Jedro

Sodišče ni kršilo privilegija zoper samoobtožbo s tem, ko je obsojenčev zagovor in v tem okviru tudi njegov molk upoštevalo pri oceni verodostojnosti njegovih izjav, saj to ni bil edini dokaz, na katerega bi se obsodilna sodba izključno ali v pretežni meri opirala, obenem pa so bili dokazi zoper obsojenca tako tehtni (zlasti najdba prepovedane droge v skritih prostorih vozila, ki ga je vozil), da bi bilo s tem v zvezi utemeljeno pričakovati obsojenčevo pojasnilo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni M. S. je dolžan plačati 1.200,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je obsojenega M. S. z uvodoma navedeno sodbo spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je obsojencu za to kaznivo dejanje izreklo kazen štiri leta zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v pridržanju in priporu, odvzelo mu je zasežena mamila ter kupnino za zasežena tovorno vozilo in priklopnik, mobilni telefon in dve SIM kartici, ter obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), sodne takse ter potrebnih izdatkov in nagrade po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenčevega zagovornika in višjega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeni, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka in sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev drugih določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni in postopek ustavi ali ju razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovori vrhovni državni tožilec, ki meni, da zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zaradi česar predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi nasprotuje stališču vrhovnega državnega tožilca.

B.

5. Po zatrjevanju obsojenčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti je sodišče s tem, ko je obsojencu štelo v breme dejstvo, da se ni zagovarjal od začetka postopka in ni podal izjave že na policiji, kršilo obsojenčev privilegij zoper samoobtožbo. Sodišče je z obrazložitvijo, da bi obsojenec v primeru, da bi mu bila mamila res podtaknjena, to zagotovo takoj pojasnil in zanikal povezanost s tem ter poskušal razčistiti nezakonit tovor z naročnikom prevoza, poseglo v obsojenčevo pravico do molka iz, po zagovornikovi navedbi, zlasti 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 5. člena ZKP ter je odločilo v nasprotju s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Razlogovanje višjega sodišča, da sodišče prve stopnje obsojencu ni štelo v breme dejstva, da se ni zagovarjal, je po zagovornikovem stališču protispisno, saj je iz točke 8 prvostopenjske sodbe razvidno, da bi obsojenec, če bi mu bila mamila zares podtaknjena, to takoj pojasnil in zanikal svojo povezanost z mamili. Sodišče dejstva, da se obsojenec ni zagovarjal, ne bi smelo upoštevati v njegovo škodo niti v kontekstu podajanja zagovora in presoje njegove logičnosti, celo kot indic tega ne bi smelo upoštevati. Sodišči sta s tem, ko sta izvrševanje obsojenčeve pravice iz 29. člena Ustave, da se ni dolžan zagovarjati in odgovarjati, šteli kot dokaz zoper njega in na časovnost zagovora oprli sodbo, poleg bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagrešili tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po tretjem odstavku 5. člena ZKP, zaradi te kršitve pa sta izpodbijani sodbi nezakoniti. Ustavno sodišče je pomen privilegija zoper samoobtožbo pojasnilo v odločbi Up-1293/08 z dne 6. 7. 2011, v odločbi Up-1678/08 z dne 14. 10. 2010 pa še, da sta pravica do molka in privilegij zoper samoobtožbo splošno in mednarodno priznana standarda, ki ležita v osrčju pojma poštenega sojenja, kot ga zagotavlja 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča Up-134/97 z dne 14. 3. 2002 vložnik navaja, da morajo organi pregona v najširšem smislu pustiti obdolžencu, da je povsem pasiven oziroma da se sam zavestno, razumno in predvsem prostovoljno odloča, ali bo z njimi sodeloval ali ne. S tem se preprečuje, da bi obdolženec izpovedoval zoper samega sebe, ali zaradi prisile ali zaradi neinformiranosti, misleč, da mora izpovedati. Nadalje se vložnik sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča ZDA v zadevah Griffin v. California in Wilson v. United States ter navaja, da je tudi iz tuje sodne prakse razvidno, da obtoženec ne more biti dokaz proti samemu sebi in ima v postopku absolutno pravico molčati. Molka obtožencu ni mogoče šteti v škodo, tudi če se je kasneje v postopku zagovarjal. 6. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obsojenčevim molkom obrazložilo (sodba, stran 6), da se obsojenec ni bil dolžan zagovarjati in podati izjave, glede na njegov kasnejši zagovor na glavni obravnavi, ko je navedel, da ni vedel, kaj prevaža, pa je nelogično, da je toliko časa čakal s svojo prvo izjavo. Če bi mu bila mamila dejansko podtaknjena, bi to prav gotovo takoj pojasnil in zanikal svojo povezanost s tem ter skušal razjasniti nelegalen tovor z naročnikom prevoza. Sodišče druge stopnje (sodba, stran 5 in 6) je na pritožbene očitke o kršitvi pravice do molka odgovorilo, da sodišče prve stopnje obsojencu ni štelo v breme dejstva, da se ni zagovarjal od začetka kazenskega postopka, temveč da je pravilno ocenilo in se opredelilo do obsojenčevega spreminjanja zagovora in nasprotij v zagovoru. Ena temeljnih funkcij sodišča je, da oceni in presodi izvedene dokaze, torej tudi obsojenčev zagovor in njegove reakcije med potekom kazenskega postopka, vendar pa to še ne pomeni, da je sodišče poseglo v obsojenčevo pravico do molka kot načinom obrambe. Obsodilna sodba ne temelji na dejstvu, da se obsojenec ni zagovarjal od samega začetka kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je poudarilo nelogičnost obsojenčevega molka glede na kasnejši zagovor, da mu je bilo mamilo podtaknjeno, saj bi bilo v takem primeru logično pričakovati njegovo pojasnilo in zanikanje povezanosti s tem. Sodišče je način obsojenčevega zagovora upoštevalo kot enega od številnih dokazov in indicev, na podlagi katerih je zanesljivo zaključilo, da je obsojenec dobro vedel, da v priklopniku prevaža prepovedano drogo. Zato sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitve obsojenčevega privilegija zoper samoobtožbo in kršitve 29. člena Ustave.

