Jedro

Kazenska oprostilna sodba ne predstavlja novega dejstva oz. novega dokaza, na podlagi katerega bi bila lahko za tožnika izdana ugodnejša odločba, če bi bilo to dejstvo oz. ta dokaz uporabljen v prejšnjem postopku.

Dejstvo, da tožniku v kazenskem postopku niso bili dokazani elementi kaznivega dejanja, ne izključuje možnosti, da se v disciplinskem postopku pri toženi stranki ne bi ugotavljala njegova disciplinska odgovornost za kršitev delovnih obveznosti.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom Pd 93/2001 z dne 12.5.2004 zavrnilo predlog tožnika za obnovo postopka, s sklepom opr. št. Pd 93/2001 z dne 19.5.2004 pa je naložilo tožniku, da povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 96.564,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje tega sklepa do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo, poleg tega pa je sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedena sklepa se iz pritožbenega razloga absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in iz razloga napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijana sklepa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podredno pa, da ob pravilni uporabi materialnega prava sklepa spremeni tako, da obnovo postopka dovoli, toženi stranki pa naloži povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov vključno s stroški te pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila v primeru zamude, vse v roku 15 dni. V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje napačno postavilo na stališče, da oprostilna sodba, izrečena v kazenskem postopku opr. št. K 54/2001 z dne 5.12.2002, ne more imeti vpliva na odločitev v delovno pravdnem sporu opr. št. Pd 93/2001. V individualnem delovnem sporu je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je tožnik izvršil neko ravnanje, v katerem so podani vsi znaki kaznivega dejanja po 154. čl. KZ. Nesporno je tudi, da je Okrajno sodišče v Novi Gorici s citirano pravnomočno sodbo tožnika oprostilo obtožbe, ker v dejanju, ki se mu očita, ni zaslediti protipravnosti. Kazenska sodba je postala pravnomočna kasneje, kot pa je bil delovnopravni postopek pravnomočno zaključen. Ker je bilo na "matičnem" področju ugotovljeno, da niso podani znaki domnevnega kaznivega dejanja, saj ravnanje tožnika sploh ni bilo protipravno, so podani razlogi za obnovo postopka. V konkretnem primeru torej nedvomno gre za nova dejstva in nove dokaze, na podlagi katerih je potrebno dovoliti obnovo postopka, sodišče pa je na kazensko sodbo vezano. V zvezi s sklepom sodišča prve stopnje o odmeri pravdnih stroškov, tožnik navaja v pritožbi, da je potrebno v primeru razveljavitve ali spremembe sklepa o zavrnitvi predloga za obnovo postopka razveljaviti ali spremeniti tudi sklep o stroških postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijana sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevane bistvene kršitve iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere se sklicuje pritožba tožnika, ni storilo, prav tako ni storilo bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11. in 12. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere tudi pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da niso podani pogoji za obnovo postopka po 9. in 10. tč. 394. čl. ZPP. S sodbo Delovnega sodišča v Kopru, Oddelek v Novi Gorici v individualnem delovnem sporu opr. št. Pd 93/2001 z dne 29.5.2002, ki je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1083/2002 z dne 21.11.2003, je bil zavrnjen zahtevek tožnika za razveljavitev odločb disciplinskih organov tožene stranke, s katerima je bil tožnik spoznan za odgovornega hujše kršitve delovne obveznosti in s katerima mu je bil izrečen disciplinski ukrep denarne kazni v zvezi z 6. alineo 1. odst. 99. čl. Zakona o policiji (Ur. l. RS, št. 49/98). Ugotovljeno je bilo, da je tožnik storil dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, to je kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov po 3. odst. v zvezi s 1. odst. 154. čl. Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 63/94 in nadalj.). Prvostopenjsko sodišče je namreč po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik z očitanim ravnanjem izpolnil objektivne znake navedenega kaznivega dejanja in tako storil očitano hujšo kršitev delovne obveznosti. Ker sodišče prve stopnje svoje sodbe ni oprlo na drugo sodno odločbo oz. odločbo drugega organa, ki bi bila pravnomočno spremenjena, razveljavljena oz. odpravljena, ni podan razlog za obnovo postopka v zadevi Pd 93/2001, kot ga opredeljuje 9. tč. 394. čl. ZPP.

