Jedro

Ker je pri pobotanju v pravdi potrebno upoštevati splošna pravila obligacijskega prava, se pobotanje ugotovljene terjatve s terjatvijo, uveljavljano v pobot, opravi na dan, ko sta si terjatvi stali nasproti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se glasi: „I.

Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 14.689,85 EUR bruto (prej 3.520.276,30 SIT) oz. po obračunu prispevkov in davkov v neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2001 dalje do dneva, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico.

Ugotovi se obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v znesku 973,57 EUR (prej 233.306,20 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 1999 dalje do dneva, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico.

Terjatvi pravdnih strank se medsebojno pobotata, tako da se od bruto zneska 14.681,85 EUR obračunajo in plačajo prispevki in davki, neto znesek pa se pobota z zneskom 973,57 EUR, povečanim za znesek zakonskih zamudnih obresti za čas od 20. 8. 1999 do 18. 7. 2001. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2001 dalje, do dneva, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, vse v osmih dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dolgovanega zneska od poteka tega roka do plačila ter zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneska 14.681,86 EUR od 18. 7. 2001 do plačila se zavrne.“ V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 42,13 EUR v 8 dneh od vročitve te sodbe in sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Revizija zoper odločitev o zavrnitvi višjega obrestnega zahtevka se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. odstavku izreka razsodilo: Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova odpravnine v znesku 3.520.276,30 SIT (sedaj 14.689,85 EUR ) bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2001 dalje do plačila. Ne obstoji terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti za čas od 1. 7. 2001 do vključno 17. 7. 2001. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 233.306,20 SIT (sedaj 973,57 EUR ) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 1999 dalje, kar na dan 26. 3. 2008 znaša 3.697,97 EUR. Ne obstoji pa terjatev tožene stranke do tožeče stranke v neto znesku 586.712,73 SIT, povečanem za davke in prispevke po obračunu za mesec junij 2001, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2001 dalje.

Terjatvi pravdnih strank se medsebojno pobotata tako, da se od bruto zneska 3.520.276,30 SIT obračunajo in plačajo ustrezni davki in prispevki, od neto zneska se izračunajo zakonske zamudne obresti za čas od 1. 7. 2001 do 26. 3. 2008 ter se tako izračunani znesek pobota z zneskom 3.697,97 EUR, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki plačati razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2008 dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo.

V II. odstavku izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 4.486,52 EUR v osmih dneh od dneva vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila, pod izvršbo, tožena stranka pa svoje stroške postopka krije sama.

