Jedro

Izpodbijani sklep nima neposrednih posledic, kot jih zatrjuje tožeča stranka, to je odvzem dovoljenja po 162a. členu ZASP.

Take posledice, kot jih tožeča stranka sedaj zatrjuje, bi lahko imela šele odločba, izdana na podlagi 162a. člena ZASP. Poleg tega je to, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, le morebitna posledica.

Ni mogoče zatrjevati obstoja težko popravljive škode na podlagi bodočih negotovih dejstev, to je morebitnega bodočega ravnanja organa oziroma morebitnih v bodoče sprejetih odločitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo na odpravo sklepa tožene stranke, št. 31227-2/2014-33/106 z dne 5. 9. 2014, s katerim je bilo v 1. točki izreka ugotovljeno, da je tožeča stranka kršila določbo drugega odstavka 162. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) s tem, ko na obrazloženi in natančni pisni zahtevi tožene stranke z dne 15. 5. 2014 in 29. 5. 2014 toženi stranki ni posredovala poslovne dokumentacije v zvezi z opravljanjem administrativno - tehničnih poslov kolektivne organizacije; ter z 2. točko izreka tožeči stranki odrejeno, da v roku petih dni od vročitve tega sklepa odpravi prej ugotovljeno kršitev tako, da toženi stranki (v izvirniku ali kopiji) posreduje tu naštete poslovne dokumente (z vso razkrito vsebino in celotnim besedilom). Skupaj s tožbo je tožeča stranka vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po 32. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter predlagala, da sodišče do pravnomočnosti odločbe v tem upravnem sporu odloži izvršitev izpodbijane upravne odločbe tožene stranke – sklepa z dne 5. 9. 2014. 2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Pojasnilo je, da je izpodbijani sklep tožene stranke sklep o ugotovitvi kršitve in naložitvi odprave ugotovljene kršitve. Tožnik pa kot nepopravljivo materialno škodo uveljavlja morebiten odvzem dovoljenja po 162a. členu ZASP (zaradi po tožnikovem mnenju izkazanega postopanja organa v tej smeri z izdajo več sklepov o ugotovitvah kršitev tožnika pri njegovem delovanju, ki so predmet presoje pri naslovnem sodišču) in posledično nastanek nepopravljive premoženjske škode letno v višini nekaj milijonov evrov imetnikom pravic oziroma tožniku kot „kolektivnemu avtorju“ glede na do sedaj zbrana in razdeljena sredstva v višini 6 milijonov evrov. Predmet presoje tega upravnega spora ni akt o odvzemu dovoljenja, temveč akt o ugotovitvi kršitve po ZASP in naložitvi njene odprave. Tožeča stranka obstoja težko popravljive škode ne more zatrjevati na podlagi bodočih negotovih dejstev, to je morebitnega bodočega postopanja organa in njegovih bodočih odločitev. Za izdajo začasne odredbe morajo biti (s stopnjo verjetnosti) izkazane okoliščine, ki kažejo na to, da bo škoda, ki bo z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala, težko popravljiva ali nepopravljiva v smislu učinkovitega sodnega varstva v primeru uspeha v upravnem sporu. Take škode pa tožeča stranka ni verjetno izkazala.

3. Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pritožila tožeča stranka. V pritožbi poudarja, da je prvostopenjsko sodišče očitno spregledalo, da ima izrek več točk, tudi tisto, s katero je ugotovljena kršitev zakona in je podlaga za nadaljnje ravnanje urada, za začetek postopka za odvzem dovoljenja. Glede na stališče sodišča pa bi morala tožeča stranka počakati, da do tega pride, pred tem pa naj se očitno ne bi borila zoper nezakonite odločbe. Nesmiselno je, da sodišče dopusti, da bi morala tožeča stranka razkriti tiste dele pogodb, ki z nadzorom tožene stranke nimajo nikakršne povezave in veljajo za poslovno skrivnost. Te nevarnosti sodišče glede na svoje stališče očitno ni izluščilo. Postopek za odvzem dovoljenja očitno še ni dovolj konkretizirana preteča nevarnost, ZUS-1 pa ne določa, da se začasna odredba izda, ko težko popravljiva škoda nastane. Največja nepopravljiva škoda je povzročitev nezakonitosti, katero bi moralo preprečevati ravno sodišče. Škoda bo storjena, nezakonit akt bo dosegel svoj nezakonit namen. ZUS-1 v 32. členu ne govori o premoženjski škodi ampak težko popravljivi škodi. Kako je mogoče popraviti škodo, ki jo nekdo trpi z „upravnim nadlegovanjem“, ki ga je v nadzornih postopkih tožene stranke deležna tožeča stranka. Izpodbijana odločba je nezakonita, kar je podkrepljeno s konkretnimi dokazi, ki pa jih prvostopenjsko sodišče sploh ni izvedlo. Iz sklepa ni razvidno, katere dokaze, če sploh katere, je sodišče sploh izvedlo, zato tega ni mogoče preveriti. Tožeča stranka je zasebni zavod, ki zaradi netaktnosti zakonodajalca in slabe zakonske rešitve podleže nedefiniranemu nadzoru urada. Tožeča stranka je toženi stranki omogočila preveritev v okviru njene pristojnosti, prekriti deli pogodb pa se ne nanašajo na predmet oziroma temo nadzora. Tožena stranka pa zahteva kar izročitev vse dokumentacije. Tožeča stranka je Vrhovnemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zadrži izvršitev sklepa tožene stranke z dne 5. 9. 2014, tožeči stranki pa prizna stroške postopka.

