Jedro

Mnenje invalidske komisije, na podlagi katerega je bila tožnici kot invalidki I. kategorije invalidnosti priznana pravica do invalidske pokojnine, je bilo izdano kot posledica kaznivega dejanja dajanja podkupnine. Zato je toženec po uradni dolžnosti utemeljeno obnovil postopek priznanja pravice do invalidske pokojnine ter ponovno preveril tožničino upravičenost do prejemanja invalidske pokojnine glede na njeno delazmožnost in kategorijo invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravi odločba toženke z dne 16. 3. 2009 in sklep z dne 10. 2. 2009 in, da se zadeva vrne tožencu v novo odločanje.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice ugodi in odpravi napadeni odločbi in zadevo vrne toženki v novo sojenje podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v novo odločanje in da se priznajo tožnici stroški postopka. Meni, da toženka, ki je obnovo postopka oprla na kazensko sodbo, pri obrazložitvi ne navaja zadostnih pravno relevantnih razlogov, ki naj bi vplivali na utemeljenost obnove postopka za ugotovitev zavarovankine upravičenosti do prejemanja invalidske pokojnine. Sodišče ugotavlja le, da je obnovitveni razlog podan ter, da je postopek obnove pravočasen, ne spušča pa se v presojo ali je bila odločba o pravici do invalidske pokojnine dejansko izdana na podlagi storjenega kaznivega dejanja tožničinega moža oz. kot posledica tega dejanja. Sodišče šteje to kot samoumevno. Vzročno zvezo med izdajo odločbe o pokojnini in kaznivim dejanjem šteje kot irelevantno in nepotrebno. Tako sodišče za zaključek zadeve ne poda zadostne argumentacije. Res je bil mož tožnice v kazenski zadevi spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, ki je imelo za posledico izdajo odločbe o pravici do invalidske pokojnine za tožnico, vendar na podlagi tega še ni mogoče trditi oz. sklepati, da je toženka zaradi tega na invalidski komisiji odločila tako kot je. Tudi, če je dokazan obstoj vzročne zveze med storjenim kaznivim dejanjem in izdano odločbo o pravici do pokojnine, to ne pomeni, da je s tem dokazana tudi vzročna zveza med izdano odločbo o pokojnini in neobstojem pogojev za invalidnost v času ocenjevanja invalidske komisije, saj je predsednik invalidske komisije odločil skupaj še z dvema članoma komisije, ki bi ga zlahka preglasovala. Mnenje invalidske komisije je bistvena predpostavka, na podlagi katere se izda odločba o pravici do invalidske pokojnine. Ugibanje o tem, ali je podkupljeni predsednik komisije vplival na ostala dva člana komisije in ali je morda predsednik komisije pobiral podkupnine neupravičeno, saj so bili obsojenci dejansko do invalidske pokojnine, tudi brez podkupovanja, upravičeni in je tako predsednik komisije z njimi manipuliral, jih izsiljeval, je brez temeljitega dokaznega postopka težko karkoli zaključiti. Sodišče bi moralo podati o tem svoje stališče ter tehtno obrazložiti zakaj meni, da je kaznivo dejanje vplivalo na izdajo odločbe. Prav tako je toženka vedela za postopek že veliko prej, že v letu 2003, ko se je zoper tožničinega moža začel kazenski postopek in je že takrat obstajal utemeljen sum, da je tožnica domnevno neupravičeno prejemala pokojnino. Za izid kazenskega postopka in pravnomočno obsodilno sodbo je toženka vedela že v letu 2007 tako, da stoji sodišče neutemeljeno na stališču, da je toženka zvedela za pravnomočno sodbo šele dne 14. 1. 2009, in je tako toženka eno mesečni rok za obnovo postopka zamudila. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pri predmetni zadevi tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

Tožnica se sicer pritožuje tudi zaradi bistvenih kršitev postopka, vendar kršitev v pritožbi vsebinsko ne opredeli tako, da je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo kršitve postopka le v obsegu kakor jih preizkuša po uradni dolžnosti, teh kršitev pa ni ugotovilo.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 16. 3. 2009 s katero je pritožbo tožnice zavrnila in potrdila sklep z dne 10. 2. 2009, s katerim je bilo odločeno, da se postopek priznanja in odmere invalidske pokojnine, ki je bil končan z odločbama z dne 24. 4. 2001 in 3. 7. 2001, obnovi po uradni dolžnosti in sicer v obsegu, ki se nanaša na ugotovitev zavarovankine upravičenosti do prejemanja invalidske pokojnine.

