Jedro

Odlog izvršbe torej ni pravica, ki bi izvirala iz materialnega prava in ne pomeni podlage za varstvo tožničinih pravic ali pravnih koristi v drugih postopkih, niti ni podlaga za začetek samostojnega upravnega postopka. Zgolj to, da ji zakon daje procesno upravičenje predlagati odlog izvršbe v že začetem izvršilnem postopku in s tem možnost, da se postopek začasno prekine, pa ne pomeni, da sklep, s katerim je o tem odločeno, vsebuje odločitev o njeni pravici, obveznosti ali pravni koristi.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.S tožbo, vloženo pri tem sodišču, tožnik izpodbija v uvodu navedeni dokončni sklep, s katerim je gradbena inšpektorica Inšpektorata Republike Slovenije, Območna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ), zavrgla njegov predlog za odlog upravne izvršbe, naložene z inšpekcijsko odločbo številka 06122-44/2017-9 z dne 18.01.2019. V navedeni odločbi je prvostopenjski organ tožniku v drugi točki izreka odločil, da mora do dne 23.04.2018 na svoje stroške odstraniti nadstrešek, maksimalnih tlorisnih dimenzij 5,70m x 5,30m in 10,35m x 2,95m, maksimalne višine 3,40m, grajenega na sedmih ab stebrih, z ravno streho, na zemljišču s parc. št. ... k.o. ..., ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje. Tožnik v odrejenem roku ni sam izvršil svojih obveznosti, ki izhajajo iz odločbe prvostopenjskega organa, številka 06122-44/2017-9 z dne 18.01.2019, zaradi česar je prvostopenjski organ pristopil k prisilni izvršbi po drugih osebah in dne 28.02.2019 izdal sklep o dovolitvi izvršbe številka 06122- 44/2017-32, s katerim je ugotovil, da je odločba, številka 06122-44/2017-9 z dne 18.01.2019 postala dne 24.04.2018 izvršljiva in dovolil njeno izvršbo, ter hkrati odločil, da mora tožnik naloženo obveznost po inšpekcijski odločbi izpolniti v dodatnem roku do dne 30.06.2019, sicer bo izvršbo opravil pooblaščeni izvajalec del na njegove stroške.

2.Dne 27.06.2019 je tožnik po svoji pooblaščenki podal predlog za odlog izvršbe, v katerem navaja, da je na Občino Mengeš podal pobudo za spremembo namembnosti zemljišča za enoto urejanja prostora ME 53 SSd/3 občinskega prostorskega akta, s čimer se bo dosegla legalizacija obstoječega stanja. V predlogu navaja, da iz dokumenta Občine Mengeš, opr. št. 351-1/2019-1 z dne 21.2.2019, izhaja, da je njegova pobuda sprejeta in jo bo občina vsebinsko obravnavala v prvem postopku sprememb in dopolnitev OPN, ki se bo najverjetneje pričel v letu 2020 oziroma 2021. Tožnik se je skliceval na določbe tretje alineje 2. odst. 156. člena ZGO-1 in predlagal, da se izvršba inšpekcijske odločbe v skladu z navedeno določbo odloži za dobo petih let. V tem času bo namreč nadstrešek legaliziran.

3.Prvostopenjski organ je nato izdal izpodbijani sklep številka 06122- 44/2017-41 z dne 23.06.2020, s katerim je vlogo tožnika za odlog izvršbe zavrgel (izpodbijani sklep). Meni namreč, da ni zakonske podlage za obravnavo vloge za odlog izvršbe po določbah 156.a člena ZGO-1, ker ta ni več veljal, ko je bil izvršilni postopek začet.

