Jedro

Čeprav Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije z vlaganjem zahteve ščiti javni interes po poenotenju sodne prakse, je pravni interes za odločitev o zahtevi podan le v tistih zadevah, v katerih more poseg Vrhovnega sodišča privesti do drugačne odločitve v zadevi, v kateri je bilo to izredno pravno sredstvo vloženo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. Dolžnica krije sama svoje stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je dolžničin ugovor utemeljen in da se sklep o izvršbi razveljavi ter predlog za izvršbo zavrne. Odločilo je, da je upnica dolžna dolžnici povrniti stroške izvršilnega postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbi upnice ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi zavrnilo. Odmerilo je nadaljnje izvršilne stroške upnika, predlog za povrnitev pritožbenih stroškov pa je zavrnilo. Navedlo je, da terjatev, na katero se nanaša predlog za izvršbo, še ni zastarala.

Vrhovno državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ker dolžnica zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, ni ugovarjala, je ta z iztekom paricijskega roka in roka za vložitev ugovora postal pravnomočen in izvršljiv. Rok za zastaranje te terjatve je pričel teči naslednji dan po pravnomočnosti in izvršljivosti in se je iztekel pred vložitvijo predloga za izvršbo v obravnavani zadevi. Sodišče druge stopnje bi moralo upoštevati tudi triletni zastaralni rok glede obresti, ne bi pa smelo samo odločiti o upravičenosti potrdila o izvršljivosti. Vrhovno državno tožilstvo predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da upničino pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izvršbo.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena upnici in dolžnici v izvršilnem postopku, ki sta nanjo odgovorili. Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Ob smiselni uporabi drugega odstavka 374. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - UPB3 in 45/2008), ki jo narekuje drugi odstavek 391. člena ZPP, zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena, če za odločitev o zahtevi ni podan pravni interes. V skladu z ustaljenim stališčem Vrhovnega sodišča je tudi pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pravni interes podan le v tistih zadevah, v katerih more poseg Vrhovnega sodišča privesti do drugačne odločitve v zadevi. Čeprav je to pravno sredstvo namenjeno varstvu javnega interesa po poenotenju sodne prakse, je vloženo v posamični zadevi s predlogom za spremembo ali razveljavitev izpodbijane odločbe, kar je tudi končni smoter in cilj vseh (rednih in izrednih) pravnih sredstev. Pravni interes mora biti podan ne le ob vložitvi zahteve, marveč tudi ob odločanju Vrhovnega sodišča.(1) Po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti je upnica umaknila predlog za izvršbo. Gre za nepreklicno procesno dejanje, ki ima za posledico ustavitev izvršilnega postopka (43. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 110/2006 - UPB3 in 115/2006 in 93/2007; ZIZ). V takem primeru odločitev o dolžničinem ugovoru, ki je predmet zahteve za varstvo zakonitosti, ne more vplivati na izid izvršilnega postopka. Glede na to v obravnavani zadevi ni več podan pravni interes za odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo kot nedovoljeno (377. člen v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in s 15. členom ZIZ). Odločitev o stroških temelji na 165. členu v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

.Op. št. (1): Tako npr. II Ips 64/98 z dne 4. 6. 1998, II Ips 519/2004 z dne 11. 5. 2006 in II Ips 939/2006 z dne 8. 11. 2007.