7. Vrhovno sodišče sprejema tako stališče sodišča druge stopnje kot logično in razumno utemeljeno. Vsebina privilegija zoper samoobtožbo je v pravici posameznika, da ne odgovarja na vprašanja oziroma da ne podaja izjav, s katerimi bi se lahko inkriminiral in hkrati tudi pravico, da ne razkriva dokazov, ki bi ga lahko inkriminirali. V primeru Saunders v. The United Kingdom je ESČP med ostalim navedlo, da sta pravica do molka in pravica do neobtožbe samega sebe generalno uveljavljena mednarodna standarda, ki ležita v osrčju ideje poštenega postopka v smislu 6. člena EKČP. Privilegij zoper samoobtožbo predpostavlja, da v kazenskem postopku tožilstvo dobi primer proti obdolžencu brez zatekanja k pridobitvi dokazov z metodami prisile in nasilja, kljub nasprotovanju volje obdolženega. V tem pogledu je pravica tesno povezana z domnevo nedolžnosti. Nadalje, Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi Up-134/97 z dne 14. 3. 2002, na katero se vložnik sklicuje in jo deloma povzema, pojasnilo bistvo ustavne pravice do molka oziroma privilegija zoper samoobtožbo iz četrte alineje 29. člena Ustave. Ustava obdolžencu zagotavlja pravico (do molka), da ne izpoveduje zoper sebe ali svoje bližnje, ali prizna krivdo in da se sam razumno, zavestno in predvsem prostovoljno odloča, ali bo sodeloval v postopku ali ne. Pravni pouk, v katerem je treba obdolženca opozoriti na to pravico, mora biti takšen, da bo obdolženčeva odločitev o tem, ali bo izkoristil pravico do molka ali ne, v celoti odvisna od njegove svobodne volje. V omenjeni odločbi je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev pravice do molka in sodbo razveljavilo, ker je bilo obsojenki večkrat dano opozorilo, da je priznanje olajševalna okoliščina, ki se lahko upošteva pri odmeri kazni. To pa je po mnenju Ustavnega sodišča vplivalo na njeno odločitev o tem, ali in kaj povedati. Zato je, kot je še zapisalo Ustavno sodišče, nepošteno in nepravično, če sodišče, ki mora razsoditi, nagovarja obdolženca, naj prizna storitev kaznivega dejanja na ta način, da mu obljublja nagrado (nižjo kazen).