Iz dejanskega stanja kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je bila tožnici z odločbo toženke z dne 24. 4. 2001 priznana I. kategorija invalidnosti, zaradi posledic bolezni, od 17. 4. 2001 dalje, s pravico do invalidske pokojnine. Navedena odločitev je bila izdana na podlagi izvedenskega mnenja z dne 17. 4. 2001. S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru K 106/2003 je bil J.G., mož tožnice, spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja dajanja podkupnine po 1. odst. 268. čl. Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 63/94) s tem, da je J.G. takratnemu predsedniku invalidske komisije I. stopnje, Območne enote ..., v času od januarja do marca 2001 v P. obljubil in kasneje v mesecu 2001 v P. tudi dal 100.000,00 takratnih SIT z namenom, da se za njegovo ženo, to je tožnico, izda mnenje o I. kategoriji invalidnosti, na podlagi katerega je bila dne 24. 4. 2001 izdana odločba o pravici do invalidske pokojnine, čeprav zaradi bolezni ni postala nezmožna za opravljanje organiziranega pridobitnega dela in bi bila kot invalid III. kategorije delazmožna, z omejitvami, v polnem delovnem času. Navedeno sodbo je toženka prejela dne 14. 1. 2009 in dne 10. 2. 2009 po uradni dolžnosti izdala sklep, da se postopek obnovi v obsegu, ki se nanaša na ugotovitev tožničine upravičenosti do prejemanja invalidske pokojnine glede na oceno delazmožnosti tožnice in kategorijo delovne invalidnosti ter sklenila, da se do izdaje odločbe v obnovljenem postopku izplačevanje invalidske pokojnine s 1. 3. 2009 ustavi.

Izhajajoč iz zgoraj navedenega dejanskega stanja pritožbeno sodišče šteje, da so bili podani pogoji za obnovo postopka in, da je bil sklep z dne 10. 2. 2009 pravočasno izdan. Pravno podlago za odločanje v tem sporu predstavljajo določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki v 12. in 249. čl. določajo subsidiarno uporabo določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja, če določena vprašanja v ZPIZ-1 niso urejena. Ker določb glede obnove postopka ni v matičnem zakonu je bilo potrebno uporabiti ZUP. Po 2. točki 260. čl. ZUP se lahko postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi, če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedi priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po KZ. Na podlagi 1. odst. 261. čl. ZUP lahko začne postopek po uradni dolžnosti organ, ki je izdal odločbo, na katero se obnovitveni razlog nanaša. Pri tem je vezan na roke, subjektivne in objektivne.

Subjektivni rok je v danem primeru, v skladu z določbo 2. točke 1. odst. 263. čl. ZUP v povezavi z določbo 2. točke 1. odst. 263. čl. ZUP, en mesec, od dneva, ko je organ zvedel za pravnomočno sodbo. Toženka je za pravnomočno sodbo zvedela dne 14. 1. 2009, ko je prejela overjen prepis pravnomočne sodbe K 106/2003. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je bila toženka o postopku seznanjena že prej (iz časopisa). Zapisi v časopisu o tem, da se je zoper nekoga začel kazenski postopek in da je bil obsojen še ne zadošča. Tek roka je določen z dnem, ko je organ zvedel za pravnomočno sodbo, za to pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča toženec izvedel, ko mu je bila vročena.

Za razloge, določene v 2. točki 260. čl. ZUP je v skladu z 5. odst. 263. čl. ZUP določen daljši objektivni rok, tako, da je bil sklep toženke o obnovi postopka izdan pravočasno.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki omogoča, da se upravni postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi deloma ali v celoti ter na podlagi obnovljenega postopka izda drugačno odločbo v upravni zadevi. Obnova postopka je dopustna le v pogojih, ki jih določa zakon. Člen 260 ZUP določa dva osnova pogoja za obnovo postopka. Prvi je, da je upravni postopek končan z odločbo, ki je v upravnem postopku dokončna. Odločba je dokončna, če je ni mogoče izpodbijati s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom. Drugi pogoj za obnovo postopka pa je obstoj obnovitvenega razloga iz 260. čl. ZUP. Za obnovo postopka zadošča, da obstaja vsaj eden izmed obnovitvenih razlogov. Po mnenju pritožbenega sodišča sta v navedenem primeru obstajala oba pogoja. Obstajala je dokončna odločba toženke zoper katero ni več možno redno pravno sredstvo in obstajal je obnovitveni razlog iz 260. čl. ZUP.

Iz obsodilne kazenske sodbe je izrecno razvidno, da je bil mož tožnice, J.G., spoznan za krivega, da je uradni osebi dal oz. obljubil darilo, da bi v mejah svojih uradnih pravic opravila uradno dejanje, ki ga ne bi smela opraviti s tem, da je neugotovljenega dne od začetka meseca januarja do konca meseca marca 2001 v P. obljubil darilo, neugotovljenega dne v prvi polovici meseca maja 2001 pa v P. tudi dal 100.000,00 SIT za dne 17. 4. 2001 izdano mnenje za njegovo ženo M.G. o I. kategoriji invalidnosti, na podlagi katerega je bila dne 24. 4. 2001 izdana odločba o pravici do invalidske pokojnine, čeprav zaradi bolezni ni postala nezmožna za opravljanje organiziranega pridobitnega dela in bi bila kot invalid III. kategorije delazmožna z omejitvami v polnem delovnem času. Tako ni mogoče zatrjevati, da ne obstoji vzročna zveza med izdajo odločbe o invalidnosti in pokojnini in kaznivim dejanjem ter vzročna zveza med izdano odločbo o pokojnini in neobstojem pogojev za invalidnost v času ocenjevanja invalidske komisije. Navedena vzročna zveza izhaja iz izreka pravnomočne kazenske sodbe. Pritožbeno sodišče še pripominja, da bo tožena stranka v nadaljevanju postopka, v skladu z določbo 270. čl. ZUP, na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, izdala odločbo o stvari, ki je bila predmet postopka; z njo bo lahko pustila prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi, ali pa jo odpravila ali razveljavila in nadomestila z novo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

V skladu s 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP krije stroške pritožbe tožnica sama.