Jedro

Toženec mora tožnici povrniti vse pravdne stroške, ker je tožnica uspela z zahtevkom na prepoved bodočih posegov, tožbeni zahtevek na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja pa je bil zavrnjen zato, ker se je tožnica poslužila dovoljene samopomoči in ker je toženec neposredno pred zadnjo glavno obravnavo vzpostavil prejšnje posestno stanje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se 4. točka izreka izpodbijanega sklepa spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka mora tožeči povrniti pravdne stroške v znesku 37.500,00 SIT v 15 dneh, od zneska 9.000,00 SIT pa plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 15.3.2000 dalje do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi 1. točka izreka izpodbijanega sklepa.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo v delu, s katerim je tožeča stranka predlagala ugotovitev motenja posesti, zavrglo. Tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja je zavrnilo, ugodilo pa je zahtevku na prepoved bodočih posegov. Tožeči stranki je naložilo, da toženi plača 20.527,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila.

Proti tistemu delu sklepa, s katerim je bila tožba zavržena in zoper stroškovno odločitev se je tožeča stranka pravočasno pritožila.

Uveljavlja vse pritožbene razloge po določbah ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sklep spremeni tako, da ugotovitvenemu zahtevku ugodi in spremeni tudi odločitev o stroških postopka, toženi stranki pa naloži v plačilo tudi njene pritožbene stroške, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od odločanja do plačila. V obrazložitvi pritožbe navaja, da ugotovitveni del zahtevka sicer ni obligatoren, je pa priporočljiv, vsekakor pa ni nedopusten, še zlasti ne v takem obsegu, da bi ga sodišče zavrglo. Temu sledi tudi obstoječa sodna praksa. Že sam nadaljnji zahtevek, običajno vzpostavitveni in prepovedni, opravičujeta interes za ugotovitev in je s tem izkazan pravni interes za ugotovitveni zahtevek. Napačna je tudi odločitev o stroških. Strinja se z zavrnitvijo dela zahtevka, meni pa, da zaradi tega dela, ker v tem delu tožbenega zahtevka ni umaknila oziroma ga skrčila, niso nastali prav nobeni dodatni stroški. Ne sprejema odločitve prvostopenjskega sodišča, da je uspela le do ene polovice. Tožbo je povzročil toženec, do izpolnitve je prišlo tik pred obravnavo. Vzpostavitveni del zahtevka predstavlja njegov minimalni del, zaradi njegove zavrnitve niso nastali nobeni dodatni stroški. Sodišče bi moralo tožeči stranki stroške priznati v celoti in jih naložiti v plačilo toženi stranki. Celo v najskrajnejši varianti bi kvečjemu lahko odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v tem obsegu prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločitev.

Predlaga tudi povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba je delno utemeljena.

Odločitev o zavrženju tožbe v delu, ki ugotavlja motenje posesti, je pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da ugotovitveni del tožbe ni potreben, saj sta oba nadaljnja zahtevka, tako zahtevek na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja in prepoved bodočih posegov, določna in izvršljiva. Čeprav ugotovitveni del izreka ni bistven, pa je v sodni praksi običajno, da ugotovitveni del izreka pojasnjuje dajatveni del, za katerega velja, da mora biti, zaradi možnosti prisilne izvršitve obveznosti, določen in izvršljiv. Ker pa sta pri obravnavani tožbi oba dajatvena zahtevka določna in izvršljiva, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovitveni del tožbe zavrglo.

Pritožbeno sodišče pa soglaša s pritožbo v delu, ki izpodbija odločitev glede stroškov. Prav ima pritožba, da bi moralo prvostopenjsko sodišče pri odločitvi o stroških upoštevati določbo tretjega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku in tožencu naložiti povračilo pravdnih stroškov tožnice. Tožnica samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka ni zmagala, zaradi tega dela zahtevka pa niso nastali nikakršni posebni stroški. Sodišče je ugotovilo, da je bil toženec tisti, ki je motil njeno posest, del tožbenega zahtevka je bil zavrnjen zato, ker se je tožnica poslužila dovoljene samopomoči in ker je toženec vzpostavil prejšnje posestno stanje, vendar pa je to storil šele neposredno pred zadnjo glavno obravnavo. Prav enaki stroški bi tožnici nastali tudi v primeru, če bi od toženca,po izvršenem motenju zahtevala le prepoved bodočih posegov. Prav ima potemtakem pritožba, da je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je tožnica uspela le s polovico postavljenega tožbenega zahtevka, nepravilna. Navedene okoliščine po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljujejo sklep, da mora toženec tožnici povrniti vse, v postopku na prvi stopnji, nastale pravdne stroške. V postopku na prvi stopnji so tožnici nastali stroški za sodne takse, ki so bile odmerjene po Zakonu o sodnih taksah, v višini 28.500,00 SIT. S pritožbo pa je tožnica uspela le glede odločitve o stroških in je to dejstvo pritožbeno sodišče upoštevalo pri odločitvi glede pritožbenih stroškov tožeče stranke. Če bi se tožnica pritožila le zoper stroške, bi morala plačati sodno takso za pritožbo v znesku 9.000,00 SIT. V tem obsegu je bila tožnica s pritožbo uspešna in ji mora te stroške, ob upoštevanju določbe prvega odstavka 154. člena ZPP, nasprotna stranka povrniti. Tožeča stranka je zakonske zamudne obresti zahtevala le od pritožbenih stroškov in ker je pritožbeno sodišče tudi glede obresti vezano na tožbeni zahtevek, je plačilo le teh tožencu naložilo le od zneska 9.000,00 SIT pritožbenih stroškov.