8. Obravnavani primer pa ni tak. Sodišče od obsojenca ni zahtevalo, da mora odgovoriti na posamezna vprašanja, niti da bi moral izpovedati zoper sebe ali priznati krivdo, nasprotno, v celoti mu je prepustilo odločitev o tem, ali se bo zagovarjal in ali bo odgovarjal na posamezna vprašanja. Pri ocenjevanju obsojenčevega zagovora in navajanju razlogov, zakaj ni sledilo njegovemu zatrjevanju o podtaknjeni prepovedani drogi in njegovi nevednosti o tem, se je sodišče oprlo na izpovedbi zaslišanih carinikov ter podatke v spisu o tem, da obsojenec ni podal izjave policiji in se tudi ni zagovarjal pred preiskovalno sodnico. Nadalje, ESČP je v zadevi John Murray v. The United Kingdom tehtalo med nezdružljivostjo privilegija zoper samoobtožbo z obsodbo, ki bi bila oprta izključno oziroma pretežno na obdolženčev molk ali odklonitev dajanja odgovorov na vprašanja, ter dejstvom, da ta privilegij ne more in ne sme preprečiti upoštevanja molka obdolženca pri oceni prepričljivosti navedenih dokazov obtožbe v položajih, ki jasno zahtevajo njegovo razlago. V citirani zadevi je ESČP zaključilo, da pravica do molka ni absolutna. Obrazložilo je tudi, da sodišča ne morejo zaključiti, da je obdolženec kriv le zato, ker se je odločil za molk. Le če dokaz proti njemu zahteva pojasnilo, ki bi ga obdolženec moral podati, pa ga ne, se lahko kot razumno izjemo dovoli izpeljavo sklepa, da ni pojasnila in da je obdolženec kriv. V nasprotnem primeru, ko ima primer tožilstva tako majhno dokazno vrednost, da ne zahteva nobenega odgovora, nezagotovitev slednjega ne opraviči sklepa o krivdi.

9. Iz sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, da bi zaključek sodišča o obsojenčevi krivdi temeljil izključno ali v pretežni meri na obsojenčevem molku. Sodišče je obsodbo utemeljilo z izpovedbami delavcev carine in policije, ki so opisali najdbo 110 kg konoplje v skritih prostorih priklopnega vozila, s katerim se je obsojenec pripeljal na mejni prehod Obrežje, z zapisnikoma o ogledu in zasegu predmetov ter poročilom o kriminalistično tehničnih ugotovitvah o pregledu rastlinskega materiala in kemijskega testiranja. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje obsojenčev zagovor in v tem okviru tudi njegov molk upoštevalo pri oceni verodostojnosti njegovih izjav, ni pa utemeljeno zatrjevanje, da bi bil to edini dokaz, na katerega bi se obsodilna sodba izključno ali v pretežni meri opirala. Obenem pa so dokazi zoper obsojenca tako tehtni, zlasti najdba prepovedane droge v skritih prostorih vozila, ki ga je vozil obsojenec, da bi bilo s tem v zvezi utemeljeno pričakovati obsojenčevo pojasnilo. Ob povedanem Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve privilegija zoper samoobtožbo iz četrte alineje 29. člena Ustave, prvega odstavka 6. člena EKČP ter tretjega odstavka 5. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP.