4.Tožnik je zoper sklep o zavrženju predloga za odlog izvršbe vložil pritožbo pri Ministrstvu za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ), ki je z odločbo številka: 0612-22/2018 - 2550 - 15 z dne 28.2.2022 njegovo pritožbo zavrnilo in hkrati odločilo, da se njegova zahteva za povrnite stroškov postopka zavrne. Drugostopenjski organ kot nesporno ugotavlja, da je tožnik svoj predlog za odlog izvršbe v obravnavani zadevi podal v skladu z določbami 3. alineje 1. odstavka 156.a člena ZGO-1. Drugostopenjski organ se v celoti strinja s stališčem prvostopenjskega organa, da za odločanje o predlogu za odlog izvršbe po določbah 156. a člena ZGO-1 v predmetni zadevi ni več pravne podlage, saj ZGO-1 v času izdaje izpodbijanega sklepa z dne 23.6.2020, ni bil več v veljavi, ker je dne 01.06.2018 stopil v veljavo nov Gradbeni zakon (Ur. I. RS, št. 61/17, 72/17 - popr., 65/20 in 15/21 -ZDUOP, v nadaljevanju GZ). Res je sicer, da GZ v prehodnih določbah, to je v prvem odstavku 106. člena, določa, da se postopki, začeti pred začetkom uporabe tega zakona, na podlagi ZGO-1, končajo po določbah ZGO-1, vendar pa to velja le za inšpekcijski postopek, ne pa za postopek izvršbe. Da je temu tako izhaja tako iz terminologije GZ, ki te dve vrsti postopka loči in ju posebej obravnava že v drugem in tretjem odstavku 106. člena GZ, kot tudi iz sistematične razlage zakona. Zakonodajalec je namreč oblikoval pravna določila v ožje in širše enote, ki sestavljajo predpis. Izvajanje inšpekcijskega nadzora je tako uvrstil v prvo poglavje 7. dela, izvršbo pa v četrto poglavje. Glede na to, je postopek izvršbe šteti za poseben postopek. Tudi ob uporabi analogije z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po katerih je postopek izvršbe poseben postopek, urejen v samostojnem poglavju ZUP, postopka izvršbe ni mogoče šteti za nadaljevanje in del postopka inšpekcijskega nadzora. Pri tem se drugostopenjski organ sklicuje na upravno sodno prakso (npr. sodba Upravnega sodišča RS št. I U 2357/2018-9 z dne 04.02.2020). Glede na to, da se je izvršba v predmetni zadevi nedvomno začela v času, ko je bil GZ že v veljavi (stopil v veljavo dne 01.06.2018), saj je bil sklep o dovolitvi izvršbe v predmetni zadevi izdan dne 1. dne 28.02.2019 (številka sklepa 06122- 44/2017-32, )izvršba pa se po uradni dolžnosti v skladu z določbami 290. člena ZUP začne z izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe, je organ prve stopnje po oceni drugostopenjskega organa pravilno zaključil, da ni pravne podlage za odločanje o predlogu za odlog izvršbe po določbah tretje alineje 1. odst. 156. a člena ZGO-1, ki od uveljavitve GZ, to je od dne 1.6.2018, torej ne veljajo več.

5.Pritožbeni upravni organ v zvezi s tem še pojasnjuje, da je treba v primeru, ko se izvršilni postopek začne v času, ko je GZ že v uporabi, za izvršbo uporabiti določbe GZ, posledično je tudi odlog izvršbe mogoče obravnavati le po določbah ZUP.

6.Izjema je le predlog za odlog izvršbe zaradi zaščite pravice do doma - kadar torej gre za stanovanjsko stavbo, v kateri vsaj od začetka inšpekcijskega postopka dejansko in neprekinjeno prebiva inšpekcijski zavezanec ali druge osebe in nimajo v lasti in posesti drugega primernega stanovanja po merilih, ki jih določa 10. člen Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 69/03, 18/04 - ZVKSES, 47/06 - ZEN, 45/08 - ZVEtL, 57/08, 62/10 - ZUPJS, 56/11 - odločba US, 87/11 in 40/12 - ZUJF), kot je to določeno v prvi alineji prvega odstavka 156. a člena ZGO-1. Tako namreč določa ustaljena upravna sodna praksa (sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 2044/2017-10, ki to utemeljuje skozi sodbo Ustavnega sodišča RS št. U-l-64/14-20 z dne 12.10.2017). Povedano drugače - to pomeni, da kadar je predlog za odlog izvršbe podan zaradi zaščite pravice do doma, ga je mogoče v primeru, da je bil inšpekcijski postopek začet po določbah ZGO-1, obravnavati kot nadaljevanje postopka in o njem odločiti v skladu z določbami 156. a člena ZGO-1, sicer pa, če je bil tudi inšpekcijski postopek začet po določbah GZ, določb ZGO-1 ni mogoče več uporabiti, med drugim tudi ne, ko gre za zaščito pravice do doma, pač pa je slednjo mogoče uveljaviti preko določb ZUP.