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge, to je bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, pri čemer se zavzema za to, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijana sodba nima razlogov o dveh relevantnih vprašanjih, glede katerih je tožena stranka tožbi nasprotovala. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugovora glede prepozno vložene tožbe, čeprav je tožena stranka ugovarjala, da je bila tožba vložena po poteku enomesečnega prekluzivnega roka, ki ga ZGD določa za vložitev tožbe na izpodbijanje sklepov skupščine. Seja skupščine, ki se je je tožnik udeležil, je bila 11. 6. 2001. Takrat je veljal 365. člen ZGD, ki je za vložitev izpodbojne tožbe določal enomesečni prekluzivni rok, ki je začel teči z dnem, ko se je končala skupščina. 465. člen ZGD je določal, da se za postopke uveljavljanja ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine d.o.o. smiselno uporabljajo določbe tega zakona o delniški družbi (torej 365. člen ZGD). Izpodbijanje sklepa je po določbah ZGD potrebno najaviti na sami skupščini, česar tožnik ni storil. Očitno je soglašal z „negativnim sklepom“ o njegovem predlogu za plačilo odpravnine v višini šestih povprečnih plač ob sporazumnem prenehanju individualne pogodbe o zaposlitvi pred potekom mandata na željo tožnika, o katerem skupščina ni sklepala, saj je tudi vodenje skupščine prepustil predsednici skupščine in tako ni več imel vpliva na oblikovanje sklepov, ki so bili dani skupščini v sprejem. Zaradi navedenega bi moralo sodišče tožbo kot prepozno zavreči. Ker tega ni storilo, je kršilo materialno pravo v škodo tožene stranke. Napačno in v nasprotju s podatki spisa je stališče sodišča, da naj bi skupščina s tem, ko o predlogu tožnika za plačilo odpravnine ni odločala, kršila obveznosti do tožnika iz individualne pogodbe in da naj bi v tem primeru sodišče imelo pravico v pravdi presojati utemeljenost nesprejema negativnega sklepa. Napačna je ocena, da je šlo za negativni sklep skupščine (odklonitev izrekanja o predlogu), saj predlog sklepa o izplačilu odpravnine po 8. členu individualne pogodbe nikoli ni bil dan na glasovanje. Sodišče je oceno utemeljenosti zahtevka oprlo na izpoved samega tožnika, po kateri naj bi mu ob podpisu pogodbe povedali, da bodo glede obstoja pogojev po 8. členu individualne pogodbe veljali kriteriji po ZGD. To je priča B., ki je s tožnikom podpisala pogodbe, izrecno zanikala. Ker sodišče na podlagi nasprotujočih si navedb ni moglo ugotoviti, kakšna je bila volja pogodbenih strank ob sklepanju pogodbe, se je odločilo, da se tudi glede 8. člena upoštevajo kriteriji, določeni v 4. in 6. členu pogodbe. Sodba temelji na oceni sodišča, da skupščina na 8. seji ne bi sprejela sklepa, da tožniku pripada stimulacija za uspešno delo po 6. členu individualne pogodbe, če delo tožnika ne bi bilo zadovoljivo. Takšna ocena je nepravilna in v nasprotju s tistim, kar se navaja v drugih razlogih sodbe. Sodišče je sprejelo pobotni ugovor tožene stranke, ki se nanaša na izplačilo stimulacije za julij 1999 brez sklepa skupščine. Že to dejstvo dokazuje, da je tožnik kršil določbe individualne pogodbe in da zato ocena, da je v celoti izpolnil svoje obveznosti iz individualne pogodbe ni pravilna. Individualna pogodba v 6. členu izrecno določa, da o izplačilu stimulacije odloča skupščina, zato ni presenetljivo, da so prav delavci - notranji lastniki - na skupščini družbe nasprotovali sprejemu sklepa o pozitivni oceni dela tožnika. Zato je ocena sodišča, da je tožnik dokazal, da je vse svoje obveznosti iz pogodbe v skladu s kriteriji iz 4. in 6. člena pogodbe izpolnil, napačna in nezakonita. Iz 4. člena pogodbe je razvidno, da med obveznosti tožnika sodi tudi informiranje, komuniciranje in sodelovanje s svetom delavcev. Iz nasprotovanja delavcev na skupščini družbe dne 11. 6. 2001 izhaja, da tožnik te svoje pogodbene obveznosti ni izpolnil. Sodba je sama s seboj v nasprotju, ko ob pobotnem ugovoru tožene stranke, ki ga sodba sprejema, ugotavlja, da je direktor kršil pogodbe (kar izplačilo stimulacije brez sklepa skupščine zanesljivo je) in istočasno ocenjuje, da bi skupščina morala izreči pozitivno oceno o delu direktorja ob njegovi zahtevi, da se mu izplača odpravnina. Ocena, da je tožnik dokazal obstoj svoje terjatve na izplačilo odpravnine, je v nasprotju z vsebino izvedenskega mnenja in drugimi dokazi. Izvedenec finančne stroke ni pritrdil navedbam tožnika, da je opravil sanacijo družbe in zagotovil tekoče pozitivno poslovanje. Izvedenec je izrecno navedel, da je sanacijo družbe opravila prejšnja uprava in da je bil poslovni izid poslovanja sicer večinoma pozitiven, vendar je dobičkonosnost po začetnem povečanju padla, prav tako pa iz primerjalne analize rezultatov poslovanja izhaja, da so posamezne bilančne postavke po podatkih tožnika neutemeljeno izkazovale boljše rezultate družbe od realnih. Izvedenec je izrecno ocenil, da poslovanje družbe v prvih 6 mesecih leta 2001 ni bilo uspešno. Sodba ne navaja razlogov, zaradi katerih teh relevantnih delov izvedenskega mnenja sodišče ni upoštevalo, čeprav navaja, da temelji tudi na izvedenskem mnenju in ne le na izpovedbi tožnika. Zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče je sodilo preko zahtevka, ker je tožeča stranka z vlogo z dne 9. 2. 2006 umaknila tožbeni zahtevek pod točko 1 tožbe, to je ugotovitveni zahtevek. Nepravilna je odločitev, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od 18. 7. 2001 dalje. Če sodba razveljavlja „negativni sklep“ 8. skupščine tožene stranke z dne 11. 6. 2001, gredo tožeči stranki zamudne obresti šele od poteka paricijskega roka za izvršitev pravnomočne sodbe, saj je pred tem veljal „negativni sklep“. Napačna je 3. točka izreka v delu, v katerem določa, da je tožeča stranka dolžna tožeči stranki plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2001 do 26. 3. 2008, če znesek obresti presega glavnico, saj je to v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča, kar je kršitev materialnega prava. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, ko je sodišče odločilo, da je tožena stranka uspela s 6,6 %.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tudi pritožba, saj je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena in vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, v njej pa tudi ni nikakršnega nasprotja med razlogi niti nasprotja med razlogi in listinami v spisu, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je sicer popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, vendar pa je zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava sprejelo delno nepravilno odločitev, zlasti v delu, ki se nanaša na odločitev o pobotanju terjatev (tričlenski izrek) ter na tek zakonskih zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče se razen v navedenem obsegu sicer v pretežnem delu strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: V tej zadevi je sodišče prve stopnje že odločilo s sodbo opr. št. Pd 293/2001 z dne 22. 5. 2003 ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika. Na tožnikovo pritožbo je Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. Pdp 1253/2001 z dne 21. 10. 2005 navedeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer je med drugim opozorilo, da je potrebno v ponovnem postopku presojati vsebinsko pravilnost odločitve skupščine tožene stranke, ki ni sprejela predloga tožnika oz. mu ni dala pozitivne ocene, ki je pogoj za izplačilo odpravnine po 8. točki pogodbe o zaposlitvi. Zavzelo je tudi stališče, da zaključek, ali je bilo tožnikovo delo uspešno, predstavlja le predhodno vprašanje glede njegove pravice do odpravnine, od katerega je odvisna odločitev o odpravnini in da ugotovitve tega dejstva ni mogoče uveljavljati z ugotovitveno tožbo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ker je bil ugotovitveni tožbeni zahtevek umaknjen. Tožeča stranka je glede na opisano stališče pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu res umaknila tožbo z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom, vendar le v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je bilo delo tožeče stranke opravljeno v obdobju od 23. 4. 1998 do 30. 6. 2001 uspešno in se oceni kot pozitivno in da ima tožnik skladno z 8. točko pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 4. 1998 pravico do odpravnine.

