Jedro

V okviru 186. člena ZPP in drugega odstavka 40. člena ZPP predpisano ravnanje stranke, ki vlaga tožbo, je v okviru dopustnosti revizije treba smatrati kot obvezno sestavino tožbe. Izostanek vrednosti spornega predmeta ima torej za posledico nedopustnost revizije (tretji odstavek 382. člena ZPP).

Izrek

Revizija proti sodbi se zavrže. Revizija proti sklepu se zavrne kot neutemeljena.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku proti toženi D. M. in ji naložilo, da mora izprazniti stanovanjsko hišo in gospodarsko poslopje na parc. št... vl. št... k.o... ter oboje izročiti tožeči stranki. Obenem ji je naložilo, da mora v bodoče prenehati z vznemirjanjem lastninske pravice na teh nepremičninah. Istočasno je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku proti toženi H. A. in ji naložilo, da mora v 15 dneh prej opisane nepremičnine izprazniti ter se iz njih izseliti. Odločilo je tudi, da se zahtevek iz nasprotne tožbe, ki jo je vložila toženka H. A. dne 3.4.1996 na ugotovitev solastnine na opisanih nepremičninah, izloči iz te pravde in bo o njem odločeno v posebnem postopku. Proti tej sodbi je vložila pritožbo le toženka H. A., pa je sodišče druge stopnje to pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo, medtem ko je njeno pritožbo proti sklepu o izločitvi postopka po nasprotni tožbi zavrglo.

Proti navedeni sodbi in sklepu pritožbenega sodišča je toženka A. H. vložila revizijo iz razloga po prvem odstavku 1. točke 385. člena v zvezi z 10. točko prvega odstavka 354. člena ZPP in iz razloga po 3. točki prvega odstavka 385. člena ZPP. Predlagala je razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje ter sklepa sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavano in odločanje. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP je podana v tem, ker je tožnike, ki živijo v ZDA, v pravdi zastopal odvetnik, ki ga ti tožniki niso pooblastili. Z nasprotno tožbo pa toženka H. A. zahteva ugotovitev, da je solastnica nepremičnine, katere izpraznitev tožeča stranka zahteva. Od solastnika pa se izselitev oziroma izpraznitev nepremičnine ne more zahtevati. Zato je bilo napak odločeno o izločitvi tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, saj z njim toženka H. A. uveljavlja prav svojo solastninsko pravico na spornih nepremičninah. Izpodbijana sodna odločba se poleg tega deloma spušča v vprašanje utemeljenosti zahtevka iz nasprotne tožbe, čeprav je odločeno, da bo o njem tekla posebna pravda. Obrazložitev izpodbijane sodne odločbe je sama s seboj v nasprotju in v nasprotju z njenim izrekom.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija proti sodbi sodišča druge stopnje ni dovoljena, revizija proti sklepu o zavrženju pritožbe pa ni utemeljena.

Tožeča stranka je proti toženi stranki H. A. dne 24.5.1988 vložila tožbo na izpraznitev nepremičnin. Sodišče prve stopnje je nato s posebnim sklepom z dne 30.1.1991 omenjeno pravdo združilo s pravdno zadevo proti toženi stranki D. M. v enotno obravnavanje. Vendar pa tožeča stranka ob vložitvi tožbe proti toženi H. A. ni navedla vrednosti spornega predmeta. Dopustnost revizije kot izrednega pravnega sredstva - kar velja za tožečo in toženo stranko - pa je, ker gre za premoženjskopravni spor, ki se ne nanaša na denarno terjatev, odvisna od navedbe vrednosti spornega predmeta (prvi in tretji odstavek 382. člena ZPP). Pravico do revizije si torej mora zagotoviti stranka sama z ustrezno ocenitvijo vrednosti spornega predmeta že v tožbi (drugi odstavek 186. člena in drugi odstavek 40. člena ZPP), ali pa to stori sodišče - samo ali po iniciativi tožene stranke - v okolnostih in na način, predviden v tretjem odstavku 40. člena ZPP.

Iz podatkov spisa torej sledi, da tožeča stranka v tožbi proti H. A. vrednosti spornega predmeta ni opredelila. Tudi na prvem naroku o glavni obravnavi po združitvi pravd in še pred obravnavanjem glavne stvari ta vrednost ni bila opredeljena v skladu z določbo tretjega odstavka 40. člena ZPP. V okviru 186. člena ZPP in drugega odstavka 40. člena ZPP predpisano ravnanje stranke, ki vlaga tožbo, je v okviru dopustnosti revizije treba smatrati kot obvezno sestavino tožbe. Izostanek vrednosti spornega predmeta ima torej za posledico nedopustnost revizije (tretji odstavek 382. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato postopalo v skladu z določbo prvega odstavka 392. člena ZPP in revizijo v tem obsegu kot nedovoljeno zavrglo.

Odločitev o izločitvi obravnavanja zahtevka iz nasprotne tožbe pa je stvar procesnega vodstva sodišča prve stopnje (tretji odstavek 313. člena ZPP). Odločeno je bilo, da bo zahtevek iz nasprotne tožbe ločeno obravnavan, o njem pa bo izdana posebna odločba. Vendar pa zoper sklep, ki se tiče vodstva glavne obravnave, ni posebne pritožbe (peti odstavek 311. člena ZPP). Zato je sodišče druge stopnje pritožbo proti odločitvi o izločitvi pravde v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena ZPP utemeljeno zavrglo (ob ugotovitvi, da ne obstoje okoliščine iz drugega odstavka navedene določbe). Revizijsko sodišče je zato v tem obsegu sicer dovoljeno revizijo (tretji odstavek 400. člena ZPP) kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena, prvega odstavka 155. člena in prvega odstavka 166. člena ZPP. Tožena stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožeča stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem k odločitvi o reviziji ni prispevala.