Jedro

V motenjskem sporu ni pasivno legitimiran zgolj tisti, ki motilno dejanje neposredno izvrši (ali ga naroči). Se pa razlikuje glede vprašanja, ali za pasivno legitimacijo zadošča, da je nekdo dejanje odobril (oz. mu ni nasprotoval), ali pa mora biti poleg odobritve (oz. nasprotovanja) dejanje tudi v njegovo korist. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče pridružuje prepričljivejšim razlogom odločb, ki izhajajo iz stališča, da mora biti poleg kasnejše odobritve ali nasprotovanja motilno dejanje tudi v korist osebe, za katero se trdi, da je pasivno legitimirana.

Glede vprašanja, ali imajo etažni lastniki posest na parkiriščih pred večstanovanjskimi stavbami v mestnih naseljih, sodna praksa ni (bila) enotna. Vendar pa, če je mogoče pred leti najti v sodni praksi glede tega vprašanja nasprotujoča si stališča, je v novejši sodni praksi večinsko sprejeto, da etažni lastniki imajo posest na parkirišču. Etažni lastniki večstanovanjske stavbe, ki zahtevajo posestno varstvo na parkiriščih, za katere zatrjujejo, da predstavljajo pripadajočo zemljišče k večstanovanjski stavbi v njihovi etažni lastnini in dokažejo (so)uporabo parkirišča, so upravičeni do posestnega varstva ne glede na to, da na njem lahko občasno (če je prostor) parkirajo tudi drugi, ki ne prebivajo v večstanovanjski stavbi. Ni namreč bistveno, kako pogosto tožniki prihajajo in parkirajo na parkirišču, ampak da svojo (so)posest izvajajo kontinuirano in da je vedno prisoten njihov animus possidendi.

Izrek

I. Pritožbi toženke A., d. o. o., se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru družbe A., d. o. o., zoper sklep o začasni odredbi ugodi in v tem delu začasna odredba razveljavi in predlog za začasno odredbo zavrne.

II. Pritožba toženca J., d. o. o., se zavrne in se v tem delu izpodbijani sklep potrdi.

III. O stroških pritožbenega postopka bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor toženk zoper sklep o začasni odredbi.

2. Prva toženka v pritožbi predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru zoper izdano začasno odredbo ugodi, sklep razveljavi in predlog za začasno odredbo zavrne, tožeči stranki pa naj se v plačilo naložijo pritožbeni stroški skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Druga toženka prav tako predlaga v pritožbi, da pritožbeno sodišče ugodi ugovoru in začasno odredbo razveljavi in predlog za začasno odredbo zavrne, tožnikom pa naloži plačilo ugovornih in pritožbenih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. V odgovoru na pritožbo tožniki pojasnjuje, da je pasivna legitimacija prve toženke podana. Čeprav naj bi motilna dejanja storila kot upravnik v imenu in v korist etažnih lastnikov, je vendarle tista, ki je neposredno sodelovala pri naročilu izvedbe del, potrebnih za postavitev zapornice in obratovanje novega parkirnega režima in s tem namenom komunicirala z drugo toženko. Sodna praksa namreč v posestnih sporih šteje za pasivno legitimiranega ne samo tistega, ki motilno dejanje neposredno izvrši, ampak tudi tistega, ki kasneje dejanje odobri. Tožniki tudi v celoti soglašajo s sodiščem prve stopnje, da so nad spornim zemljiščem izvajali soposest, ki pa je zaradi motilnega dejanja ne morejo več izvajati, kot so jo izvajali pred tem. Opozarjajo, da se varstvo pred motenjem posesti zagotavlja tudi med soposestniki, kadar eden druge izključi iz soposesti ali spremeni način njenega izvrševanja. Zato so po mnenju tožnikov neutemeljeni ugovori, ki se nanašajo na predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Končno je po prepričanju tožnikov v skladu s sodno prakso in pravno doktrino tudi presoja glede nastanka težko nadomestljive škode. Tožniki predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi zavrne, sklep potrdi, toženkama pa naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