Bistvene navedbe tožnika

7.Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka ter zaradi kršitev materialnega zakona. Meni, da je izpodbijani upravni akt nepravilen, nezakonit in arbitraren, sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteval je tudi povrnitev stroškov postopka.

8.Tožnik navaja, da se je konkretni inšpekcijski postopek začel pred začetkom uporabe določb GZ, zaradi česar je tudi za izvršilni postopek potrebno uporabiti določbo 106. člena GZ in upoštevati dejstvo začetka teka tega postopka. Res je sicer, da je izvršilni postopek samostojni postopek, četudi je nadaljevanje rednega postopka. Vendar pa se izvršba opravlja po posebnem upravnem postopku in je materialnopravna podlaga izvršbe posebni materialni predpis, to je ZGO-1 in ne procesni predpis - Zakon o splošnem upravnem postopku oz. ZUP. Slednji ima v svoji določbi 3. člena jasno zapisano načelo subsidiarne uporabe, kar pomeni, da se ta predpis uporablja v postopku, kadar posamezna vprašanja niso urejena s posebnim zakonom. Tako določilo pa vsebuje tudi določba 147. člena ZGO-1. Nadaljnje določbe pa vsebinsko opredeljujejo način izvršbe in med njimi je tudi določba 156. a člena ZGO-1, ki dopušča odlog izvršbe inšpekcijskih ukrepov. Glede na dejstvo, da posebni zakon ZGO-1 izrecno določa pravila postopanja v izvršilnem postopku, je za pravilno in zakonito odločitev potrebno upoštevati in uporabljati določbe ZGO-1, glede na napotilo 106. člena GZ.

9.Tožnik navaja, da bi bilo tako stališče, kot ga je pravno povsem zmotno zavzela gradbena inšpektorica, tudi z vidika načela pravne države (2. člen Ustave RS) neprimerno in nedopustno, saj bi bilo v nasprotju z zahtevo po jasnosti in določnosti predpisov. Enako pa je tako stališče v popolnem nasprotju z ustavno zagotovljenimi temeljnimi pravicami, saj stranki ni mogoče odvzeti pravice, kijih podeljuje zakon. Taka je tudi pravica do enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena. Ni namreč nobenega pravno utemeljenega razloga, obrazložitev izpodbijanega sklepa pa o tem molči, da se v postopku izvršbe uporablja drug materialnopravni predpis kot v rednem postopku in da se ne upošteva določa 106. člena GZ.

10.Navaja še, da uporaba GZ namesto ZGO-1 postavlja v neenakopravni položaj vse inšpekcijske zavezance, zoper katere je gradbeni inšpektor pričel postopek po ZGO-1 pa zaradi razlogov na strani upravnega organa ni izvedel izvršilnega postopka v roku, kot to veleva zakon. V tem primeru so vsi inšpekcijski zavezanci, kjer se izvršba vodi po določba GZ v povsem neenakopravnem položaju z zavezanci, kjer se izvršba vodi po določbah ZGO-1, med drugim tudi zaradi uporabe določbe 156 a člena ZGO-1. Če naj bo Republika Slovenija pravna država, potem ni mogoče na tak način, kot je obravnavani, neenako postopati v enakih primerih. Razlogov za tovrstno postopanje ne daje niti ZGO-1 niti GZ.

11.Tožnik in tožena stranka so se odpovedali pravici do glavne obravnave v skladu z 279. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

12.Tožena stranka ni odgovorila na tožbo, je pa po pozivu sodišča predložila upravni spis v zadevi opr. št. 06122-44/2017. Sodišče je vpogledalo upravni spis in vloge, predložene s strani strank postopka v upravnem sporu.

Sodna presoja

K I. točki izreka

13.Tožba ni dovoljena.

14.Sodišče mora pri predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na te razloge pa mora, kot določa določba drugega odstavka 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

15.Po določbah prvega odstavka 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Drugi odstavek istega člena opredeljuje upravni akt kot upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V drugem odstavku 5. člena ZUS-1 je določeno, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

16.Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je prvostopenjski organ zavrgel tožnikov predlog za odlog upravne izvršbe, začete dne 28.02.2019 z izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe, številka 06122- 44/2017-32. S tem pa prvostopenjski organ ni odločil o kakšni materialnopravni pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožnika, zato ne gre za upravni akt v smislu prej citiranega prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Prav tako ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zoper katerega bi bilo mogoče samostojno sodno varstvo v upravnem sporu. Izpodbijani sklep se namreč nanaša le na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in vpliva samo na čas oprave procesnih dejanj. S tem ko tožnikovemu predlogu za odlog izvršbe ni bilo ugodeno, je bilo namreč odločeno (le) o tem, da se izpolnitev odrejene obveznosti ne odloži, s tem, da se njegov predlog zavrže, kar ima enak učinek za tožnika kot bi jo imela zavrnitev predloga za odlog, ni pa bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o sami tožnikovi obveznosti (oziroma pravici ali pravni koristi). O tožnikovi obveznosti je bilo odločeno z izvršilnim naslovom, to je z inšpekcijsko odločbo številka 06122-44/2017-9 z dne 18.1.2018. Z izpodbijanim sklepom se odločitev, vsebovana v inšpekcijski odločbi z dne 18.1.2018, tudi ni v ničemer spremenila. Poleg tega pa iz določbe tretjega odstavka 293. člena ZUP ne izhaja, da bi bila prekinitev oziroma odlog izvršbe pravica strank, ki bi bila lahko iztožljiva, saj je organu, pristojnemu za izvršbo, dano pooblastilo za odločanje po prostem preudarku o predlogu stranke za odlog izvršbe, če je zoper izvršilni naslov vložena pritožba.

17.Ustaljena upravno sodna praksa potrjuje stališče, da tožba v upravnem sporu zoper odločitev o odlogu izvršbe ni dovoljena. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sklepu I Up 158/2021 z dne 5. 4. 2023, gre v primeru odločitve o odlogu izvršbe po tretjem odstavku 293. člena ZUP za odločitev, ki se nanaša izključno na čas, v katerem bodo opravljena izvršilna dejanja, ne pa na njihov obseg ali vsebino. Nanaša se torej zgolj na časovni potek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe. Po vsebini svoje odločitve ustvarja zgolj učinek za potek konkretnega postopka. Z njim ni odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Sklep o odlogu izvršbe oziroma o zavrnitvi predloga za odlog, enako pa v primeru zavrženja takega predloga, sam po sebi tudi ne spreminja pravnega položaja tožnika, niti z njim ni odločeno o njegovi pravni koristi. Gre za vmesno odločitev, v času trajanja izvršilnega postopka, ki ima le začasen procesni učinek, to je začasno prekinitev že začetega izvršilnega postopka, v trajanju največ šestih mesecev (drugi odstavek 293. člena ZUP). Navedeno stališče je bilo potrjeno tudi v novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča, ki je v sklepu I Up 173/2024 z dne 28.8.2024 odločilo, da je sklep o zavrženju predloga za odlog izvršbe s katerim je - bodisi vsebinsko bodisi zgolj procesno (kot v obravnavanem primeru) - odločeno o predlogu za odlogu upravne izvršbe samo procesni akt in ne vsebuje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, zato se ne more presojati v upravnem sporu. Takšen sklep prav tako ni sklep, ki ga je dopustno izpodbijati na podlagi izrecne določbe drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Po tej določbi ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Med te sklepe pa izpodbijani sklep, ki se nanaša le na tek izvršilnega postopka (226. člen ZUP), ne spada.

18.Odlog izvršbe torej ni pravica, ki bi izvirala iz materialnega prava in ne pomeni podlage za varstvo tožničinih pravic ali pravnih koristi v drugih postopkih, niti ni podlaga za začetek samostojnega upravnega postopka. Zgolj to, da ji zakon daje procesno upravičenje predlagati odlog izvršbe v že začetem izvršilnem postopku in s tem možnost, da se postopek začasno prekine, pa ne pomeni, da sklep, s katerim je o tem odločeno, vsebuje odločitev o njeni pravici, obveznosti ali pravni koristi.

19.Po presoji sodišča odlog upravne izvršbe prav tako ne more biti niti pravica strank, saj lahko, skladno s tretjim odstavkom 293. člena ZUP, organ, ki vodi izvršbo, ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, po prostem preudarku odloči, ali se izvršba odloži. Tožnik v predlogu za odlog izvršbe in v tožbi sicer ni navajal, da podaja predlog za odlog izvršbe na podlagi tretjega odstavka 293. člena ZUP oz. je svoj predlog utemeljeval zgolj na določbah ZGO-1, ki pa v času pričetka izvršilnega postopka nesporno ni več veljal. Kot je opozoril drugostopenjski organ je takšen predlog za odlog izvršbe lahko podan samo na podlagi določb ZUP. Tudi če štejemo, da je predlog za odlog izvršbe podan na podlagi 293. člena ZUP pa za odločitev o predlogu za odlog izvršbe, sprejete na podlagi 293. člena ZUP velja, da se odločitev upravnega organa nanaša zgolj na časovni potek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe ter vpliva samo na čas oprave izvršbe, z njim pa ni bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi.

20.Izpodbijani sklep tudi ne predstavlja akta, ki bi se ga lahko samostojno izpodbijalo v upravnem sporu ob upoštevanju odločbe U-I-64/14-20 z dne 12. 10. 2017, v kateri je Ustavno sodišče RS opredelilo meje varstva pravice do spoštovanja doma pri inšpekcijskih ukrepih zaradi nelegalne gradnje. Navedeno je ugotovil že prvostopenjski organ. Ustavno sodišče je sicer to vprašanje obravnavalo v zvezi s presojo ustavnosti določb 152. in 156. a člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki sta - do začetka uporabe Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) 1. 6. 2018 - urejali inšpekcijske ukrepe pri nelegalni gradnji ter odlog izvršbe pri inšpekcijskih ukrepih pri nelegalni gradnji. Ustavno sodišče RS je ugotovilo, da sta določbi 152. in 156. a člena ZGO-1 v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ter naložilo odpravo protiustavnosti, in sicer iz razloga, ker ureditev inšpekcijskega postopka pri nelegalni gradnji ne zagotavlja, da bi poseg v pravico do spoštovanja doma zaradi odstranitve objekta temeljil na sodni odločbi, s katero bi sodišče presojalo sorazmernost posega. Ustavno sodišče RS je razlogovalo, da če se v inšpekcijskem postopku zaradi nelegalne gradnje postavi vprašanje varovanja pravice do spoštovanja doma, mora biti fizični osebi v postopku zagotovljeno, da odločitev izpodbija zaradi nesorazmernosti posega v pravico do spoštovanja doma v luči njenih osebnih okoliščin. To pomeni, da mora biti inšpekcijskim zavezancem v inšpekcijskem postopku zaradi nelegalne gradnje zagotovljeno, da lahko pred odstranitvijo objekta v kontradiktornem postopku pred sodiščem učinkovito uveljavljajo vse okoliščine, ki vplivajo na varovanje pravice do spoštovanja doma. Ob ugotovitvi neskladnosti z Ustavo RS pa je Ustavno sodišče RS določilo tudi način izvršitve navedene odločbe U-I-64/14-20 z dne 12. 10. 2017, in sicer je odločilo, da imajo posamezniki do odprave ugotovljene protiustavnosti zoper dokončen sklep o zavrnitvi odloga izvršbe iz 156. a člena ZGO-1 zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Sodišče še pripominja, da je odlog izvršbe zaradi nesorazmernosti posega inšpekcijskega ukrepa v dom in sodna presoja zaradi nesorazmernosti posega inšpekcijskega ukrepa v dom sedaj urejen v 104. in 105. členu Gradbenega zakona (GZ-1), RS 199-3972/2021. Postopek presoje se opravi v nepravdnem postopku (prvi odstavek 105. člena GZ-1) in ne v upravnem sporu.

