Jedro

Na podlagi navedenega sodišče druge stopnje zaključuje, da je zastaranje eventualne neplačane terjatve tožnice do pokojne pričelo teči najkasneje, ko je slednja pripravila obračun stroškov, ki jih je pokojna tudi potrdila, torej dne 15. 7. 2008 (336. člen v zvezi z 346. členom OZ), saj v predmetni zadevi ne gre za obljubo pokojne, da bo z dedovanjem izpolnila svoje obveznosti do tožnice (stroškov pogreba pa ni krila), ko pa ji je poravnala obveznosti z nakazilom dne 30. 7. 2008.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne še tožbeni zahtevek, ki glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 200,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2018 dalje do plačila." in v III. ter IV. točki tako, da sedaj glasi: "Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške postopka nastale pred sodiščem prve stopnje, o višini katerih bo odločalo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom."

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 436,50 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 200,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). V III. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v deležu 5,22 % in v IV. točki, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v deležu 94,78 %.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka navaja, da je glede izpolnitve obveznosti sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, s tem pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je namreč izpovedbo E.L. povsem napačno interpretiralo, kar je vodilo do zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je plačilo, izvedeno po nalogu K.M. v znesku 2.030,00 EUR šteti kot vračilo na podlagi pisnega delnega obračuna stroškov tožnici in da slednjega ni mogoče šteti kot vrnitev posojila E.L. Pri tem pa je spregledalo, da je K.M. z E.L. sklenila ustno posojilno pogodbo in da se je K.M. o doplačilu in poplačilu stroškov pogovarjala izključno s tožnico. Tako je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je znesek, ki je bil nakazan E.L., ki je zakonec tožnice, bil dejansko znesek, ki je bil vrnjen tožnici. Zgolj obstoj zakonske zveze med tožnico in E.L. ne more voditi do zaključka, da je šlo za vračilo dolga do tožnice, saj je E.L. prepričljivo pojasnil, da je bila M. večkrat v finančnih težavah, ko je prišla v konflikt zaradi stanovanja in je denar morala vrniti, pa ga je prišla prositi za posojilo, katerega ji je tudi dal v višini 2.000,00 EUR oziroma 2.050,00 EUR v letu 2005 oziroma 2006. Potem, ko se je med njimi spremenil odnos, pa je zahteval vračilo danega posojila. Sicer pa sta bila E.L. in K.M. znanca že iz otroštva, zato je tudi razumljivo, da ji je denar izročil na podlagi zaupanja. Sodišče prve stopnje pa je zmotno štelo izpovedbo priče za neverodostojno. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno sledilo izpovedbi priče D.H., ki je K. posodil 2.400,00 EUR z namenom vrnitve tega kar dolguje neki gospe. Slednje je namreč priča H. izvedela od V.L., kateri pa v predmetni zadevi ni bil zaslišan. Priča H. pa je izrecno izjavila, da mu ni znano, komu je K.M. nato denar nakazala ali izročila. Tako sodišče ni moglo z gotovostjo zaključiti, da je šlo za posojilo, namenjeno vračilo tožnici. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je povsem neutemeljen in protispisen, iz nobene navedbe ali dokaza, izvedenega v predmetnem postopku ne izhaja, da bi se naj tožnica z nakazilom, ki ga je E.L. prejel na svoj bančni račun, strinjala. Ves čas postopka je celo pojasnjevala, da za to vračilo sploh ni vedela. Slednjega pa ni zatrjevala niti tožena stranka (v nadaljevanju toženka), zato gre za prekoračitev trditvene podlage in je podana bistvena kršitev določb iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče pa je tudi zmotno zaključilo, da je tožnica odobrila nakazilo in je v skladu z drugim odstavkom 280. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) izpolnitev obveznosti veljavna tudi kadar je opravljena tretjemu. Tožnica je za K.M. od decembra 2007 do meseca junija 2008 plačevala tako domsko oskrbo, kot tudi ostale stroške, zatem pa sta sklenili dogovor o stroških za K.M. od 1. 1. 2008 do 30. 6. 2008. S tem pa je K.M. pripoznala dolg, ki ga je imela do tožnice, vendar pa v teh stroških ni zajeten celoten dolg, kar je vedela tudi K.M. in je tožnici ob podpisu izjave tudi povedala. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v novo odločanje.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da zahtevek ni zastaral. Prav tako je tožnica višino terjatve ves čas spreminjala, najprej je sama sestavila obračun dolga v letu 2008 v znesku 2.029,13 EUR. Ta dogovor je bil podpisan z obeh strani. Na obravnavi pred Okrajnim sodiščem v Mariboru v zapuščinski zadevi po pok. M. pa je navedla, da je terjatve 7.500,00 EUR, spet drugo terjatev pa sedaj vtožuje. Glede na takšno spreminjanje trditev je sodišče prve stopnje neutemeljeno verjelo tožnici, da obstaja dolg v višini kot ga je priznalo sodišče prve stopnje, saj njena terjatev ne more biti višja od tiste, ki je bila določena v dogovoru. Zato tudi ni mogoče verjeti tožnici, da sta bili z M. dogovorjeni, da ji bo plačala terjatev potem, ko bo prodala stanovanje oziroma, ko bo tožnica dedovala po M. Pokojna K.M. pa je dolg v znesku 2.030,00 EUR 30. 7. 2008 plačala, zato ne more obstajati noben dogovor med M. in tožnico, da bo dobila karkoli plačano še v obliki dediščine. S tem ko sta tožnica in M. pretrgali vse stike, je nerazumljivo, da bi še vedno obstajal dogovor, da bo tožnica dobila karkoli plačano iz zapuščine. Predlaga da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, vse s stroškovno posledico.

