM z zamudnimi obrestmi po vsakokrat veljavnem sklepu Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, in sicer po evrotržni obrestni meri za enomesečne depozite v XBA, povečani za 3%-ne točke letno, za čas od 1.10.1992 do plačila (v roku 8 dni). Istočasno pa ji je naložilo povrnitev 560.859,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 5.5.1993 do plačila (v roku 8 dni).

Zoper navedeno sodbo se je tožena stranka pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka ima prav, ko v pritožbi navaja, da v konkretnem primeru ne gre za kontragarancijo. Banka prejemnika garancije (upravičenca garancije: IFC) namreč v prejemnikovi državi ni izdala kontragarancije, pač pa je tožena stranka pokrila devizno garancijo tožeče stranke v zvezi s plačilom kreditne obveznosti do tujine (glej 2. in 4. odstavek 3. točke Pogodbe o izdaji garancije tujini št. 19/86 - G - Kv - priloga A1). Prav pa ima tudi, ko v pritožbi navaja, da v obravnavanem primeru ne gre za supergarancijo (po 1085. členu Zakona o obligacijskih razmerjih). Tožena stranka namreč ni garantirala za obveznost tožeče stranke iz garancije v zvezi s plačilom kreditne obveznosti do tujine, še manj pa za pokritje kreditne obveznosti T. kot kreditojemalca do IFC kot kreditodajalca, ampak se je zavezala, da bo v primeru vnovčenja garancije tožeči stranki pokrila znesek, ki ga je le-ta iz tega naslova izplačala upravičencu garancije.

Za garancijsko pogodbo je značilno, da je samostojna, neodvisna od veljavnosti kakšnega drugega pravnega posla (torej abstraktna glede garantiranega razmerja). Zato v primeru garancije "na prvi poziv" ugovori iz (kreditnega) razmerja, za katero se garantira, ne pridejo v poštev. Drugače povedano: tožena stranka se ne more sklicevati na zmanjšanje obveznosti kreditojemalca v zvezi s pogodbo, ki jo je le-ta sklenil z Narodno banko Jugoslavije (B2). Gre za pogodbo, ki je bila sklenjena dne 6.6.1990 in ki je stopila v veljavo (retroaktivno) dne 29.12.1989. Tožena stranka je (kot povedano) pokrila devizno garancijo tožeče stranke v zvezi s plačilom kreditne obveznosti do tujine - z brezpogojno bančno garancijo na prvi poziv. To pomeni, da bi morala tožena stranka nemudoma, kakor hitro je bila vnovčena garancija tožeče stranke, (na prvi opomin oziroma poziv) plačati garantirani znesek. Ker tega ni storila, je pač tožeča stranka plačilo iz naslova garancije izplačanega zneska uveljavljala s predmetno tožbo.

Ker kreditojemalec ni izpolnil svojih obveznosti iz kreditne pogodbe do IFC, je le-ta uveljavljal zahtevek napram zavezancu iz valutnega razmerja, to je napram izdajatelju garancije. Tako je tožeča stranka dne 3.8.1992 iz naslova garancije izplačala 3.721.498,79 DEM (priloga A3). Zamudne obresti, ki so bile obračunane od tega zneska od dne 5.8.1992 do dne 30.9.1992 pa znašajo 85.436,87 DEM (priloga A4). Ker se je izpolnil pogoj, ki je bil v garanciji naveden za izpolnitev obveznosti tožene stranke proti upravičencu garancije, bi morala tožena stranka tožeči stranki pokriti izplačani znesek, vendar ne v tuji valuti, ampak v njeni tolarski protivrednosti po tečaju na dan plačila (to pomeni, da tožeči stranki tudi ne gredo pogodbene evrotržne zamudne obresti, ampak kvečjemu zamudne obresti iz 2/-b. točke Sklepa o obrestnih merah LB d.d. Ljubljana - priloga A5 v zvezi s 6. točko Pogodbe o izdaji garancije tujini - priloga A1). Z vidika časovne veljavnosti predpisov, ki urejajo dopustnost plačevanja v tuji valuti, je namreč potrebno vprašanje, ali je obveznost dopustno izpolniti v denarnih sredstvih, ki se glasijo na tujo valuto, presojati ob uporabi predpisov, ki so veljali v času sojenja na prvi stopnji (glej sodbo Vrhovnega sodišča SRS in članek N. P. pod naslovom "Spori v zvezi s tujo valuto v sodni praksi", ki je bil objavljen v Pravosodnem biltenu št. 1-2/1988, stran 53-54, 11). V času vložitve tožbe in v času sojenja na prvi stopnji pa so veljali in še veljajo Zakon o deviznem poslovanju (Uradni list RS št. 1/91-I in 71/93), Zakon o Banki Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I) ter Zakon o denarni enoti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 17/91-I). V obravnavanem primeru sta obe stranki spora domači pravni osebi (glej 1. odstavek 6. člena ZDP), med takimi osebami pa je izključeno plačevanje v tuji valuti (glej 71. člen ZBS, 2. odstavek 5. člena ZDP in 1. odstavek 2. člena ZDERS). Glej tudi odločbo Višjega sodišča. Ker je torej prvostopno sodišče v navedenem pogledu materialno pravo zmotno uporabilo, je sodišče druge stopnje na podlagi 4. točke 373. člena Zakona o pravdnem postopku pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo (ob uporabi 2. odstavka 366. člena ZPP) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek (kot neutemeljen) zavrnilo. Sodišče prve stopnje namreč ni bilo dolžno pozvati tožečo stranko, da popravi tožbo. Tožba (v kateri je bil zahtevek postavljen v tuji valuti) namreč ni imela takšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla obravnavati (glej 1. odstavek 109. člena ZPP), ko bi sicer bila potrebna poprava tožbe (glej navedeno odločbo Višjega sodišča).

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo nižjega sodišča, je moralo ponovno odmeriti stroške na prvi in drugi stopnji (2. odstavek 166. člena ZPP). Tako je toženi stranki (na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP) priznalo 160.000,00 SIT sodnih taks za odgovor na tožbo, ki ga je ustno podala na naroku z dne 5.5.1993 (po tarifni številki 1/2 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah) in 500,00 SIT fotokopirnih stroškov (za priloge B2-B11) - skupno ji je torej priznalo 160.500,00 SIT stroškov na prvi stopnji.

Na podlagi istega zakonitega določila pa ji je priznalo 320.000,00 SIT stroškov sodnih taks za pritožbo (po tarifni številki 3/1 Taksne tarife ZST) in 59,00 SIT poštnih stroškov, ki so razvidni iz priložene pisemske ovojnice - skupno ji je torej priznalo 320.059,00 SIT stroškov na drugi stopnji. Ni pa ji priznalo 300,00 SIT fotokopirnih stroškov, saj so iste priloge, ki so bile priložene k pritožbi, bile predložene na naroku z dne 5.5.1993. Zato tožena stranka ni upravičena do povrnitve fotokopirnih stroškov za priloge, ki so bile priložene k pritožbi.

Pri odmeri navedenih stroškov je sodišče upoštevalo vrednost taksne točke, ki je veljala v času sojenja na drugi stopnji.

Od tako odmerjenih stroškov pa je sodišče druge stopnje toženi stranki priznalo tudi zakonite zamudne obresti (od dne 4.1.1994 do plačila), in sicer na podlagi načelnega pravnega mnenja 8. razširjene seje Vrhovnega sodišča SR Slovenije. Toženi stranki gredo namreč zamudne obresti od dneva izdaje odločbe sodišča, s katero sta bili določeni obveznost plačila stroškov in njihova višina.