Jedro

Po tem, ko je ugotovilo, da je imel sporne prostore v posesti tožnik, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da toženec ni izvajal dovoljene samopomoči, saj niso izkazani vsi elementi po 31. členu SPZ ter je bilo ravnanje toženca, s katerim je tožniku odvzel posest, protipravno, prav tako pa ni imelo podlage v zakonu, odločbi državnega organa ali drugem pooblastilu, temelječem na ustrezni pravni podlagi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v točki I izreka sklenilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje, in sicer tako, da v celoti izprazni dva večja okupirana kletna prostora, v stanovanjski hiši, parc. št. 55/7 z ID znakom ..., k.o. F., prvega v izmeri 22,55 m2 in drugega v izmeri 16,81 m2, s stvarmi, ki jih je odložil v njiju, ter prostora prosta vseh stvari izroči v neposredno posest tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku), skupaj s ključem, v roku 15 dni od dneva prejema sklepa. V točki II izreka je sklenilo, da se tožencu v bodoče prepoveduje s kakršnimkoli posegom motiti posest tožnika teh dveh kletnih prostorov, dogovorjenih z uporabo z notarskim zapisom prodajne in darilne pogodbe z dne 28. 1. 2011, v stanovanjski hiši, stoječi na parc. št. 55/7 z ID znakom ..., k.o. F. V točki III izreka je zavrglo zahtevek na ugotovitev, da je toženec dne 12. 11. 2014 na P. motil tožnika v njegovi posesti dveh večjih kletnih prostorov, prvi v izmeri 22,55 m2 in drugi v izmeri 16,81 m2, v stanovanjski hiši, parc. št. 55/7 z ID znakom ..., k.o. F., s tem, ko je v ta dva zaklenjena kletna prostora, ki jih je po dogovoru iz notarskega zapisa izključno uporabljal tožnik, vdrl in iz njiju odstranil vse v njih shranjene predmete tožnika ter ta dva prostora okupiral in ju zaklenil s svojo ključavnico. V točki IV izreka je tožencu naložilo, da tožniku v 15 dneh plača 703,35 EUR pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper citiran sklep v točkah I, II in IV izreka je pritožbo po svojem pooblaščencu vložil toženec, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. Pritožba sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obrazložitev izpodbijanega sklepa ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih ter je nejasna in nepopolna, posledično pa je bilo zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo predvsem na izpovedbe prič, ki jih je kot dokaz predlagal tožnik, izpovedbe prič E.in R. Š., ki sta izpovedala smiselno enako kot odvetnica K. P., pa sploh ni upoštevalo oziroma se ni opredelilo do izpovedb ključnih prič ter kršilo določbo 8. člena ZPP. Prav tako je enostransko presojalo izpovedbe prič T. Š. (in ne Š.), A. K. in K. L., ki so vsi izpovedali, da je bilo v spornih prostorih stanovanje toženca ter se ni opredelilo do zatrjevanj toženca, da gre v obravnavanem primeru za delno posest, pri kateri lahko dejansko oblast nad stvarjo izvršuje izključno delni posestnik oziroma v obravnavanem primeru toženec. Tožbeni zahtevek je bil postavljen napačno in je nesklepčen, saj so vse zaslišane priče izpovedale, da se kletni prostori, kot izhajajo iz tožbenega zahtevka, nahajajo na zadnji in ne na sprednji strani hiše. Tožnik je skušal svojo napako odpraviti na drugem naroku, ko je modificiral tožbeni zahtevek, čemur je toženec nasprotoval, a je sodišče modifikacijo kljub temu dopustilo in se v izpodbijanem sklepu do tega ni opredelilo. Pritožba izpostavlja, da tožnik ni dokazal, da je bil v času zatrjevanega motenja posestnik dela nepremičnine, kjer zatrjuje motenje, saj je imel ta del nepremičnine kot solastnik v lasti in posesti toženec, izpraznitev lastnih prostorov pa ne pomeni motilnega ravnanja. Toženec se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega dela sklepa v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, s stroškovno posledico oziroma podrejeno za razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik odgovora na pritožbo ni podal. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo sklep sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje v zadevi razjasnilo relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev, pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) ter v pritožbi grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa dodaja:

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, saj izpodbijani sklep nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju. Prav tako pa o odločilnih dejstvih ni nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožba sodišču prve stopnje zgolj pavšalno očita bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ter očitkov z ničemer ne obrazloži, zaradi česar ni sposobna pritožbenega preizkusa in zato ne more biti uspešna.

7. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja in prepoved bodočega motenja posesti, ko je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je imel tožnik na dan motitvenega dejanja sporne prostore v posesti, toženec pa je njegovo posest motil. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, ki sodišču prve stopnje očitajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker je zmotno uporabilo 7. in 8. člen ZPP, saj je izpodbijano odločitev sprejelo, upoštevaje izvedene dokaze, ki sta jih predlagala tako tožnik kot tudi toženec ter o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