21.Tudi po navedeni odločbi Ustavnega sodišča RS, s katero je določen način njene izvršitve, vezan na odločitev o protiustavni ureditvi odloga izvršbe v 156. a členu ZGO-1 (ta zakon ne velja več, GZ (ki tudi ne velja več) pa odloga izvršbe ni urejal), je v gradbenih inšpekcijskih postopkih posameznikom zagotovljeno le sodno varstvo pravice do doma, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Navedeno je v drugostopenjski odločbi pravilno navajal tudi drugostopenjski organ. Tudi sodišče ugotavlja, da tožnik niti ne zatrjuje okoliščin, pomembnih za varstvo pravice do spoštovanja doma, poleg tega pa tako iz tožbe kot iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila tožniku dne 28.02.2019 s sklepom o dovolitvi izvršbe, številka 06122- 44/2017-32, naložena odstranitev nadstreška, ki se nahaja poleg stanovanjskega objekta in ne npr. hiše oz. prostora, ki bi ga lahko označili kot dom tožnika, niti tožnik kaj takšnega ne zatrjuje.

22.Kot je sodišče že navedlo, GZ odloga izvršbe ni urejal (sedanji GZ-1 ga ureja v primeru presoje nesorazmernosti posega inšpekcijskega ukrepa v dom), na določbo 156.a člena ZGO-1 (odlog izvršbe inšpekcijskih ukrepov pri nelegalnih gradnjah) pa se v postopkih izvršbe, začetih po 1. 6. 2018, razen v povezavi z odločbo U-I-64/14-20 z dne 12. 10. 2017, kot je bilo predstavljano, ni bilo mogoče več sklicevati (125. in 126. člen GZ). Sklep o dovolitvi izvršbe (pa) je bil v obravnavanem primeru glede na tožbene navedbe ter tožbi priložene listine izdan 28.02.2019. Iz inšpekcijske odločbe z dne 18.1.2018 št. 06122-44/2017-9 ki se nahaja v upravnem spisu (izvršilni naslov), sicer izhaja, da je bil inšpekcijski postopek začet že leta 2017 z inšpekcijskim ogledom dne 20.2.2017, vendar za postopke izvršbe prehodna določba prvega odstavka 106. člena GZ o končanju postopkov, začetih pred začetkom uporabe GZ, po določbah ZGO-1, ne velja.

23.Ker torej glede na obrazloženo izpodbijani sklep ni (upravni) akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, ker gre za procesno odločitev, sprejeto ob formalnem preizkusu pogojev za vsebinsko obravnavanje tožbe.

K II. točki izreka

24.Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Tako tudi sklepa Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Up 451/2013 z dne 19. 12. 2013 in I Up 83/2013 z dne 4. 7. 2013.

2Tako sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 100/2011 z dne 2. 3. 2011.

3V navedenem sklepu se Vrhovno sodišče sklicuje na odločitve v zadevah: I Up 323/2008, I Up 303/2009, I Up 253/2009, I Up 100/2011, I Up 83/2013, I Up 451/2013. Kasneje je to stališče potrdilo tudi s sklepom v zadevi I Up 247/2022.

4Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 100/2011 z dne 2. 2. 2011.

5Tako to sodišče tudi v sodbi I U 2357/2018 z dne 4. 2. 2020 (tč. 7 in 8).

6V 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 2, 2/1, 36, 36/1, 36/1-4

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.