Jedro

Tožnik ne oporeka ugotovitvi, da bi moralo biti za postavitev sporne stavbe pridobljeno gradbeno dovoljenje, niti ne temu, da takega dovoljenja nima. Zaključek tožene stranke, da je sporni objekt nelegalna gradnja, je zato utemeljen.

Tožnik pri ogledu spornega objekta ni bil navzoč, vendar pa to še ne pomeni kršitve njegove pravice do sodelovanja v postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Gradbena inšpektorica Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo določila, da mora tožnik takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo objekta št. 516, pravokotne tlorisne oblike, etažnosti K+P, maksimalnih tlorisnih dimenzij 4,05 m x 6,50 m, na zemljišču s parc. št. 4842 k.o. A. ter da mora ta objekt odstraniti v roku 90 dni po vročitvi odločbe, vključno s temelji in vzpostaviti prvotno stanje. Opozorjen je bil, da se bo v primeru neizpolnitve teh obveznosti začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo, za nelegalno gradnjo pa je inšpektorica izrekla prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ pojasnjuje, da je gradbena inšpektorica po uradni dolžnosti opravila vpogled v javne podatke o nepremičninah na spletni strani Geodetske uprave, v zemljiški knjigi in v Registru nepremičnin kulturne dediščine. Iz teh podatkov izhaja, da je tožnik lastnik kmetijskega zemljišča s parc. št. 4842 k.o. A., na katerem sta dve stavbi, in sicer stavba št. 941, ki ni predmet inšpekcijskega postopka ter sporni objekt s št. 516. Na podlagi 29. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) je inšpektorica od tožnika zahtevala pisno pojasnilo in izjavo v zvezi z gradnjo slednjega objekta. Tožnik je v odgovoru pojasnil, da je parcelo kupil od B.B. in da je bil takrat na njej že postavljen objekt. Meni, da gre za manjšo kršitev, saj objekt stoji že od leta 1997 in ne povzroča težav ali škode. To, da je bil objekt na parceli ob nakupu že postavljen, izkazuje kupoprodajna pogodba, ki jo je sklenil s B.B..

3. Gradbena inšpektorica je dne 19. 4. 2018 opravila inšpekcijski pregled sporne gradnje ter ob tem ugotovila dimenzije objekta, navedene v izreku odločbe. Ugotavlja, da je tožnik v odgovoru na njen poziv predložil potrdilo o priglasitvi del, št. 351-67/84-4/P-84/51 z dne 9. 5. 1984, ki pa se ne nanaša na sporni objekt. Ker za postavitev objekta ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, gre za nelegalno gradnjo. Tožnik je sicer po tem, ko ga je inšpektorica seznanila s svojimi ugotovitvami, sporočil, da poteka postopek vpisa hiše v register nepremičnin, vendar pa ta vpis ne pomeni njene legalizacije. Parc. št. 4842 k.o. A., na kateri je postavljen sporni objekt, je po planskih aktih Občine Izola umeščena v območje, kjer velja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za podeželje Občine Izola. Ta v 11. alineji tretjega odstavka 33.a člena kot dopustno gradnjo na obdelovalnih površinah določa rezervoarje za vodo, ki morajo biti zakriti, zidani, ne smejo pa biti vkopani. Rezervoar, ki je postavljen ob tožnikovem objektu, te pogoje izpolnjuje, glede na njegovo prostornino, ki je manjša od 100 m3, pa gre za enostaven objekt po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje. Njegova gradnja se je zato lahko začela brez gradbenega dovoljenja, saj je izvedena v skladu z izvedbenim prostorskim aktom in zato ta objekt ni sporen. Preostali del objekta, ki nosi naslov ..., pa je sporni objekt. Gre za stanovanjski objekt, v katerem ima tožnik tudi prijavljeno svoje bivališče. Ker za postavitev objekta ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, je inšpektorica tožniku odredila njegovo odstranitev, vključno s temelji. Ugotovila je namreč, da je lastnik nepremičnine tožnik in s tem inšpekcijski zavezanec, pa četudi je že zgrajeni objekt pridobil na podlagi kupoprodajne pogodbe. S prenosom lastništva je namreč prevzel tako pravice kot tudi obveznosti glede kupljene nepremičnine.

4. Odločitvi prvostopenjskega organa je po pritožbi tožnika pritrdilo Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ). V obrazložitvi odločbe se pridružuje ugotovitvam in zaključkom prvostopenjskega organa ter poudarja, da je tožnik kot lastnik zemljišča obenem lastnik vsega, kar je z njim spojeno in je zato v konkretnem primeru inšpekcijski zavezanec, pa četudi je bil objekt takrat, ko je zemljišče kupil, na njem že bil postavljen. Odločitev prvostopenjskega organa je utemeljena z določbo 152. člena ZGO-1, saj se v primeru nelegalne gradnje lahko izreče le ukrep njene odstranitve. Drugostopenjski organ še dodaja, da je bilo z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-64/16 z dne 12. 10. 2017 sicer odločeno, da sta 152. in 156.a člen ZGO-1 v neskladju z Ustavo RS, vendar pa ju Ustavno sodišče ni razveljavilo, pač pa o njuni neustavnosti izdalo ugotovitveno odločbo. Varstvo pred posegi v pravico do spoštovanja doma, do katerih bi lahko prišlo v gradbenih inšpekcijskih zadevah, je v času do odprave protiustavnosti zagotovljena v fazi izvršitve inšpekcijske odločbe, medtem ko za izdajo inšpekcijskega ukrepa po določbi 152. člena ZGO-1 ni ovir.

5. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožbo vlaga zaradi kršitev pravil postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi navaja, da je dne 19. 4. 2018 opravil inšpekcijski ogled, vendar pa ga k ogledu ni povabil in posledično ni imel možnosti izreči se o ugotovitvah na terenu. S tem je bistveno kršil določbe postopka, saj mu ni dal možnosti sodelovanja pri ogledu. Ogled nedvomno sodi med dejanja, o katerih se sestavi zapisnik, tega pa bi moral podpisati tudi tožnik kot inšpekcijski zavezanec. Posledica nesodelovanja tožnika je tudi nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in posledično nepravilna uporaba materialnega prava.

6. Tožnik izpodbija tudi ustavnost ZGO-1, saj ta nima jasne razmejitve med nelegalno in neskladno gradnjo. Ker so bila v letu 1984 dela na objektu priglašena, sporni objekt ni nelegalna gradnja. Po vedenju tožnika ne obstaja noben predpis, ki bi določal merila ali kriterije za razvrščanje posegov in gradenj, ki se izvajajo v nasprotju s pogoji iz gradbenega dovoljenja in se zato uvrščajo med nelegalno gradnjo. Arbitrarno in samovoljno presojanje upravnega organa ali sodišča pa je v nasprotju z načelom zakonitosti in pravne države.

7. Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh tožnikovih pritožbenih navedb. Tožena stranka je dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato sodišče zavrača tožnikov očitek o zmotni uporabi materialnega prava in o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Tega tožbenega ugovora tožnik tudi sicer ni z ničemer konkretiziral. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se, da bi se izognilo ponavljanju, nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

10. Sodišče ne sledi tožniku, ki meni, da v ZGO-1 ni jasnega razlikovanja med nelegalno in neskladno gradnjo. ZGO-1 namreč določa, da nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), medtem ko neskladna gradnja pomeni, da je za gradnjo oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, takšno dovoljenje sicer izdano, vendar se takšna gradnja oziroma dela izvajajo oziroma so izvedena v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem, kakor tudi da se objekt, za katerega je bilo sicer izdano gradbeno dovoljenje, uporablja v nasprotju s pogoji, določenimi z njim (12.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Tožnik ne oporeka ugotovitvi tožene stranke, da bi moralo biti za postavitev sporne stavbe pridobljeno gradbeno dovoljenje, niti ne temu, da takega dovoljenja nima. Zaključek tožene stranke, da je sporni objekt nelegalna gradnja, je, ob upoštevanju prej navedene 12.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, torej utemeljen.

11. Sodišče ugotavlja, da tožnikova trditev, da objekt ni nelegalna gradnja, ker razpolaga s potrdilom o priglasitvi del iz leta 1984, ne drži in se glede tega potrdila pridružuje zaključkom tožene stranke. Iz potrdila o priglasitvi del namreč izhaja, da je bilo to tožnikovi pravni prednici izdano za postavitev pomožnega gospodarskega objekta skupne površine največ 12 m2, ki bo služil za spravilo pridelkov in kmetijskega orodja. Tožnikov objekt pa ni tak objekt, pač pa je stanovanjska hiša z naslovom ..., etažnosti K+P, maksimalnih tlorisnih dimenzij 4,50 m x 6,50 m. V tem objektu ima tožnik prijavljeno bivališče, za njegovo postavitev pa bi moralo biti pridobljeno gradbeno dovoljenje. Ker takega dovoljenja nima, je sporni objekt nelegalna gradnja in je zato izrek inšpekcijskega ukrepa njegove odstranitve utemeljen.

12. Sodišče tudi ne sledi tožniku, ki zatrjuje, da mu je bila s tem, ko ni bil navzoč ob ogledu, kršena pravica do udeležbe v postopku in da se ni imel možnosti izjaviti o ugotovitvah na terenu. Drži, da tožnik pri ogledu spornega objekta, ki ga je gradbena inšpektorica opravila dne 19. 4. 2018, ni bil navzoč, vendar pa to še ne pomeni kršitve njegove pravice do sodelovanja v postopku. Iz zapisnika izhaja, da je inšpektorica ob ogledu ugotovila dimenzije in lastnosti spornega objekta, ročno izdelala njegovo skico ter posnela pet fotografij. Dne 9. 5. 2018 je tožniku poslala zahtevo za izjavo, v kateri ga je seznanila s svojimi ugotovitvami ob ogledu (tudi z drugimi ugotovitvami inšpekcijskega postopka) ter ji priložila kopijo zapisnika o ogledu, skice in fotografije. Tožnika je pozvala, naj se o vseh predstavljenih dejstvih izjavi v roku 10 dni, kar je ta tudi storil ter z izjavo z dne 19. 5. 2018 sporočil, da so skica in fotografije skladne z dejanskim stanjem. Navedel je še, da gradbenega dovoljenja za objekt št. 941 (kar ni sporni objekt) nima, kot tudi, da je iz skice in fotografij razvidna lega hiše in da je objekt postavljen na delu parcele, ki je najmanj primeren za kmetijsko dejavnost. Tožnik je torej v svoji izjavi izrecno pritrdil ugotovitvam inšpektorice ob ogledu, torej ugotovitvam glede dimenzij objekta, prav tako tem ugotovitvam niti v nadaljnjem postopku tožene stranke niti v tožbi ne oporeka. Ker je bil tožnik z ugotovitvami ogleda seznanjen, torej seznanjen z dimenzijami in lastnostmi spornega objekta, in mu je bila dana možnost, da se o tem izjavi, kar je s pritrditvijo tem ugotovitvam tudi storil, njegova odsotnost pri inšpekcijskem pregledu objekta ne pomeni kršitve njegove pravice do sodelovanja v postopku.

13. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1) niti tožnik izvedbe glavne obravnave ni predlagal.