V odgovoru na pritožbo toženka prereka navedbe tožnice. Pri tem poudarja, da nikjer v dogovoru z dne 15. 7. 2008 ni bilo navedeno, da bi šlo zgolj za delni obračun stroškov M. tožnici, ampak je zapisano, da gre za celoten dolg. Prav tako iz zaslišanja E.L. izhaja, da sta se z ženo dogovorila, da bosta pokojni M. oba pomagala pri doplačilu doma. Tožnica pa izkrivlja dejstva, da je bila M. v finančnih težavah. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

3. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženke je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen ZPP).

K pritožbi tožnice:

5. Tožnica je vložila tožbo, s katero je od oporočne dedinje - toženke po pokojni K. M. uveljavljala plačilo stroškov, ki so tožnici nastali za časa življenja K.M., in sicer iz naslova plačevanja stroškov domske oskrbe, pokrivanje življenjskih potreb K.M. in plačevanja obratovalnih in drugih stroškov za stanovanje K.M. v obdobju od decembra 2007 do julija 2008. Pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki ni verjelo izpovedbi E.L., zakonca tožnice, da je s plačilom 2.030,00 EUR 30. 7. 2018 pokojna poravnala dolg do E.L. in da je poravnala dolg do tožnice na podlagi opravljenega pisnega dogovora z dne 15. 7. 2008, v katerem je priznala stroške nastale do tožnice. Prav tako očita sodišču prve stopnje kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prekoračilo trditveno podlago s tem, ko je zapisalo, da je tožnica vedela in soglašala s plačilom na račun zakonca tožnice.

6. Kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, kadar sodišče prve stopnje napačno izvede „postopek prenosa“ tistega, kar je zapisano na listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov, v obrazložitev sodbe, šele potem pa sodišče táko (zaradi napačnega prenosa popačeno) vsebino dokaza oceni in uporabi kot dokazni argument1. Očitana prekoračitev trditvene podlage takšne kršitve na predstavlja. Trditvena podlaga je okvir spora, brez katerega nasprotna stranka nima možnosti kvalitetne obrambe, sodišče pa podlage za izpeljavo dokaznega postopka. Pritožba ima prav, da je sodišče vezano na trditve strank, sodišče tudi ne sme ugotavljati nečesa, česar nobena stranka ni zatrjevala. Stranka mora navesti vsa dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (prvi odstavek 7. člena ZPP in 212. člen ZPP). Vendar pa stranka ni dolžna navesti prav vseh podrobnosti, o katerih kasneje izpovedo priče, če te izpovedujejo v okviru strankinih trditev. Zadostuje, da iz strankine trditvene podlage jasno izhajajo nosilna pravno odločilna dejstva.2 Toženka je zatrjevala, da je plačilo na račun zakonca tožnice bilo opravljeno ob prisotnosti tožnice, in sicer 15 dni zatem, ko je sama tožnica pokojni M. predložila obračun stroškov, prav tako je priča E.L. izpovedal, da sta se o plačevanju oz. posojanju denarja M. s tožnico dogovarjala ter ji je tudi povedal, da je presenečen nad nakazilom dne 30. 7. 2008, ker je menil da M. nima denarja. Na podlagi teh trditev in izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve utemeljeno zaključilo, da je plačilo na račun E.L. bilo plačilo dolga tožnici, s čemer se je tožnica strinjala (280. člen OZ3), s tem pa prekoračitve trditvene podlage in s tem kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni.

