Jedro

Toženka je z obrazložitvijo, da ne iz navedenih dovoljenj, ne iz uradnih evidenc ne izhaja kakršnokoli tožnikovo upravičenje na zemljišču gradnje, zaradi česar v zvezi z vodovodom ne izkazuje pravnega, temveč zgolj dejanski interes, ki pa ga v obravnavanem postopku ne more uspešno uveljaviti, kar je dopolnila še s sklicevanjem na določbe SPZ, po presoji sodišča svojo odločitev utemeljila jasno, logično in v skladu z zakonom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorju A.A. (v tem postopku prizadeti stranki) dovolila gradnjo nezahtevnega objekta – dvojnega kozolca na parc. št. 369 k.o. ..., pod tam navedenimi pogoji. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je prvostopenjski organ na podlagi podatkov iz zemljiške knjige ugotovil, da ima investitor na navedenem zemljišču pravico graditi.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, iz obrazložitve pa izhaja, da tožniku pripada status stranskega udeleženca zaradi lastništva sosednjega zemljišča, katerega trdnost in stabilnost je ogrožena zaradi nameravane gradnje, poleg tega pa je povečana nevarnost rušenja brežin potoka, preplavljanja in zemeljskega plazu, kar bi ogrozilo tožnikove objekte na nadaljnjih zemljiščih. Meni, da je s tem sicer izkazan tožnikov pravni interes za vložitev pritožbe, da pa pritožbeni ugovori niso taki, da bi lahko vplivali na presojo o pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe.

V zvezi s pritožbenim ugovorom, da po zemljišču nameravane gradnje poteka tožnikov vodovod, ugotavlja, da to dejstvo ni z ničemer izkazano, saj iz uradnih evidenc ne izhajajo kakršnekoli tožnikove pravice na tem zemljišču, tega vodovoda pa ne obsega niti gradbeno dovoljenje z dne 7. 4. 1994 ali uporabno dovoljenje z dne 22. 8. 1994. Tožnik je zato s svojimi trditvami o obstoju vodovoda izkazal zgolj dejanski interes, ki ga v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni mogoče upoštevati. Pripominja še, da je po načelu povezanosti zemljišča in objekta (8. člen Stvarno pravnega zakonika; v nadaljevanju SPZ) vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina te nepremičnine, razen če zakon določa drugače. To pomeni, da je vodovod, ki se nahaja na navedeni parceli, sestavina te parcele.

Glede navedb o prekomernih vplivih gradnje na tožnikove nepremičnine drugostopenjski organ meni, da tožnik zanje ni predložil nobenega dokaza. Zgolj abstraktno, negotovo predvidevanje oziroma zatrjevanje morebitne škode ne more imeti vpliva na presojo izpodbijane odločbe. Investitor je odgovoren za varno, pravilno in zakonito gradnjo, ki je dopuščena z izdanim gradbenim dovoljenjem, pokriti pa bo moral tudi morebitno škodo, ki bo s to gradnjo nastala, in je predmet civilnopravnega razmerja med tožnikom in investitorjem. V zvezi z zatrjevanim izkopom navaja, da zanj ni podlage v izpodbijanem gradbenem dovoljenju, če je dejansko izveden, pa bo o njegovi dopustnosti moral odločiti pristojni inšpekcijski organ.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da bi investitor moral v skladu s 74.a členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložiti tudi značilne prereze oblikovanja terena, kar pomeni, da je treba prikazati teren v naravi in kako bo oblikovan za potrebe gradnje objekta. Tega ni storil, teren pa na mestu gradnje pred gradnjo ni bil tak, kot je prikazano v zahtevi. Izpodbijano gradbeno dovoljenje je zato nezakonito, prikaz oblikovanja terena pa je tisti, ki pokaže, ali bo gradnja vplivala na sosednja zemljišča. Če bi bilo oblikovanje terena pravilno prikazano, tožnik meni, da bi moral „nedvomno biti stranka v postopku zaradi ogroženosti trdnosti in stabilnosti mojega zemljišča, povečanja nevarnosti rušenja brežin potoka ob mojih zemljišč in ogrožanja mojih zemljišč od poplavljanja ter zemeljskega plazu“. Na ta način bi bilo ugotovljeno pravilno dejansko stanje in naloženi ustrezni ukrepi.

Poleg tega se tožnik ne strinja z ugotovitvijo toženke, da ni izkazal pravnega interesa za vložitev pritožbe kot lastnik vodovoda, ki poteka prek zemljišča gradnje. Meni, da je ta vodovod predmet gradbenega dovoljenja z dne 7. 4. 1994, saj je sestavni del tega gradbenega dovoljenja projekt št. 53/93 podjetja B., sestavni del tega projekta pa projekt za priključek na vaški vodovod ... Sklicuje se na zakonodajo, ki je veljala v času izdaje tega gradbenega dovoljenja, in po kateri je bilo mogoče gradbeno dovoljenje izdati za graditev celotnega objekta ali za njegov del, če je pomenil ekonomsko-tehnično celoto in ga je bilo mogoče samostojno uporabljati. To pomeni, da je bilo gradbeno dovoljenje lahko izdano le za objekte, ki jih je bilo mogoče uporabljati, teniška igrišča s spremljajočimi objekti (ki so bila predmet tega gradbenega dovoljenja) pa je mogoče uporabljati le, če imajo vodovodni priključek. Ker se je na to gradbeno dovoljenje skliceval v pritožbi, toženka pa se do tega brez razumne obrazložitve sploh ni opredelila, je njena odločitev arbitrarna oziroma samovoljna, torej v nasprotju z 22. členom Ustave. Ta člen Ustave je toženka kršila tudi, ker je tej listini dala vsebino, ki je v očitnem nasprotju z njeno dejansko vsebino.

