10. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 29. junija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 346/2004 z dne 15. 9. 2005 se ne sprejme.

2.Pritožnica sama nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

Obrazložitev

A.

1.Ustavna pritožnica je s tožbo zahtevala, da se ugotovi neveljavnost vknjižbe njene in toženčeve solastninske pravice na dveh nepremičninah, izvedene na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97 in nasl. – v nadaljevanju ZLNDL). S podrejenim tožbenim zahtevkom pa je zahtevala ugotovitev, da je izključna lastnica spornih nepremičnin. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ugodilo pa je podrejenemu tožbenemu zahtevku. Višje sodišče je pritožbi toženca ugodilo in podrejeni tožbeni zahtevek pritožnice zavrnilo. Menilo je, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje sicer pravilno ugotovilo, napačno pa uporabilo materialno pravo. Pritožnica in toženec naj bi bila imetnika pravice uporabe na spornih parcelah ob uveljavitvi ZLNDL vsak do ene polovice, ker na podlagi dodatnega sklepa o dedovanju v letu 1987 pritožnica ni mogla prejeti več pravic, kot jih je imel zapustnik, ki je bil takrat imetnik pravice uporabe do ½. Pri tem se je oprlo na podatke iz delnega zemljiškoknjižnega izpiska. Menilo je, da vpisa pravice uporabe na pritožnico na podlagi dodatnega sklepa o dedovanju pod zaporedno številko 7 v C listu ni mogoče obravnavati ločeno od ostalih vpisov.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Izpodbijani sodbi očita, da temelji na očitno napačnem stališču, da je z odpisnim dovoljenjem z dne 9. 12. 1980 na tretjega prenesla eno polovico pravice uporabe na spornih parcelah. Višje sodišče naj pri tem ne bi upoštevalo vsebine zemljiškoknjižnega sklepa Dn. št. 672/83 z dne 12. 4. 1983, ki naj bi dokazovala, da je z navedenim dovoljenjem prenesla zgolj pravico uporabe na parc. št. 202 in ne tudi na spornih parcelah. Posledično pa naj bi bilo nepravilno tudi stališče sodišča, da zato na spornih parcelah ni mogla pridobiti izključne pravice uporabe na podlagi dodatnega sklepa o dedovanju z dne 10. 3. 1987. Meni, da je nepravilno in brez razumne pravne obrazložitve tudi stališče sodišča, da ob uveljavitvi ZLNDL ni bila izključna imetnica pravice uporabe. Višje sodišče naj pri tem ne bi upoštevalo, da je bila na podlagi ZLDNL vknjižena lastninska pravica na spornih parcelah v korist pritožnice do ½, istočasno pa je bila izbrisana njena pravica uporabe na navedenih nepremičninah v C listu pod zaporedno številko 7 do celote. Odločitev sodišča naj bi pomenila tudi poseg v pravico iz 33. člena Ustave. Pritožnica zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z ustavno pritožbo in podaja predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

B.

3.Pritožnica v ustavni pritožbi uveljavlja kršitev pravice iz 22. člena Ustave, ker naj bi bila odločitev Višjega sodišča arbitrarna in brez razumne pravne obrazložitve. Očitka nista utemeljena. Oceno arbitrarnosti lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko sodišče odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Višje sodišče je z razumnimi pravnimi argumenti pojasnilo, zakaj pritožnica na podlagi dodatnega sklepa o dedovanju z dne 10. 3. 1987 ni mogla biti vpisana kot lastnica spornih parcel do celote in zakaj zemljiška knjiga ne izkazuje, da bi bila pritožnica na dan uveljavitve ZLDNL imetnica pravice uporabe do celote. V oceno pravilnosti te presoje se Ustavno sodišče ne more spuščati. Zgolj nestrinjanje pritožnice z navedenima stališčema pa za utemeljitev očitkov o kršitvi 22. člena Ustave ne zadošča.

4.Neutemeljen je tudi očitek pritožnice, da ji je bila z izpodbijano sodbo kršena pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da zgolj očitek o nepravilnosti izpodbijane sodne odločbe, ki posega v premoženjskopravni položaj pritožnika, sam po sebi še ne izkazuje kršitve te pravice. Za takšno kršitev bi šlo v primeru, če bi sodišče ob odločanju zavzelo pravno stališče, ki bi bilo z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo.

5.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

6.Po prvem odstavku 34. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede stroškov odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

7.Pritožnica predlaga tudi oprostitev plačila sodnih taks. Ustavno sodišče pojasnjuje, da pritožnici v postopku z ustavno pritožbo ni treba plačati sodne takse.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić