Jedro

V sporni zadevi je bila tako o razvrstitvi tožnika v I. kategorijo invalidnosti, kot tudi o pravici in odmeri invalidske pokojnine, že izdana pravnomočna odločba tožene stranke. V takem primeru pa ni nobene pravne podlage, da bi tožena stranka znova odločala o ponovni odmeri pokojnine, kot to uveljavlja tožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 17. 10. 2016 in odločba (pravilno: sklep) št. ... z dne 18. 8. 2016 ter da se meritorno odloči o zahtevi za ponovno odmero invalidske pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V njej navaja, da gre v zadevi za priznanje delovnega mesta tehnologa po Zakonu o popravi krivic oziroma za priznanje pokojnine za delovno mesto glavnega zastopnika za revije A. in B. za leta 1984 do 1988. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo za nedoločen čas s trimesečnim odpovednim rokom. Pogodba je bila prekinjena leta 1988, ko je bil tožnik udeležen v dveh težkih prometnih nesrečah. Upoštevaje zakone je treba tožniku omogočiti priznanje najbolj ugodnih pravic. Krivične zadeve ne morejo postati pravnomočne. Tožnik je naknadno pritožbenemu sodišču posredoval dodatno pisno dokumentacijo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 17. 10. 2016, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjski sklep št. ... z dne 18. 8. 2016. Z omenjenim sklepom je bila na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)2 zavržena tožnikova zahteva za ponovno odmero invalidske pokojnine. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bilo o pravici do invalidske pokojnine že pravnomočno odločeno. Sodišče prve stopnje je sprejelo razlogovanje tožene stranke in tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo omenjnih odločb zavrnilo.

6. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in pa iz dokumentacije v spisu izhaja, da je bil tožnik z odločbo št. ... z dne 2. 6. 1983 v zvezi z drugostopenjskim sklepom št. ... z dne 6. 6. 1984 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila od 1. 12. 1982 dalje priznana pravica do invalidske pokojnine. Omenjena odločitev je postala pravnomočna. Tožnik je zoper omenjeno odločbo vložil tudi predlog za obnovo postopka (glede vzroka nastanka invalidnosti). Predlog je bil zavržen in taka odločitev je bila potrjena tudi pred sodiščem3. Je pa bila kasneje tožniku pokojnina ponovno odmerjena in sicer z odločbo št. ... z dne 4. 4. 2002 za čas od 8. 5. 1998 dalje. Podlaga za ponovno odmero je bil Zakon o popravi krivic. Tožnik je izpodbijal tudi omenjeno odločbo (ponovno je izpostavljal vprašanje vzroka nastanka invalidnosti). Pritožba je bila zavrnjena z odločbo št. ... z dne 1. 7. 2002. Zoper navedeno odločbo je tožnik neuspešno uveljavljal sodno varstvo4. Tožnik je kasneje vložil še predlog za obnovo postopka v zvezi z upoštevanjem plač za delovno mesto in naziv, ki ga je imel pred nastopom zaporne kazni, vendar je bil ta predlog s sklepom št. ... z dne 20. 1. 2015 zavržen, odločitev pa je bila potrjena z odločbo št. ... z dne 5. 5. 2015. Tudi omenjeno odločitev je tožnik izpodbijal pred sodiščem, vendar je bil tožbeni zahtevek na odpravo odločb s sodnimi odločbami zavrnjen5. 7. ZUP v četrtem odstavku 129. člena določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če o isti upravni stvari že teče postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

8. V sporni zadevi je bila tako o razvrstitvi tožnika v I. kategorijo invalidnosti, kot tudi o pravici in odmeri invalidske pokojnine, že izdana pravnomočna odločba tožene stranke. V takem primeru pa ni nobene pravne podlage, da bi tožena stranka znova odločala o ponovni odmeri pokojnine, kot to uveljavlja tožnik. Vzrok invalidnosti je bil ugotovljen že z odločbo št. ... z dne 2. 6. 1983. Tožnik niti z obnovo tega postopka pri toženi stranki oziroma pred sodiščem ni uspel. Glede dela v obdobju 1984 do 1988, pa sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da je bila kasneje izdana nova odmerna odločba v zvezi z invalidsko pokojnino, vendar tožnik omenjenega obdobja v tem postopku niti ni uveljavljal. Dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno z omenjeno odločbo pa zajema vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe. Kot to poudarja že tožena stranka v odgovoru na tožbo in kar očitno med strankama niti ni sporno, pa tožnik v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v času, ko je kot invalid I. kategorije že prejemal invalidsko pokojnino, niti ni bil vključen. Če bi bil, bi šlo za reaktivacijo in bi se mu posledično prenehala izplačevati invalidska pokojnina (85. člen ZPIZ/83).

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 3 Ps 1285/96-20 z dne 14. 12. 1999, Psp 36/2000 z dne 7. 9. 2000 in VIII Ips 65/2001 z dne 15. 1. 2002. 4 Ps 1149/2002 z dne 11. 5. 2006, Psp 593/2006 z dne 10. 1. 2007. 5 III Ps 815/2015 z dne 14. 1. 2016 in Psp 117/2016 z dne 19. 5. 2016.