Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo 128. člen ZD, ko je dediču naložilo plačilo denarnega zneska, ni pa omejilo dedovanja nepremičnin, čeprav se dedič s tem ni strinjal.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne zapuščinskemu sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom I. ugotovilo, da je zapustnica zapustila nepremično premoženje (navedlo je podatke le-tega) da sta zakonita dediča zapustničin partner R. G. in njen sin P. R., vsak do ½, ki priznavata terjatev T., d. o. o., ter da je Republika Slovenija predlagala omejitev dedovanja do višine prejete socialne pomoči v znesku 20.608,58 EUR; II. razglasilo je zakonita dediča, ki sta sklenila dedni dogovor (tega sodišče povzema v sklep); III. P. R. je naložilo, da Republiki Sloveniji plača 10.304,29 EUR; IV. je odredilo vpise v zemljiško knjigo.

2. Proti III. točki sklepa se pritožuje dedič P. R. Pravi, da ni bila upoštevana vrsta prejete socialne pomoči, ni pa mu jasno, na kakšni podlagi je sodišče sprejelo odločitev glede na ZSVarPre-C, ki dedičev ne sme nedopustno diskriminirati. Ne strinja se niti z deležem prejete pomoči, ki jo mora vrniti, saj po njegovem sploh ni bilo natančno ugotovljeno, koliko je zapustnica prejela in koliko odpade na katerega, saj je bila pomoč dajana za dve osebi. Navaja, da je možno, da je bilo del pomoči redne, del pa izredne narave in nasprotuje sklepanju, da je bila to redna pomoč le zato, ker je trajala nepretrgoma sedem let. Predlaga spremembo ali pa razveljavitev sklepa v delu, kjer se mu nalaga plačilo in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov, ki jih tudi opredeljuje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 128. čl. Zakona o dedovanju (ZD), ki se glasi: 1) Dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, se omeji do višine vrednosti prejete pomoči. Ta omejitev se izvede tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, lastnina Republike Slovenije, če se je pomoč financirala iz proračuna Republike Slovenije, oziroma lastnina občine, če se je pomoč financirala iz proračuna občine. 2) Premoženje, ki postane lastnina Republike Slovenije ali občine, se s sklepom izroči pristojnemu organu Republike Slovenije oziroma pristojnemu organu občine. 3) Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena odloči sodišče, da dedujejo dediči vse zapustnikovo premoženje, če se ti obvežejo povrniti vrednost dane pomoči Republiki Sloveniji oziroma občini.

5. Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre-C),(1) ki velja od 4. 12. 2013 in se uporablja od 1. 9. 2014 (posamezne določbe pa 1. 1. 2014; 40. čl. ZSVarPre-C), in je za dediče ugodnejši (ker, kratko rečeno, zmanjšuje omejitev dedovanja; 39. čl. ZSVarPre-C), v tem primeru ni mogoče uporabiti. Vsa materialnopravna razmerja v zapuščinskih postopkih se presojajo po pravu, ki je veljalo v času zapustnikove smrti, saj je takrat po samem zakonu prišlo do bistva dedovanja - prehoda zapuščine na dediče, kar se v sklepu o dedovanju le še ugotovi in dediče razglasi. V trenutku smrti zapustnice (7. 8. 2013) ZSVarPre-C še ni veljal, niti ga po že zgoraj obrazloženem ob odsotnosti izrecnih zakonskih določb v tej smeri za nazaj ni mogoče uporabiti.(2)

6. V trenutku uvedbe dedovanja je omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, urejal 128. čl. ZD, ki pa bi ga prvostopenjsko sodišče moralo pravilno uporabiti. Sodišče prve stopnje ga je uporabilo napačno, saj je dediču naložilo plačilo denarnega zneska, ni pa omejilo dedovanja nepremičnin, čeprav se dedič s tem ni strinjal. Dedič sicer nima prav, da sodišče ni ugotovilo točne višine prejete socialne pomoči in njene narave. Natanko in na podlagi uradnih podatkov je namreč ugotovljeno, da je zapustnica (v sedmih letih) prejela 20.608,58 EUR in prav nobenega dokaza ni, da bi šlo v kateremkoli delu za kakršnokoli izredno pomoč. Zapuščinsko sodišče je celo v korist dediča štelo, da je bila samo polovica tega zneska dejansko namenjena zapustnici, in očitno meni, da bi bilo treba dedovanje omejiti le do polovice tega zneska, kar je, kot rečeno, dediču (oz. dedičema) celo v korist. Vendar pa kljub temu sodišče ne more naložiti plačila tega zneska dediču (pred tem pa skleniti, da deduje vso zapuščino), če se dedič s tem ne strinja (3. odst. 128. čl. ZD).

7. Sklep je bilo zato treba razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. čl. ZD), in sicer v celoti, saj je III. točka, na katero je formalno omejena pritožba, organsko in neločljivo povezana z odločitvijo o dedovanju v preostalem delu. Če se dediča ne bosta strinjala z izplačilom, bo treba dedovanje zapustničinih nepremičnin omejiti za vrednost prejete socialne pomoči (1. odst. 128. čl. ZD).

8. Odločitev o stroških temelji na določbi 1. odst. 174. čl. ZD; Vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 99- 3549/2013, objavljen 3. 12. 2013. Op. št. (2): Taka je ustaljena praksa tudi drugih pritožbenih sodišč, primerjaj denimo odločbi Višjega sodišča v Mariboru I Cp 166/2014 in 998/2014.