10. Vrhovno sodišče ni presojalo vložnikovih navedb v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 215/2010 z dne 9. 6. 2010, s katerim je bila razveljavljena prvostopenjska sodba v prvem sojenju. Predmet preizkusa z zahtevo za varstvo zakonitosti je po prvem odstavku 420. člena ZKP lahko le pravnomočna sodna odločba, s katero je bil končan kazenski postopek, druga odločba pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Omenjeni sklep sodišča druge stopnje ne izpolnjuje ne prvega ne drugega pogoja, zato ga Vrhovno sodišče ni obravnavalo.

11. Vložnik ne more uspeti z uveljavljanjem bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ko naj bi po vložnikovem stališču zaključek o obsojenčevi krivdi oprlo na njegov molk in njegovo reakcijo ob odkritju skritih prostorov v vozilu. Z zvezi z obsojenčevim reagiranjem je obramba v pritožbi izpostavila, da je za presojo psiholoških procesov potrebno strokovno znanje, sodišče pa kljub določbi 248. člena ZKP ni imenovalo izvedenca, temveč je samo ocenilo obsojenčevi reakciji. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je obsojenčev zagovornik na naroku za glavno obravnavo 5. 10. 2012 umaknil dokazni predlog za odreditev izvedenca psihologa. Zato z zatrjevanjem, da je sodišče ravnalo v nasprotju z 248. členom ZKP, ker ni odredilo izvedenstva v zvezi z obsojenčevimi reakcijami, temveč je samo laično ocenjevalo te reakcije, vložnik pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Po vložnikovem zatrjevanju je sodišče prve stopnje kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker ni dopustilo izvajanja dokazov v njegovo korist. Vložnik je na glavni obravnavi po branju zapisnikov o zaslišanju N., B. in H. vztrajal pri neposrednem zaslišanju teh prič. Omenjene priče, še zlasti N. kot naročnik spornega prevoza in lastnik družbe O. d.o.o., bi lahko neposredno izpovedali o samem prevozu in potrdili obsojenčev zagovor, da ni vedel za skriti tovor in da je bil izkoriščen. Sodišče prve stopnje je sodbo oprlo na zapisnike o zaslišanju omenjenih prič pri presoji, ali je bil predmet kazenskega postopka zoper N. in B. tudi promet z nedovoljeno drogo na Obrežju, iz tega pa po vložnikovem stališču posredno izhaja, da so delovali povezano z obsojencem. To sodelovanje pa bi sodišče po vložnikovem zatrjevanju moralo preveriti z zaslišanjem omenjenih prič.

13. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (na primer I Ips 186/98 z dne 17. 9. 1998, I Ips 56/98 z dne 30. 9. 1999, I Ips 203/97 z dne 5. 10. 2000, I Ips 32/2001 z dne 19. 11. 2003 in številnih drugih) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev, ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.

14. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi sicer prebralo zapisnike o zaslišanju M. N., M. B. in E. H., vendar obsodilne sodbe ni oprlo na te dokaze. Sodba sodišča prve stopnje navaja le dopis Tožilstva Bosne in Hercegovine z dne 10. 11. 2009 (sodba, stran 7) v zvezi z obstojem postopka zoper M. N. zaradi (med drugim) kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem in drugem odstavku 195. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakona Bosne in Hercegovine. V zvezi z zapisniki o zaslišanju M. N., M. B. in E. H. sodišče ugotavlja le, da je bil predmet kazenskega postopka zoper M. N. in M. B. tudi promet prepovedane droge na mejnem prehodu Obrežje 16. 4. 2009. Na enak vložnikov očitek, podan v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, je logično in razumno utemeljeno odgovorilo že sodišče druge stopnje (sodba, stran 7 in 8), ki je zaključilo, da je zmotno vložnikovo stališče o upoštevanju zapisnika o zaslišanju M. N. kot dokaz. Po presoji Vrhovnega sodišča se obsodilna sodba ne opira na vsebino zapisnikov o zaslišanju M. N., M. B. in E. H., saj sodišče njihovih izpovedb ne povezuje z obtožbo. V tem delu izpodbijane sodbe gre pravzaprav za pravno nerelevantne navedbe sodišča, iz česar ni mogoče zaključiti, da se sodba opira na omenjene izpovedbe. Prav tako sodišče pri presoji pravno relevantnih dejstev ni upoštevalo dejstva, da je bil predmet kazenskega postopka zoper M. N. in M. B. tudi promet prepovedane droge na mejnem prehodu Obrežje ... V zvezi z vložnikovim očitkom, da sodišče ni zaslišalo M. N., M. B. in E. H., Vrhovno sodišče po pregledu spisa ugotavlja, da je državni tožilec na glavni obravnavi 9. 5. 2012 predlagal pridobitev zapisnika z glavne obravnave pred sodiščem Bosne in Hercegovine v postopku zoper N., nato pa branje njegovega zagovora ali pa njegovo zaslišanje. Takemu dokaznemu predlogu je obsojenčev zagovornik nasprotoval, ker je menil, da so priče v postopku zoper N. kontaminirane in njihove izpovedbe ne bodo več verodostojne. Vložnik je na istem naroku tudi umaknil dokazni predlog za zaslišanje M. N.. Državni tožilec je na glavni obravnavi 3. 7. 2012 ponovno predlagal pridobitev zapisnika o zaslišanju M. N., dodatno pa še pridobitev zapisnika o zaslišanju M. B. iz postopka pred sodiščem v Bosni in Hercegovini, predlagal je tudi zaslišanje teh prič preko videokonference. Vložnik je ponovno nasprotoval takemu dokaznemu predlogu državnega tožilca. Na glavni obravnavi 21. 9. 2012 je državni tožilec (med drugim) predlagal še pridobitev zapisnika o zaslišanju E. H., vložnik pa je vsem dokaznim predlogom tožilstva nasprotoval. Na glavni obravnavi 5. 10. 2012 je obsojenčev zagovornik nasprotoval branju zapisnikov o zaslišanju M. N., M. B. in E. H. in zahteval njihovo neposredno zaslišanje. Potem ko je sodišče prebralo zapisnike o zaslišanju omenjenih oseb, je vložnik ponovno izjavil, da vztraja pri njihovem neposrednem zaslišanju, da jim bo lahko zastavil kakšna vprašanja. Glede na opisano vložnikovo ravnanje na glavni obravnavi, njegovo zatrjevanje na glavni obravnavi o neverodostojnosti omenjenih prič, nesubstanciranost dokaznega predloga (iz zapisnika o glavni obravnavi ni moč razbrati, katera vprašanja bi vložnik želel postaviti omenjenim pričam), ter vložnikovo navajanje v zahtevi za varstvo zakonitosti, da bi omenjene priče lahko potrdile obsojenčev zagovor v delu, ko je navajal, da ni vedel za skriti tovor in da je bil izkoriščen, po presoji Vrhovnega sodišča vložnik uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zato zatrjevana kršitev pravice do obrambe ni podana.

15. Nadalje vložnik uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče vsebinsko ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov. Po vložnikovem zatrjevanju je sodišče prve stopnje v točki 3 izpodbijane sodbe zgolj zapisalo, da bo zavrnitev dokaznih predlogov obrazložilo kasneje, vendar v nadaljevanju obrazložitve tega ni storilo. Vložnik se tudi ne strinja z razlogi drugostopenjske sodbe, da se je sodišče trudilo zaslišati predlagane priče, vendar to iz objektivnih razlogov ni bilo mogoče. 16. Takemu vložnikovemu očitku ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je kot razlog za zavrnitev dokaznih predlogov tožilstva in obrambe za zaslišanje B., N. in H. ter dokazna predloga zagovornika za zaslišanje M. S. in opravo poizvedb, če je bil obsojenec v zadevi P. obtožen, sicer skopo navedlo, da je bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno za odločitev o stvari (sodba, stran 4, točka 3). Dodatno je sodišče prve stopnje zavrnitev dokaznih predlogov utemeljilo z zaključki o obsojenčevem odkritju tovora; načinu podaje njegovega zagovora; neaktivnosti pri razjasnitvi izvora nelegalnega tovora; nerazkritju PIN kod; prikrivanju poslovnega sodelovanja s Sudom in prikrivanjem njegovih osebnih podatkov; prikrivanju vožnje kritičnega priklopnega vozila; odsotnosti pri natovarjanju blaga; znanstvu z osebami, ki se ukvarjajo s prometom s prepovedanimi substancami; verjetnosti, da naročnik prevoza ne bi prepustil prevoza osebi, ki ji ne bi zaupal glede tveganja za lastno varnost in blago velike vrednosti (sodba, stran 8 in 9, točka 18). Sodišče prve stopnje je glede na vsebino izvedenih dokazov presodilo, da neposredno zaslišanje M. N., M. B. in E. H. ne bi v ničemer spremenilo ugotovljenega dejanskega stanja, zato je dokazni predlog za njihovo zaslišanje obrazloženo zavrnilo. S tem pa zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