7. Sodišče prve stopnje je opravilo celovito, vestno, skrbno in analitično sintetično dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP (ocenilo je vse dokaze, in sicer vsakega posebej in nato še vse skupaj) in zaključilo, da je s plačilom dne 30. 7. 2008 na bančni račun E.L. bil dejansko poplačan dolg do tožnice, obračunan na dan 15. 7. 2008. Do takšnega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo tako na podlagi izpovedbe tožnice, priče E.L., kateremu ni v celoti verjelo, da je pokojna njemu plačala dolg, nastal v letu 2005 oziroma 2006, ampak je sledilo listinskim dokazom v spisu, in sicer obračunu dolga, kot tudi dejstvu, da je bilo samo plačilo izvršeno le nekaj dni zatem, ko je tožnica pripravila obračun dolga, pokojna pa si je v ta namen tudi izposodila denar pri D.H. ter dne 30. 7. 2008 na račun E.L. plačala dolg do tožnice. Pri tem je upoštevalo, da je bila pokojna skrbna in urejena oseba, ki je hranila vso dokumentacijo in si vsak dolg oz. vračilo slednjega tudi zabeležila (tako dolg do D.H., vodila je pisni obračun dvigov in porabe dvignjenih sredstev) ter bi tako o obstoju dolga do E.L., v kolikor bi ta dejansko obstajal, obstajal pisni dokaz. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je s plačilom zakoncu tožnice pokojna poravnala dolg do tožnice po obračunu narejenem dne 15. 7. 2008 (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Slednja sta bila zakonca, za pokojno sta skupaj skrbela oz. se o skrbi dogovarjala. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi določbe materialnega prava o izpolnitvi v skladu z 270. členom OZ in 280. členom OZ.

8. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu (II. točka izreka) potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. v zvezi z 154. členom ZPP).

K pritožbi toženke:

10. Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve zaključilo, da pokojna in tožnica nista imeli ustnega dogovora o poplačilu dolga, saj iz oporoke z dne 5. 10. 2007 takšen dogovor ne izhaja oz. je izrecno zapisano, da bo denar denar od prodaje stanovanja ostal v lasti pokojne vse do njene smrti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pokojna zapustila svoje premoženje tožnici v zameno za pomoč s strani tožnice, zato je, sklicujoč se na sodno prakso (VSRS sodba II Ips 96/2016 z dne 15. 6. 2017), zaključilo, da je zastaranje verzijskega zahtevka pričelo teči z dnem ugotovitve neveljavnosti oporoke, oz. s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju po pokojni K.M. 11. Vendar pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodna praksa na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ni uporabljiva. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da zahtevek tožnice ni ugasnil zaradi zastaranja, ker bi naj zastaralni rok pričel teči šele z izdajo sklepa o dedovanju po pokojni K.M. Pokojna je v oporoki izrecno zapisala, da je oporoko naredila, ker nima sorodnikov in želi, da nekdo poskrbi na njen pokop. V oporoki je sicer zapisano, da je tožnico lahko kontaktirala, če je potrebovala pomoč, vendar iz oporoke nadalje izhaja, da bo denarna sredstva od prodaje stanovanja naložila na banki in bo tožnica pooblaščena za dvigovanje gotovine za doplačilo oskrbnine v domu ostarelih. Iz oporoke po mnenju sodišča druge stopnje ne izhaja, da bo tožnica dedinja po pokojni iz razloga, ker bi zanjo finančno skrbela. Zgolj besedna zveza, da jo lahko "kontaktira, ko je rabila kakšno pomoč" (s tem da se navedeno nanaša na obdobje, ko še ni potrebovala domske oskrbe), ne izkazuje, da bi tožnica za pokojno finančno skrbela in bi iz tega razloga bila sestavljena oporoka dne 5. 10. 2007, z namenom poplačila obveznosti. Nasprotno iz oporoke izhaja, da pokojna ne zahteva finančne pomoči, saj bo potrebno oskrbo poravnavala iz lastnih finančnih sredstev. Da je temu tako nenazadnje izhaja tudi iz dejstva, da je tožnica že 15. 7. 2008 pripravila obračun stroškov, ki jih je imela za pokojno po sestavi oporoke v času, ko je slednja bila v domu in dejstvu, da je pokojna te stroške tožnici poravnala 15 dni po postavitvi zahtevka.

