Jedro

Ker je toženka predmete zapuščine odsvojila, je treba upoštevati načelo realne subrogacije, skladno s katerim postane del zapuščinskega premoženja vse, kar je posestnik zapuščine pridobil z odsvojitvijo predmetov.

Obseg dajatvenega zahtevka je odvisen od tega, ali je bila toženka dobroverni ali nedobroverni posestnik kupnine. V dobri veri je, če ni vedela ali ni mogla vedeti, da ji zapuščinski predmet ne pripada kot dediču. Nedobrovernost mora dokazati tožnica, saj velja domneva, da je posest dobroverna. V vsakem primeru pa postane dobroverni posestnik zapuščine nedobroveren v trenutku, ko mu je vročena dediščinska tožba.

Izrek

Revizija zoper sklep o stroških se zavrže. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje glede začetka teka zamudnih obresti od kupnine spremenita tako, da je tožena stranka dolžna vrniti kupnino z zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2006 dalje do plačila.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica na podlagi oporoke izključna lastnica nepremičnin parc. št. 644/1 in parc. št. 644/2, vl. št. 551, k. o. ... ter zanje dobljene kupnine. Posledično je odločilo, da mora toženka tožnici izročiti kupnino, dobljeno s prodajo spornih nepremičnin, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2005 dalje do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Revizijo vlaga toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija zoper sklep o stroških postopka ni dovoljena, zoper odločitev o glavnem zahtevku pa je delno utemeljena.

O delni dovoljenosti revizije.

6. Revizija je dovoljena samo zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker sklep o stroških ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča, je revizijsko sodišče revizijo v delu, v katerem izpodbija sklep o stroških, zavrglo (377. člen ZPP).

O (ne)utemeljenosti revizije

7. Sodišče prve in druge stopnje sta ugotovili, da sta tožnica (zapustnikova hči) in toženka (zapustnikova žena) na podlagi zakona (sklep o dedovanju in dedni dogovor) po zapustniku med drugim dedovali sporni nepremičnini parc. št. 644/1 in parc. št. 644/2, vl. št. 551, k. o. ... Tožnica in toženka sta navedeni nepremičnini prodali in si razdelili kupnino. Tožnica je kasneje našla potrdilo o sodno hranjeni oporoki, v kateri je zapustnik med drugim določil, da sporne nepremičnine deduje v celoti tožnica. Toženki je zapustnik določil volilo (stanovanje in oskrba). Sodišče je razglasilo oporoko 23. 9. 2005. 8. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je odločitev sodišč, da mora toženka tožnici izročiti kupnino, materialnopravno pravilna. Tožnica uveljavlja v tej pravdi na podlagi naknadno najdene oporoke svojo močnejšo pravico (kot oporočna dedinja) od tiste, na katero se opira toženka (zakonito dedovanje in na njegovi podlagi sklenjen dedni dogovor). Zato mora toženka tožnici izročiti vse, kar ima od dediščine v posesti. Ker je toženka predmete zapuščine odsvojila, je treba upoštevati načelo realne subrogacije, skladno s katerim postane del zapuščinskega premoženja vse, kar je posestnik zapuščine pridobil z odsvojitvijo predmetov.(1) Zato mora toženka, ki je s prodajo nepremičnin pridobila del kupnine, to kupnino izročiti tožnici.

9. Utemeljen je revizijski očitek glede začetka teka zamudnih obresti v zvezi z izročitvijo kupnine. Obseg dajatvenega zahtevka je odvisen od tega, ali je bila toženka dobroverni ali nedobroverni posestnik kupnine. V dobri veri je, če ni vedela ali ni mogla vedeti, da ji zapuščinski predmet ne pripada kot dediču. Nedobrovernost mora dokazati tožnica, saj velja domneva, da je posest dobroverna. V vsakem primeru pa postane dobroverni posestnik zapuščine nedobroveren v trenutku, ko mu je vročena dediščinska tožba.(2) Tako je zmotno stališče toženke, da bi lahko sodišče prisodilo zamudne obresti šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Sodišče je prisodilo zamudne obresti od 19. 5. 2005 dalje, pri čemer iz obrazložitve sodbe ni razvidno, zakaj je sodišče prisodilo obresti od tega datuma. Glede na to, da je bila prodajna pogodba sklenjena šele 22. 6. 2005, tožnici v nobenem primeru ne pripadajo zamudne obresti že od 19. 5. 2005 dalje. Ker tožnica v zvezi z slabo vero toženke ni postavila nobenih trditev, je toženka postala slaboverna najkasneje z vročitvijo tožbe. Zato je revizijsko sodišče prisodilo zamudne obresti od 14. 2. 2006. 10. Neutemeljen je revizijski očitek, da bi moralo sodišče odločiti tudi o nasprotni tožbi toženke. Vprašanje, ali bo sodišče odredilo ločitev postopkov, je namreč stvar formalnega procesnega vodstva, ki je v rokah sodišča in ne more pomeniti bistvene kršitve določb pravdnega postopka.(3) Tudi če sodišče pravdi razdruži brez posebnega sklepa, to ne pomeni relativne bistvene procesne kršitve.(4) Prav tako ni pravilno stališče toženke, da bi moralo sodišče razveljaviti tudi dedni dogovor pravdnih strank. Kot je VS RS pojasnilo v zadevi II Ips 660/2004 z dne 20. 10. 2005, je narava sodbe na podlagi dediščinske tožbe takšna, da ta sodba dejansko nadomesti pravnomočen sklep o dedovanju, ki formalno tako ni razveljavljen. Pravdno sodišče tako ne razveljavi sklepa o dedovanju, katerega sestavni del je tudi dedni dogovor. Preostali procesni očitki toženke pa so premalo konkretizirani, zato se revizijsko sodišče z njimi ni ukvarjalo.

11. Revizijsko sodišče je tako reviziji delno ugodilo in odločitev sodišč druge in prve stopnje v delu glede začetka teka zamudnih obresti spremenilo tako, kot je razvidno iz II. točke izreka te sodbe.

Sicer je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo. Kljub spornosti ugotovitvenega dela zahtevka (ugotovitev lastninske pravice na stvari, ki ni več v lasti toženke, in na generični stvari) revizijsko sodišče v odločitev sodišč druge in prve stopnje v tem delu ni posegalo, saj to na odločitev niti stroškovni uspeh pravdnih strank v tej zadevi ne vpliva.

12. Revizijsko sodišče ni posegalo v odločitev o višini pravdnih stroškov, ki so bili tožnici prisojeni za postopek pred sodiščem prve in druge stopnje. Delna ugoditev reviziji namreč na to odločitev ni vplivala, saj se uspeh pravdnih strank ni bistveno spremenil. Toženka, ki je z revizijo uspela le v obrestnem delu zahtevka, mora tako sama nositi stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. K. Zupančič v K. Zupančič in Viktorija Žnidaršič Skubic: Dedno pravo. 3. spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 283-284. Op. št. (2): Prav tam, str. 284. Op. št. (3): Prim. odločbo VS RS II Ips 333/98 z dne 25. 2. 1999. Op. št. (4): A. Galič v L. Ude in drugi: Pravdni postopek: zakon s komentarjem. Knj. 2: 151. do 305. člen. GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 173-178.