Priključek na vaški vodovod ima tudi uporabno dovoljenje, saj je bilo uporabno dovoljenje z dne 22. 8. 1994 izdano za vse, kar obsega navedeno gradbeno dovoljenje, torej med drugim tudi za vodovod.

Iz navedenih razlogov sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravi oziroma spremeni tako, da bo upoštevano njegovo gradbeno dovoljenje z dne 7. 4. 1994 in uporabno dovoljenje z dne 22. 8. 1994 oziroma cevovod, ki je predmet teh dovoljenj, ter da bo upoštevana povečana nevarnost rušenja brežin potoka ob zemljiščih parc. št. 363/1, 363/3 in 363/6, vse k.o. ..., ter povečana ogroženost preplavljanja ter zemeljskega plazu na teh zemljiščih, to je, da bodo naloženi varstveni ukrepi ter „predložitev oblikovanja terena kot to zahteva ZGO-1“, podrejeno pa, naj izpodbijano odločbo odpravi in naloži prvostopenjskemu organu, naj odloči v smislu navedene zahteve.

Toženka in prizadeta stranka na tožbo nista odgovorili.

Tožba ni utemeljena.

Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Po 52. členu tega zakona lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Kot izhaja iz listin v upravnem spisu, je tožnik v svoji pritožbi z dne 18. 6. 2013 navajal izključno razloge, ki se nanašajo na vodovod, za katerega trdi, da je njegov in poteka po zemljišču gradnje. Nadaljnjih tožbenih navedb (glede ogrožanja stabilnosti in trdnosti zemljišča, nevarnosti zemeljskih plazov, preplavljanja njegovih nepremičnin) v pritožbi ni navedel. V tožbi ni trdil, da teh navedb ne bi mogel uveljavljati že tedaj in zakaj ne, zato v skladu z navedenimi določbami ZUS-1 predstavljajo nedovoljene tožbene novote, ki jih sodišče ne more upoštevati pri odločanju.

V navedeni pritožbi se tožnik na gradbeno in uporabno dovoljenje iz leta 1994 ter pripadajočo projektno dokumentacijo sklicuje zgolj pavšalno, kot na dokaz o obstoju njegovega vodovoda na zemljišču gradnje, brez kakršnihkoli dodatnih navedb ali obrazložitev. Toženka je zato z obrazložitvijo, da ne iz navedenih dovoljenj, ne iz uradnih evidenc ne izhaja kakršnokoli tožnikovo upravičenje na zemljišču gradnje, zaradi česar v zvezi z vodovodom ne izkazuje pravnega, temveč zgolj dejanski interes, ki pa ga v obravnavanem postopku ne more uspešno uveljaviti, kar je dopolnila še s sklicevanjem na določbe SPZ, po presoji sodišča svojo odločitev utemeljila jasno, logično in v skladu z zakonom. Tožbeni očitek o arbitrarnosti te odločitve je torej neutemeljen. Sodišče tudi sicer toženkine razloge v celoti sprejema in jih na tem mestu ne navaja ponovno (drugi odstavek 71. člen ZUS-1).

V zvezi s tožbenimi navedbami pa dodaja še, da iz izreka gradbenega dovoljenja, na katerega se sklicuje tožnik in je priloženo upravnim spisom, izhaja zgolj to, da se z njim dovoljuje gradnja na zemljiščih parc. št. 363/1, 363/3 in 363/4, k.o. ..., v skladu z odločbo o lokacijskem dovoljenju in v skladu s projektno dokumentacijo, ki je sestavni del gradbenega dovoljenja. Že iz besedila tega dovoljenja torej izhaja, da je z njim res dovoljena gradnja v skladu s priloženo projektno dokumentacijo, vendar na izrecno navedenih parcelah, med katerimi ni parcele, ki je predmet izpodbijane odločbe.

Tudi sicer se z gradbenim dovoljenjem odloča izključno o upravnopravnem upravičenju do gradnje, ne pa o stvarnopravnih razmerjih, torej o lastništvu ali služnostni pravici na nepremičnini. Povedano drugače: tudi če bi se gradbeno dovoljenje, na katerega se sklicuje tožnik, nanašalo na gradnjo vodovoda na parceli, ki je predmet izpodbijane odločbe, bi to pomenilo le, da ta vodovod ni nelegalna gradnja. Ali in kakšne pravice je tožnik pridobil na vodovodu oziroma na zemljišču gradnje (in jih zato lahko uveljavlja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja), pa tudi v tem primeru ne bi moglo biti predmet upravnega postopka, temveč le ustreznega pravnega posla ali sodnega postopka.

Izpodbijana odločba je pravilna in zakonita že iz navedenih razlogov. Sodišče kljub temu dodaja, da tožnik tudi sicer ne bi mogel uspeti z zgolj pavšalnim sklicevanjem na obstoj vodovoda oziroma možnosti vpliva na njegove nepremičnine. Take navedbe sicer izkazujejo možnost obstoja pravnega interesa in so zato pomembne pri odločanju o priznanju statusa stranskega udeleženca, v postopku (v konkretnem primeru v pritožbi) pa bi jih moral tožnik konkretizirati oziroma določno navesti, kako in v čem obravnavana gradnja posega v njegove pravice, ki izhajajo iz lastništva sosednjih nepremičnin.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker nobena od strank ni navedla novih dejstev in dokazov, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo oziroma bi bili pomembni za odločitev, je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.