4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da izpodbijani sklep v 1. točki izreka vsebuje ugotovitev kršitev drugega odstavka 162. člena ZASP, ki določa, da lahko pristojni organ od kolektivne organizacije kadar koli zahteva poročila o poslovnih zadevah kakor tudi vpogled v poslovne knjige in druge poslovne dokumente v potrebnem obsegu na podlagi obrazložene in natančne pisne zahteve za pregled predmeta, določenega v zahtevi, ter v posledici v 2. točki izreka naložitev odprave ugotovljenih kršitev na tam naveden način, s predložitvijo zahtevanih dokumentov (in ob tem prvostopenjsko sodišče 1. točke izreka sklepa ni spregledalo, kot zatrjuje pritožba). Glede na povzeto tudi po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijani sklep nima neposrednih posledic, kot jih zatrjuje tožeča stranka, to je odvzem dovoljenja po 162a. členu ZASP. V 162a. členu je namreč med drugim določeno, da pristojni organ z odločbo odvzame izdano dovoljenje, če (med drugim) kolektivna organizacija večkrat krši določbe tega zakona (kar se predhodno ugotovi s sklepom, ki bo predmet presoje pravilnosti in zakonitosti). Torej bi take posledice, kot jih tožeča stranka sedaj zatrjuje, lahko imela šele odločba, izdana na podlagi 162a. člena ZASP. Poleg tega je to, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, le morebitna posledica in Vrhovno sodišče se strinja, da ni mogoče zatrjevati obstoja težko popravljive škode na podlagi bodočih negotovih dejstev, to je morebitnega bodočega ravnanja organa oziroma morebitnih v bodoče sprejetih odločitev. Za izdajo začasne odredbe morajo biti s stopnjo verjetnosti izkazane okoliščine, ki kažejo na to, da bo škoda, ki bo z izvršitvijo izpodbijanega akta (torej tega sklepa, ki ga tožnik izpodbija s tožbo) težko popravljiva v smislu 32. člena ZUS-1. 8. Tožeča stranka je kot težko popravljivo škodo kot pogoj za izdajo začasne odredbe navajala, da bo „nastala imetnikom pravic nepopravljiva premoženjska škoda“. Glede zatrjevanega razkritja poslovnih skrivnosti težko popravljive škode ni konkretizirala niti je ni zatrjevala. Vrhovno sodišče pa se sklicuje na svoje že sprejeto in ustaljeno stališče, da je tožena stranka dolžna varovati podatke oziroma mora tudi v postopku nadzora nad delovanjem tožeče stranke s podatki iz predložene dokumentacije ravnati skladno z veljavno zakonodajo (Zakon o varstvu osebnih podatkov, Zakon o dostopu do informacij javnega značaja in drugi), ki varuje pred razkritjem posamezne kategorije varovanih podatkov (npr. sklep I Up 166/2014 z dne 15. 5. 2014).

9. Glede pritožbenega ugovora, da prvostopenjsko sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov oziroma to iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje res ni posebej zavrnilo (sicer neobrazloženega predloga – tožeča stranka ni navedla, kaj bi v smislu ugotavljanja možnosti nastanka težko popravljive škode dokazovala z zaslišanjem predlaganih prič ter vpogledi v druge spise, svojega dokaznega predloga ni ustrezno substancirala) dokaznih predlogov. Že ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča glede odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe pa je, da gre za hiter postopek, začasna odredba predstavlja nujen ukrep, zato so tudi določeni za odločanje kratki roki, in ker za dokazovanje dejstev oziroma odločanje zadošča standard verjetnosti, se o zahtevi praviloma odloča samo na podlagi navedb v tej zahtevi in dokazov, ki so ji priloženi, ter na podlagi izpodbijanega akta in tožbe. Zato od sodišča ni mogoče zahtevati izvedbe dokazov, ki bi potrdili (ali ne) zatrjevano verjetnost nastanka težko popravljive škode (npr. sklepi I Up 146/2014, I Up 387/2013 in I Up 352/2013).

10. Vrhovno sodišče pa se ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na sam sklep, ki ga tožeča stranka izpodbija s tožbo, saj ta ni predmet tega pritožbenega postopka.

11. Glede na navedeno je, ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja tožeča stranka, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.