5. Pritožba prve toženke je utemeljena, pritožba druge toženka pa je neutemeljena.

O PRITOŽBI PRVE TOŽENKE:

6. Prva toženka (upravnik stanovanjske stavbe na naslovu A. 8 - 15) najprej izpostavlja vprašanje svoje pasivne legitimacije in opozarja, da postavitve zapornice ni naročila v lastnem imenu, pač pa le izvršila sklep etažnih lastnikov, ki je bil sprejet z ustrezno večino, od namestitve zapornice pa sama tudi nima nobene koristi.

7. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je sodna praksa enotna, da v motenjskem sporu ni pasivno legitimiran zgolj tisti, ki motilno dejanje neposredno izvrši (ali ga naroči). Se pa razlikuje glede vprašanja, ali za pasivno legitimacijo zadošča, da je nekdo dejanje odobril (oz. mu ni nasprotoval)1, ali pa mora biti poleg odobritve (oz. nasprotovanja) dejanje tudi v njegovo korist.2 V zvezi s tem se pritožbeno sodišče pridružuje prepričljivejšim razlogom odločb, ki izhajajo iz stališča, da mora biti poleg kasnejše odobritve ali nasprotovanja motilno dejanje tudi v korist osebe, za katero se trdi, da je pasivno legitimirana. Situacija v obravnavani zadevi je v precejšnji meri podobna situaciji iz zadeve, na katero se sklicuje v pritožbi tudi prva toženka (VSL II Cp 2072/2012). Tudi v obravnavanem primeru je bila namreč vloga prve toženke (upravnika) zgolj v tem, da je z angažiranjem in navodili izvajalcu del poskrbela za izvedbo sklepa etažnih lastnikov. Zato ni mogoč zaključek, da je bilo motilno dejanje izvedeno v njeno korist. Ker prve toženke tudi ni mogoče šteti za tistega, ki je neposredno izvedel motilno dejanje in prav tako ne za naročnika motenja (saj s tem, ko je naročila izvedbo del pri drugi toženki, ni uveljavljala svoje lastne volje, ampak voljo etažnih lastnikov) je ugovor pasivne legitimacije utemeljen, zato je treba pritožbi prve toženke ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti tako, da se ugodi njenemu ugovoru zoper začasno odredbo, zaradi česar se v ustreznem delu razveljavi sklep o začasni odredbi in zavrne predlog za zavarovanje z začasno odredbo. Ker je bilo treba pritožbi prve toženke ugoditi že zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, pritožbeno sodišče ne odgovarja na njene preostale pritožbene navedbe (niti jih ne povzema v obrazložitev).

O PRITOŽBI DRUGE TOŽENKE:

8. Druga toženka meni, da je napačna presoja, da je izpolnjen pogoj izključnosti in dostopnosti, ki ju za priznanje posesti zahteva sodna praksa. Tožnikov je namreč nekajkrat več, kot je parkirnih mest, parkirišča pa so uporabljali tudi lastniki stanovanj in poslovnih prostorov stavb A. 8 – 15, ki jih je še nekajkrat več kot tožnikov, in tudi njihovi obiskovalci. Verjetnost, da se dobi prosto parkirno mesto, je zato zelo majhna.

