Jedro

Vrhovno sodišče je s sodbo odločilo v okviru tožbenega predloga in priglašenih stroškov, saj so bili tožeči stranki priznani stroški, kot so bili zahtevani v tožbi in reviziji ter izhajajo iz v upravnem sporu predloženih stroškovnikov. Odločitev sodišča o pravici oziroma obveznosti tožeče stranke pa sama po sebi ne pomeni, da mora sodišče brez njene zahteve odločiti tudi o stroških upravnega postopka, ki je pred tem tekel glede obstoja te pravice oziroma obveznosti. Po navedenem je torej sklicevanje tožeče stranke na vloge v upravnem postopku, iz katerih naj bi bili razvidni podatki, potrebni za odločitev o stroških upravnega postopka, neupoštevno.

Upravni spis in s tem morebitne vloge s priglašenimi stroški, ki so jih stranke vložile v upravnem postopku, namreč niso del sodnega spisa in to tudi ne postanejo zgolj zato, ker je upravni organ sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 dolžan predložiti upravne spise, ki se nanašajo na zadevo. Gre za procesno gradivo, ki ga je pripravila ena od strank upravnega spora, sodišče pa se brez navedb in dokaznih predlogov strank v postopku ni dolžno seznaniti z njegovo vsebino.

Izrek

I. Predlog za izdajo dopolnilne sodbe se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi stroške postopka odločanja o predlogu za izdajo dopolnilne sodbe.

Obrazložitev

1. Vrhovno sodišče je s sodbo X Ips 38/2019-3 z dne 13. 5. 2020 ugodilo reviziji tožeče stranke in 2. točko izreka sodbe Upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbi ugodilo tudi v preostalem delu ter odpravilo odločbo Finančne upravne Republike Slovenije, s katero je bil tožeči stranki odmerjen in v plačilo naložen davek na dediščino. Vrhovno sodišče je odločilo tudi, da se tožečo stranko v tem delu oprosti plačila davka na dediščino po pok. A. A. Z II. točko izreka je odločilo o stroških sodnega postopka.

2. Tožeča stranka je z vlogo z dne 1. 7. 2020 predlagala izdajo dopolnilne sodbe. Navaja, da je bila z izdano sodbo v sporu polne jurisdikcije izpodbijana upravna odločba v celoti odpravljena in se je tako postopek odmere davka na dediščino zanjo končal ugodno. Ker naj bi bil s tem postopek končan, meni, da bi moralo Vrhovno sodišče odločiti tudi o stroških upravnega postopka, kot jih je v posameznih vlogah priglasila med upravnim postopkom. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov za to vlogo.

**K I. točki izreka**

3. Predlog ni utemeljen.

4. Na podlagi 325. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče izda dopolnilno sodbo, če s sodbo ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti, ali ni odločilo o delu zahtevka. Vezanost sodišča na tožbeni zahtevek je določena v 2. členu ZPP, in sicer je v prvem odstavku določeno, da sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Tudi v upravnem sporu sodišče na podlagi prvega odstavka 7. člena ZUS-1 o pravici, obveznosti ali pravni koristi odloči v mejah tožbenega zahtevka. Skladno z drugim odstavkom 30. člena ZUS-1 pa mora tožba, če se z njo v upravnem sporu zahteva odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi ali vrnitev stvari ali odškodnina, obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev (drugi odstavek 30. člena ZUS-1).

5. Tožeča stranka je v tožbi (poleg odprave izpodbijane odločbe) uveljavljala povrnitev "vseh stroškov tega postopka," a je priglasila le stroške, ki se nanašajo na vložitev tožbe (nagrado za tožbo, materialne stroške in sodno takso). V zvezi s stroški upravnega postopka ni navajala ničesar. Tudi v reviziji je priglasila le stroške v zvezi s postopkom za dopustitev revizije in za vložitev revizije. V obravnavanem primeru je torej Vrhovno sodišče s sodbo odločilo v okviru tožbenega predloga in priglašenih stroškov, saj so ji bili priznani stroški, kot so bili zahtevani v tožbi in reviziji ter izhajajo iz v upravnem sporu predloženih stroškovnikov. Odločitev sodišča o pravici oziroma obveznosti tožeče stranke pa sama po sebi ne pomeni, da mora sodišče brez njene zahteve odločiti tudi o stroških upravnega postopka, ki je pred tem tekel glede obstoja te pravice oziroma obveznosti. Po navedenem je torej sklicevanje tožeče stranke na vloge v upravnem postopku, iz katerih naj bi bili razvidni podatki, potrebni za odločitev o stroških upravnega postopka, neupoštevno.

6. Na drugačno stališče ne more vplivati niti dejstvo, da je tožena stranka sodišču poslala upravni spis. Upravni spis in s tem morebitne vloge s priglašenimi stroški, ki so jih stranke vložile v upravnem postopku, namreč niso del sodnega spisa in to tudi ne postanejo zgolj zato, ker je upravni organ sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 dolžan predložiti upravne spise, ki se nanašajo na zadevo. Gre za procesno gradivo, ki ga je pripravila ena od strank upravnega spora, sodišče pa se brez navedb in dokaznih predlogov strank v postopku ni dolžno seznaniti z njegovo vsebino.1

7. Nenazadnje upravni organ z odločitvijo, ki je bila izpodbijana v tem upravnem sporu, sploh ni odločil o stroških upravnega postopka. Nasprotno, izrecno je napovedal, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (4. točka izreka odločbe z dne 29. 9. 2016). O stroških upravnega postopka je torej dolžan v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku in Zakona o davčnem postopku odločiti upravni organ, kolikor je to ostalo (glede na odločitev sodišča) še nerešeno.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče predlog za dopolnitev sodbe zavrnilo (drugi odstavek 325. člena in tretji odstavek 326. člena ZPP).

K II. točki izreka

9. Tožeča stranka s predlogom za dopolnitev sodbe ni uspela, zato na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške postopka odločanja o tem predlogu.

**Glasovanje**

10. Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

1 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča X Ips 18/2019 z dne 20. 5. 2020.