17. Končno vložnik ob uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP navaja, da so bili dokazi, ki so v spisu označeni z listovnimi številkami od 6 do 95, pridobljeni s kršitvijo z ustavo zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Po vložnikovem zatrjevanju obsojenec pred nezakonito preiskavo tovornega vozila brez odredbe preiskovalnega sodnika ni imel možnosti angažirati zagovornika, čeprav si je to želel. Med preiskavo obsojenec ni bil poučen o pravici do zagovornika, saj je tak pravni pouk dobil šele ob 22.10 uri, po lastni izjavi pa je obsojenec tak pravni pouk prejel šele po končani preiskavi vozila. Obsojenec bi moral biti takoj, ko se je pojavil sum, da prevaža prepovedano drogo, obveščen o pravici do zagovornika, ki bi lahko opozoril na zavarovanje dokazov. Po vložnikovem stališču bi moral biti obsojenec poučen o pravici do zagovornika že pri carinskem pregledu vozila, pri tem se vložnik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-1293/08 z dne 6. 6. 2011, dokazi, ki so bili pridobljeni v carinskem postopku, pa ne morejo biti neomejeno uporabni tudi v kazenskem postopku. Vložnik ne more konkretizirati, za izvedbo katerih dokazov v njegovo korist je bil prikrajšan z opustitvijo pravnega pouka o pravici do zagovornika.

18. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodbe ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