V ponovnem postopku je prvostopenjsko sodišče obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem razveljavitvenem sklepu. Pritožbeno sodišče je, kot je že navedeno, že v razveljavitvenem sklepu zavzelo stališče, da je kljub t.i. „negativnemu sklepu“ skupščine tožene stranke, ki ni odločila o tožnikovem predlogu, da sprejme pozitivno oceno o delu direktorja ter odloči o plačilu odpravnine po 8. členu pogodbe o zaposlitvi, v sodnem postopku potrebno odločiti po vsebini o tem, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji, pod katerimi je tožnik do odpravnine upravičen, zlasti kriteriji za sprejem pozitivne ocene o njegovem delu v času trajanja mandata.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pravilno odločilo ob upoštevanju stališč in napotkov Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v razveljavitvenem sklepu. V primeru, kadar skupščina družbe sploh ne odloči o določenem predlogu (v obravnavanem primeru o predlogu direktorja za plačilo odpravnine ob razrešitvi po določbah pogodbe o zaposlitvi), sicer velja, da gre za t.i. negativni sklep, kljub temu pa je dejstvo, da v takem primeru sklepa sploh ni, ker odločitev ni bila sprejeta. Zato ni sprejemljivo stališče, da bi bilo tudi v takšnem primeru sodno varstvo v zvezi z denarnim zahtevkom, ki ima podlago v določbah pogodbe o zaposlitvi oz. v (nesprejetem) sklepu skupščine družbe, vezano na roke, ki jih Zakon o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93 s spremembami in dopolnitvami) določa za uveljavljanje ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine (359. člen in ostali). V obravnavanem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja denarni zahtevek za plačilo odpravnine po pogodbi o zaposlitvi. Za odločitev je pomembna vsebinska presoja o tem, ali bi morala skupščina sprejeti pozitivno oceno njegovega dela v času mandata, ki je pogoj za nastanek obveznosti družbe do razrešenega direktorja. Gre torej le za odločanje o predhodnem vprašanju, ne pa za izpodbijanje (nesprejetega) sklepa skupščine po določbah ZGD. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno tožbo zavreči zaradi tega, ker naj bi bila vložena prepozno, niti ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na postopek izpodbijanja sklepov po določbah ZGD (napoved izpodbijanja, domnevno soglasje tožnika glede neobravnavanja njegovega predloga na skupščini).