Po stališču pritožbenega sodišča tožnik v pritožbi nadalje neutemeljeno zatrjuje, da predstavlja kazenska oprostilna sodba Okrajnega sodišča v Novi Gorici opr. št. K 54/2001 z dne 5.12.2002, novo dejstvo oz. nov dokaz, na podlagi katerega bi bila lahko za tožnika izdana ugodnejša odločba, če bi bilo to dejstvo oz. ta dokaz uporabljen v prejšnjem postopku. Dejstvo, da tožniku v kazenskem postopku niso bili dokazani vsi elementi kaznivega dejanja (v kazenskem postopku ni bilo ugotovljene protipravnosti - J. Č. M. je preko tožnikove žene dal dovoljenje za uporabo svojih podatkov iz policijske evidence dogodkov in evidence kršiteljev) ne izključuje možnosti, da se v disciplinskem postopku pri toženi stranki ne bi ugotavljalo njegove disciplinske odgovornosti za kršitev delovne obveznosti. Kolikor disciplinski organ v disciplinskem postopku ugotovi, da ima očitana disciplinska kršitev znake kaznivega dejanja (kar je bilo ugotovljeno tudi v konkretnem primeru tako v disciplinskem postopku pri toženi stranki kot tudi pred delovnim sodiščem) je podana disciplinska odgovornost delavca v zvezi z navedenim. Disciplinski postopek je namreč ločen od kazenskega postopka, disciplinski organ ne odloča o storitvi kaznivega dejanja, temveč o disciplinski odgovornosti delavca. Oba postopka potekata med seboj neodvisno. Ker je bilo tako v postopku pri toženi stranki kot tudi v postopku pred delovnim sodiščem ugotovljeno, da so bili v tožnikovem ravnanju podani znaki kaznivega dejanja po 154. čl. KZ (zloraba osebnih podatkov) in ker so prišli do takšne ugotovitve tako disciplinski organi tožene stranke kot tudi sodišče na podlagi dokazne ocene do drugačnih dejanskih ugotovitev kot kazensko sodišče, kazenska oprostilna sodba ne pomeni razloga za obnovo postopka. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da lahko podatki, ki jih policija zbira za opravljanje z zakonom določenih nalog (tudi evidentiranje dogodkov), uporablja policist le za opravljanje z zakonom določenih nalog, česar pa v primeru tožnika (katerega naloga kot delavca postaje mejne policije Vrtojba je bilo varovanje državne meje in opravljanje mejne kontrole, ne pa nadzor in urejanje prometa na javnih cestah) ni bilo podanega. Na podlagi navedenega je pravilno ugotovilo, da je tožnik (ki tudi ni imel statusa upravljalca zbirke osebnih podatkov po 19. čl. Zakona o osebnih podatkih - Ur. l. RS, št. 39/99) ravnal v nasprotju z zakonom o varstvu osebnih podatkov, ker je kljub privolitvi Č. M. uporabil njegove osebne podatke. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za obnovo postopka, ki je temeljil na kazenski oprostilni sodbi kot novemu dejstvu oz. novemu dokazu (10. tč. 394. čl. ZPP). Prav tako je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje tožnika o vezanosti sodišča na kazensko sodbo opr. št. K 54/2001. 14. čl. ZPP namreč določa le vezanost sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti v primeru, če temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo že odočeno v kazenskem postopku. Glede na citirano določbo ZPP sodišče na oprostilno kazensko sodbo ni vezano.Ker je sodišče prve stopnje ob upoštevanju navednega utemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za obnovo postopka, je bilo potrebno njegovo pritožbo v zvezi z zavrnitvijo tega predloga zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP), saj sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dožnosti, njegova odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških postopka v zvezi s predlogom za obnovo postopka. Ker tožnik s predlogom ni uspel, je dolžan toženi stranki povrniti njene potrebne pravdne stroške, ki so ji nastali v zvezi s tem predlogom (1. odst. 154. čl. ZPP, 1. odst. 155. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP. Ker tožnik s pritožbama zoper izpodbijana sklepa ni uspel, sam trpi stroške pritožbenega postopka.