19. Na vsebinsko enake navedbe sta logično in razumno utemeljeno odgovorili že sodišči prve (sodba, stran 4 in 5) in druge stopnje (sodba, stran 8). Sodišči sta ugotovili, da so se delavci carine odločili za pregled vozila zaradi obsojenčeve navedbe, da ni bil prisoten pri nakladanju. Ob pregledu tovornega in priklopnega vozila so delavci carine v priklopnem vozilu odkrili dodatni (skriti) prostor, zato so po določbah 27. člena Zakona o carinski službi v obsojenčevi navzočnosti opravili preiskavo prevoznega sredstva. Delavci carine so takoj po najdbi prepovedane droge v skritih prostorih priklopnega vozila zadevo takoj odstopili v obravnavo policiji. Slednja je ob prisotnosti preiskovalne sodnice in državnega tožilca opravila preiskovalno dejanje na podlagi drugega odstavka 164. člena ZKP, obsojenec je bil ob prihodu policije tudi takoj pravilno poučen o pravicah, ki jih ima v kazenskem postopku, kar je tudi sam potrdil v zagovoru. S tem v zvezi Vrhovno sodišče na podlagi podatkov v spisu ugotavlja, da se je obsojenec s tovornim in priklopnim vozilom pripeljal na mejni prehod Obrežje 16. 4. 2009 ob 14. uri. Zaradi obsojenčeve izjave o nenavzočnosti pri nakladanju vozila so delavci carine opravili vizualni in koletarni pregled vozila, pri čemer so na priklopnem vozilu z endoskopsko preiskavo odkrili dvojno dno, s preliminarnim testom pa še navzočnost prepovedane droge (indijska konoplja). Istega dne je bila o tej najdbi ob 14.45 uri obveščena policija. Ob tej uri so policisti obsojencu odvzeli prostost, pri čemer je bil obsojenec takoj poučen po določbi 4. člena ZKP (o razlogih za odvzem prostosti, pravici do molka, pravici do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga lahko prosto izbere, ter o možnosti obvestitve njegovih bližnjih in konzulata njegove države). Obsojenec je izjavil, da ne želi odvetnika, odločba o pridržanju pa mu je bila vročena ob 19. uri. Policisti so z zbiranjem obvestil od takrat še osumljenega M. S. pričeli ob 22.10 uri. Pred pričetkom zbiranja obvestil je obsojenec izjavil, da si zagovornika ne bo vzel, prav tako je izjavil, da je pravni pouk razumel, zaradi česar so policisti zbiranje obvestil od njega pričeli brez navzočnosti zagovornika. Iz podatkov v spisu je še razvidno, da so policisti opravljali ogled od 17. 45 ure do 21. ure ter da so ob 21.20 uri opravili zaseg predmetov (tovorno in priklopno vozilo, prometni dovoljenji za obe vozili, licenci za prevoz, stvari, mobilni telefon in SIM kartico ter 120 zavojev, oblepljenih z rjavim lepilnim trakom). Sodišče je obsojencu, ker je pred zaslišanjem pred preiskovalno sodnico izjavil, da si ne bo vzel zagovornika, s sklepom Kpd 103/2009 z dne 18. 4. 2009 postavilo zagovornika po uradni dolžnosti. Na glavni obravnavi 9. 5. 2012 je obsojenec med podajanjem zagovora na zagovornikovo vprašanje med drugim odgovoril, da je bil o pravici do odvetnika in pravici do molka opozorjen, ko je bilo blago raztovorjeno, kar je kakšno uro in pol po tem, ko je bil tovor odkrit. Odgovoril je še, da bi takoj imel odvetnika, če bi bil na to opozorjen, saj je od prijateljev slišal, da je dobro imeti odvetnika.

20. Obsojenec pred oziroma ob opravljanju carinskega pregleda vozila ni izjavil, da želi, da je ob pregledu navzoč njegov zagovornik, nasprotno, obsojenec je do postavitve zagovornika po uradni dolžnosti večkrat izjavil, da je razumel pravni pouk, vendar da ne želi pravne pomoči zagovornika. Z nasprotnimi navedbami vložnik dejansko stanje prikazuje drugače in izhajajoč iz obsojenčevega zagovora in iz lastnega pogleda na potek carinskega pregleda in preiskave priklopnega vozila, ki nasprotuje podatkom v spisu in pravnomočni sodbi, zatrjuje obstoj omenjene bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Kot rečeno, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). V sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 je Vrhovno sodišče ob razlagi določbe prvega odstavka 424. člena ZKP obširno obrazložilo, da mora vložnik zahteve za varstvo zakonitosti konkretizirati in substancirati razloge, iz katerih vlaga zahtevo. Vrhovno sodišče ne opravlja preizkusa izpodbijane pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti, temveč se omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora vložnik konkretizirati, ne pa jih le poimensko navesti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Obsojenčev zagovornik v zahtevi zgolj posplošeno zatrjuje, da so nezakoniti dokazi v spisu označeni z listovnimi številkami od 6 do 95, ne da bi konkretno navedel, za katere dokaze gre. Vložnik zahteve po obrazloženosti pravnega sredstva iz prvega odstavka 424. člena ZKP ni izpolnil, zato ni mogoče konkretneje odgovoriti na njegove navedbe o nezakonito pridobljenih dokazih. S tem v zvezi vložnik niti sam ne obrazloži, za zavarovanje katerih dokazov bi lahko poskrbel, če bi obsojenec zahteval njegovo navzočnost (pa je ni) že ob carinskem pregledu vozila. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

C.

21. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

22. Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določbah 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in v zvezi s 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Višino sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi s tarifnima številkama 7115 in 7152 Taksne tarife ob upoštevanju podatkov o obsojenčevem premoženjskem stanju in preživninskih obveznostih, razvidnih iz prvostopenjske sodbe, ter trajanja in zamotanosti postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.