12. Na podlagi navedenega sodišče druge stopnje zaključuje, da je zastaranje eventualne neplačane terjatve tožnice do pokojne pričelo teči najkasneje, ko je slednja pripravila obračun stroškov, ki jih je pokojna tudi potrdila, torej dne 15. 7. 2008 (336. člen v zvezi z 346. členom OZ), saj v predmetni zadevi ne gre za obljubo pokojne, da bo z dedovanjem izpolnila svoje obveznosti do tožnice (stroškov pogreba pa ni krila), ko pa ji je poravnala obveznosti z nakazilom dne 30. 7. 2008. 13. Ne glede na navedeno sodišče druge stopnje zaključuje, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje o obstoju dolga pokojne do tožnice v višini 200,54 EUR. Nesporno so se odnosi med pokojno in tožnico v mesecu juliju 2008 poslabšali do te mere, da med seboj več nista komunicirali, zato je tožnica tudi pripravila obračun dolga pokojne do nje. Iz same listine (ki jo je pripravila tožnica, v spis pa jo je vložila toženka, potem, ko jo je našla med dokumenti pokojne) ne izhaja, da bi šlo za delni obračun dolga pokojne do tožnice, kot to zmotno trdi tožnica in bi do pokojne še imela kašne obveznosti. Niti tožnica ne zatrjuje, da bi pokojna do nje imela obveznosti pred sestavo oporoke, ki bi pokojno vodile k temu, da ji namesto plačila po smrti prepusti svoje premoženje, prav tako tožnica ne izkazuje obveznosti do pokojne po podpisu sporazuma. Upoštevaje, dejstvo, da je pokojna beležila vse izdatke, prav tako je v mesecu decembru 2007 pokojna sama opravljala dvige (kot izhaja iz bančnih izpiskov, tožnica pa na računu še ni bila pooblaščena) bi eventualni izdatek oz. dolg za oblačila in obutev do tožnice pokojna vsekakor imela zabeležen, glede na dejstvo, da je do centa natančno vodila evidenco dvigov iz računa in stroškov.

14. Glede na dejstvo, da je pokojna tožnici poravnala celotno terjatev na podlagi predloženega obračuna stroškov z dne 15. 7. 2008, ki je nastal v posledici spora med njima je sodišče druge stopnje na podlagi drugačne presoje listinskih dokazov v spisu in ob pravilni uporabi materialnega prava (2. in 5. točka 358. člena ZPP), pritožbi toženke ugodilo in v tem delu izpodbijano sodbo v I. točki izreka in posledično tudi odločitvi o stroških postopka nastalih pred sodiščem prve stopnje (III. in IV. točka izreka), spremenilo. O višini stroškov nastalih pred sodiščem prve stopnje bo odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

15. Toženka je s pritožbo in odgovorom na pritožbo v celoti uspela, zato ji je tožnica dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer stroške sestave pritožbe 250 točk (sporna vrednost 200,54 EUR) v skladu z 18. in 21. tar. št. Odvetniške tarife (OT), sodno takso za pritožbo 54,00 EUR, stroške sestave odgovora na pritožbo (sporna vrednost 3.643,23 EUR) v višini 375 točk, materialne stroške v višini 2 % (11. člen OT), kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znaša 436,5 EUR, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje (165. člen v zvezi z 154. členom in 155. členom ZPP, veljavno OT in Zakonom o sodnih taksah - ZST-1).

1 Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga GV 2009 str. 312-313, 2 VSL Sodba II Cp 1403/2018 12. 12. 2018 3 280. člen OZ: Obveznost mora biti izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. (2) Izpolnitev je veljavna tudi, kadar je opravljena tretjemu, če jo je upnik pozneje odobril ali če jo je izkoristil.