8. Pritožba sodišču prve stopnje posledično neutemeljeno očita, da ni sledilo izpovedbam prič E. in R. Š., je enostransko tehtalo izpovedbo T. Š. (sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazložitve res zmotno navedlo priimek tožnikove sestre T. ter zapisalo Š., medtem kot iz točke 3 obrazložitve izhaja pravilen priimek Š.) ter odločilo „zgolj na podlagi izpovedb prič, ki v sporni nepremičnini v obravnavanem obdobju sploh niso živele in so s tožnikom v prijateljskih odnosih“. Sodišče prve stopnje je temeljito in natančno analiziralo tako izpovedbe prič, ki jih je povzelo v točki 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa, kot tudi izpovedbe pravdnih strank ter druge izvedene dokaze, opravilo je presojo vseh dokazov skupaj ter je na podlagi uspeha celotnega postopka sprejelo pravilne zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi razlogi (izhajajočimi iz točk 9 in 10 obrazložitve). Pritožba spregleda, da je sodišče prve stopnje zaključek, da je imel tožnik na dan motitvenega dejanja sporne prostore v posesti, sprejelo tudi na podlagi toženčevih navedb in njegove izpovedbe, da je s pomočjo prijateljev A. K. in K. L. iz spornih prostorov odstranil tožnikove stvari; da je ključe od vhodnih vrat imel tožnik, toženec pa je prišel noter iz dvoriščne strani, ter da je 14 dni pred motilnim dejanjem opozoril tožnika, da naj izprazni prostore (kakor izhaja iz točk 10 in 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa, to pa potrjuje tudi sam toženec v pritožbi).

9. Kakor je ugotovilo sodišče prve stopnje, samo dejanje motenja posesti med strankama ni sporno (točka 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa), saj je toženec izpovedal, da je iz prostorov, kjer je imel tožnik shranjene stvari, le-te odstranil. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da je „tožnik imel svoje stvari zložene v napačnih kletnih prostorih, zaradi česar je tožbeni zahtevek nesklepčen“, saj se v pravdah zaradi motenja posesti sodišče omeji oziroma daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer se ne upoštevajo pravica do posesti, pravni naslov posesti in dobrovernost posestnika (prvi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v zvezi s 426. členom ZPP). Prav tako pa med strankama ni bilo sporno, da je imel tožnik stvari zložene v teh dveh prostorih, ki se nahajata na sprednjem delu hiše in sta podrobneje opredeljena v izreku izpodbijanega sklepa. Posledično so neutemeljena pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na modifikacijo tožbenega zahtevka, saj je tožnik s pripravljalno vlogo, ki jo je predložil na naroku za glavno obravnavo z dne 13. 10. 2015, zgolj podrobneje opredelil zahtevek vzpostavitve prejšnjega stanja posesti, kar se ne šteje za spremembo tožbe po prvem in drugem odstavku 184. člena ZPP.

10. Po tem, ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik imel sporne prostore v posesti, in da samo dejanje motenja posesti med strankama ni sporno, je v nadaljevanju presojalo, ali je toženec izvajal dovoljeno samopomoč (31. člen SPZ), kot je zatrjeval. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da čeprav je toženec tožnika opozoril, da naj izprazni prostore, to ni opravičljiv razlog, da je sam posegel v posest teh prostorov in iz njih odstranil opremo ter stvari, ki jih je imel tožnik tam shranjene.

11. Samopomoč je izjema od pravila glede posestnega varstva, zato jo je treba interpretirati restriktivno. Izkazani morajo biti vsi elementi iz 31. člena SPZ, ki jih je treba ugotoviti in oceniti glede na okoliščine konkretnega primera, torej da je nevarnost neposredna, da je samopomoč takojšnja in nujna ter da način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da „gre v obravnavanem primeru za delno posest, pri kateri lahko dejansko oblast nad stvarjo izvršuje izključno delni posestnik oziroma toženec, ker je bilo z notarskim sporazumom točno določeno, kateri del nepremičnine lahko kdo uporablja“. Kot je že bilo pojasnjeno, sama pravica do posesti v konkretnem primeru ni upoštevna, ampak je pomembno le, kdo je imel pred samim dejanjem motenja prostore v posesti.

12. Po tem, ko je ugotovilo, da je imel sporne prostore v posesti tožnik (toženec pa ni dokazal, da je tožnik pred motilnim dejanjem motil njegovo posest na teh prostorih), je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da toženec ni izvajal dovoljene samopomoči, saj niso izkazani vsi elementi po 31. členu SPZ ter je bilo ravnanje toženca, s katerim je tožniku odvzel posest, protipravno, prav tako pa ni imelo podlage v zakonu, odločbi državnega organa ali drugem pooblastilu, temelječem na ustrezni pravni podlagi. Toženec je imel možnost sprožiti ustrezne pravne postopke, preko katerih bi lahko prišel do rezultata, ki ga je (protipravno) dosegel z nedovoljeno samopomočjo. V pravni državi namreč posamezniki ne morejo vzeti pravice v lastne roke in sami ukrepati, kot je to storil toženec.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dokazal vse predpostavke za uspešno uveljavljanje posestnega varstva v skladu s 33. členom SPZ, na podlagi česar je sprejelo pravilno odločitev, da mora toženec vzpostaviti prejšnje posestno stanje, kot izhaja iz točke I izreka izpodbijanega sklepa, ter mu je v bodoče prepovedalo s kakršnimi koli posegi motiti posest tožnika, kot izhaja iz točke II izreka izpodbijanega sklepa in mu naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 703,35 EUR, kot izhaja iz točke IV izreka izpodbijanega sklepa.

14. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v točkah I, II in IV izreka.

15. Toženec pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).