9. Tudi glede vprašanja ali imajo etažni lastniki posest na parkiriščih pred večstanovanjskimi stavbami v mestnih naseljih sodna praksa ni (bila) enotna. Vendar pa, če je mogoče pred leti najti v sodni praksi glede tega vprašanja nasprotujoča si stališča3, je v novejši sodni praksi večinsko sprejeto, da etažni lastniki imajo posest na parkirišču. Etažni lastniki večstanovanjske stavbe, ki zahtevajo posestno varstvo na parkiriščih, za katere zatrjujejo, da predstavljajo pripadajočo zemljišče k večstanovanjski stavbi v njihovi etažni lastnini in dokažejo (so)uporabo parkirišča, so upravičeni do posestnega varstva ne glede na to, da na njem lahko občasno (če je prostor) parkirajo tudi drugi, ki ne prebivajo v večstanovanjski stavbi.4 Ni namreč bistveno, kako pogosto tožniki prihajajo in parkirajo na parkirišču, ampak da svojo (so)posest izvajajo kontinuirano in da je vedno prisoten njihov _animus possidendi._5 Pritožbeno sodišče se zato pridružuje presoji sodišča prve stopnje, da so imeli tožniki na spornih parkiriščih pred postavitvijo zapornice posest, ki se je pač izvajala na način, kot je sodišče prve stopnje natančno opisalo v 14. točki obrazložitve in ravno v takšnem načinu izvajanja služnosti so bili tožniki moteni.

10. Po mnenju druge toženke je napačen zaključek, da naj bi parcela št. 333 predstavljala funkcionalno zemljišče stavb A. 185 in A. 6, saj vloženi predlogi za določitev te parcele za funkcionalno zemljišče še ne izkazujejo verjetnosti, da so predlogi tudi utemeljeni in da parcela res predstavlja funkcionalno zemljišče k obema stavbama, ne pa k stavbam A. 8 – 15, katerih lastniki so pri tem zemljišču vpisani v zemljiški knjigi. Pritožba se sprašuje, zakaj etažni lastniki, če je parkirišče namenjeno njim, niso poskrbeli za ustrezno ureditev zemljiškoknjižnega stanja. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo bi moralo zadoščati za oceno, da je verjetno izkazano, da navedena parcela ne predstavlja funkcionalnega zemljišča k stavbama A. 185 in A. 6. 11. Res je, da vložen predlog še ne izkazuje, da je tudi utemeljen. Vendar pa je sodna praksa že večkrat poudarila, da so etažni lastniki večstanovanjske stavbe, ki zahtevajo posestno varstvo na parkiriščih, za katere zatrjujejo, da predstavljajo pripadajoče zemljišče k večstanovanjski stavbi v njihovi etažni lastnini in dokažejo (so)uporabo parkirišča, upravičeni do posestnega varstva6. Ne drži, da etažni lastniki niso poskrbeli za pravno ureditev spornega parkirišča, saj so v ta namen vložili predlog po ZVEtL – postopek po tem zakonu pa je namenjen (tudi) lastninsko-pravni ureditvi položaja pripadajočega zemljišča v odnosu do etažnih lastnikov. Za verjetnost terjatve vsekakor zadošča zatrjevanje, da zemljišče, na katerem so parkirišča, predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi v etažni lastnini. Ta pogoj pa je v obravnavani zadevi izpolnjen.

12. Po prepričanju druge toženke je napačna tudi ocena, da sta toženki s postavitvijo zapornic na zemljišču ID znak parcela 333 tožnike motili v dosedanjem načinu izvrševanja soposesti, saj ti ne morejo več izvajati na način, kot so jo izvajali pred motenjem, saj naj bi dejanje posegalo v dosedanje posestno stanje in ga bistveno spreminjalo. Pritožnica opozarja, da gre za prezasedeno parkirišče, da je še vedno možno do polurno brezplačno parkiranje, in da je bilo v postopku ugotovljeno, da je veliko parkiranja na dovoznih poteh, hidrantih in invalidskih parkirnih mestih ter prostorih, rezerviranih za dostavo. Zato postavitev zapornice bistveno ne znižuje kakovosti bivanja stanovalcev in nebistveno spreminja dosedanje posestno stanje. Po mnenju druge toženke postavljene zapornice lahko kvečjemu zvišajo kakovost bivanja vseh okoliških stanovalcev, vključno s tožniki, saj red na parkirišču in njegova zaradi plačljivosti manjša zasedenost zagotavlja večjo možnost parkiranja, kot je bilo to doslej. Postavitev zapornice zato sploh ne predstavlja motilnega dejanja.

13. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, bo po novem lahko mesečno karto za parkiranje kupilo cca 30 oseb, ostalim pa bo na voljo le kratkotrajno parkiranje. Če je bilo doslej tako, da je vsakdo lahko računal, da bo, ko pride domov, najbrž lahko parkiral7, občasno pa je bilo tudi polno in je moral iskati parkirišče drugje, bo sedaj lahko nemoteno parkiralo samo 30 uporabnikov, ki bodo dobili (kupili) kartice za parkirišče, ostali pa na teh mestih niti slučajno ne bodo mogli parkirati, četudi bi bilo parkirišče prosto. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da to vsekakor pomeni poseg v dosedanji način izvrševanja posesti.

14. Druga toženka še meni, da postavitev zapornice ne vodi do nastanka težko nadomestljive škode za tožnike. Ocena sodišča, da vsako nadaljnje omejevanje dovoza in parkiranja na parkirišču, ki že v izhodišču ni moglo zadostiti potrebam tožnikov prekomerno otežuje uporabo nepremičnine in znižuje njihovo kakovost bivanja, ne utemeljuje zaključka, da taka sprememba bistveno znižuje kakovost bivanja, saj gre za nebistveno spremembo sedaj slabega stanja. Nova parkirna ureditev predstavlja nujno spremembo ob stalni prezasedenosti parkirišča. 15. Kot je bilo že pojasnjeno, namestitev zapornic brez vsakega dvoma spreminja dosedanji način izvrševanja posesti, zato ni mogoče govoriti o nujnosti spremembe parkirne ureditve (še zlasti, če je bila ta izvedena proti volji tožnikov). Sodišče prve stopnje je v 33. točki obrazložitve pojasnilo, da so v bližini tudi druga parkirišča, a da so že bolj oddaljena od spornega parkirišča, po drugi strani pa so tudi (primarno) namenjena stanovalcem večstanovanjskih stavb v soseščini in da tudi v soseščini primanjkuje parkirnih mest. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, da v takih razmerah vsako nadaljnje omejevanje dovoza in parkiranja na spornem parkirišču, kjer že v izhodišču ni mogoče zadostiti parkirnim potrebam tožnikov, prekomerno otežuje uporabo nepremičnine in znižuje kakovost bivanja in da bi zaradi tega brez izdane začasne odredbe tožnikom lahko nastala težko nadomestljiva škoda.

16. Uveljavljeni pritožbeni razlogi druge toženke niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče v tem delu ni ugotovilo kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo druge toženke stranke zavrnilo in v tem delu izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

17. O zahtevi za povrnitev stroškov odloči po četrtem odstavku 163. člena ZPP sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Pritožbeno sodišče je zato glede stroškov pritožbenega postopka odločilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

1 Npr. VSL II Cp 3100/2011, VSL II Cp 219/2020, VSL II Cp 810/2018. 2 Npr. VSL II Cp 2072/2012, VSL I Cp 2042/2016, VSL II Cp 286/2018. 3 Na eni strani tiste, ki priznavajo etažnim lastnikom (so)posest (npr. VSL II Cp 2613/2009, VSL I Cp 1692/2011, VSL sklep I Cp 2794/2012,...), na drugi strani pa tiste, ki jim (so)posesti ne priznavajo (npr. VSL II Cp 816/2009, VSL I Cp 4093/2010). 4 VSL II Cp 286/2018. 5 VSL II Cp 375/2020. 6 VSL II Cp 286/2018, VSL I Cp 2794/2012. 7 Ugotovljeno je, da je način izmeničnega parkiranja in sproščanja parkirnih mest zagotavljal relativno redno in kontinuirano parkiranje in neomejen dovoz do stavb in poslovnih prostorov njih (32. točka obrazložitve).