Presoja prvostopenjskega sodišča, da je tožnik do odpravnine po 8. členu pogodbe o zaposlitvi upravičen, ker so izpolnjeni pogoji za pozitivno oceno njegovega dela v času trajanja mandata od imenovanja dne 23. 4. 1998 do razrešitve na podlagi pisne odpovedi direktorja dne 30. 6. 2001, je pravilna. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Dokazna ocena je pravilna in prepričljiva, saj jo izvedeni dokazi potrjujejo, zato pritožbene navedbe s tem v zvezi niso utemeljene. Sodišče prve stopnje se sklicuje zlasti na listine v spisu, izpoved tožnika ter mnenje sodnega izvedenca za ekonomijo, davke in finance univ. dipl. oec. S.L., ki je svoje pisno mnenje dopolnil glede na podane pripombe ter podal dodatna pojasnila na naroku za glavno obravnavo. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da mnenje sodnega izvedenca ni bilo ustrezno upoštevano in da se sodišče prve stopnje do posameznih ugotovitev ni ustrezno opredelilo. Bistvene ugotovitve je sodišče prve stopnje upoštevalo in povzelo v obsežni obrazložitvi, pri čemer je po oceni pritožbenega sodišča odločilnega pomena dejstvo, da gre za oceno dela direktorja za celotni mandat. Ni mogoče šteti, da tožnik kot direktor pri opravljanju svoje funkcije ni bil uspešen le na podlagi rezultatov poslovanja v prvem polletju 2001, saj je bil poslovni izid iz poslovanja ob zaključku leta pozitiven tudi iz rednega poslovanja, kar je rezultat tudi tožnikovega dela v prvi polovici leta. Tudi v letu 2000 je bil poslovni izid pozitiven, zaradi česar je bila tožniku priznana stimulacija po 6. členu pogodbe o zaposlitvi, izvedeni dokazi pa potrjujejo, da se je gospodarski položaj družbe v času tožnikovega mandata izboljševal, saj je bil v letih od leta 1998 dalje dosežen napredek v poslovno organizacijskem smislu (povečanje prodaje, poravnavanje nakopičenih obveznosti, izplačevanje plač v okviru kolektivne pogodbe ...), družba je začela poslovati pozitivno, izguba se je nižala in se preobrnila v dobiček. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno sprejelo pravilno odločitev, saj tudi dejstvo, da si je v letu 1999 tožnik izplačal stimulacijo brez sklepa skupščine, nima takšne teže kot meni tožena stranka in ne more odločilno vplivati na sicer pravilno oceno uspešnosti dela tožnika v celotnem mandatu.

Pri presoji pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tričlenski izrek deloma napačno formuliran glede določitve dneva, ko se ugotovljeni terjatvi medsebojno pobotata, zmotno pa je bilo uporabljeno materialno pravo tudi pri odločanju o obrestnem zahtevku, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča RS iz leta 2006, na kar utemeljeno opozarja tudi pritožba in zato, ker so bile zakonske zamudne obresti v delu tričlenskega izreka priznane od bruto zneska odpravnine. V točki I/1 je namreč napačno določeno, da zakonske zamudne obresti od 18. 7. 2001 dalje tečejo od odpravnine v bruto znesku, saj je tožnik upravičen do zamudnih obresti le od neto zneska, kar je sicer pravilno upoštevano v točki I/3 izreka sodbe, s tem da je v tej točki očitna pomota glede začetka teka zamudnih obresti od neto zneska odpravnine – po točki I/1 izreka so priznane zamudne obresti od 18. 7. 2001, terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti za čas od 1. 7. 2001 do 17. 7. 2001 pa ne obstoji (ta del točke I/1 izreka ni pod pritožbo!), po točki I/3 pa je kot začetek teka zakonskih zamudnih obresti pomotoma naveden datum 1. 7. 2001 namesto pravilno 18. 7. 2001, kar je skladno s točko I/1 izreka sodbe.

Prvostopenjsko sodišče ni pravilno izvedlo pobotanja na dan izdaje sodbe, to je 26. 3. 2008. Kadar je podan pobotni ugovor, se izvede pobotanje ugotovljene terjatve s terjatvijo, uveljavljano v pobot, na dan, ko sta si terjatvi stali nasproti, to je 18. 7. 2001, ko je zapadla tožnikova terjatev iz naslova odpravnine. Tudi pri pobotanju v pravdi je namreč potrebno upoštevati določbe Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 – OZ) oz. v obravnavanem primeru glede na zapadlost terjatve in v pobot uveljavljane terjatve Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 – ZOR, ki se je do uveljavitve OZ uporabljal kot predpis RS). Pobotni ugovor, podan v pravdi, se šteje za izjavo o pobotu v smislu 1. odstavka 337. člena ZOR, pri čemer se po 2. odstavku 337. člena po izjavi o pobotu šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj, to pa je v obravnavanem primeru 18. 7. 2001, ko je zapadla tožnikova terjatev iz naslova odpravnine (v pobot uveljavljana terjatev je namreč zapadla prej, to je 20. 8. 1999). Napačna je torej odločitev sodišča prve stopnje, ki je v I/2. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v znesku 233.306,20 SIT oz. 973,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 1999 dalje, kar na dan 26.3.2008 znaša 3.697,97 EUR, kakor tudi odločitev v I/3. točki izreka, v kateri je izvedeno pobotanje terjatev na dan 26. 3. 2008 (to je na dan izdaje sodbe). Ob tem pritožbeno sodišče še opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 32/97 z dne 19. 5. 1998, v kateri je VS RS zavzelo stališče, da pripis zamudnih obresti glavnici brez ustrezne podlage v tožbenem zahtevku ni v skladu s prepovedjo obrestovanja obresti po 1. in 2. odstavku 279. člena ZOR in da mora ob pravilni uporabi določb ZPP sodišče prve stopnje le ugotoviti obstoj terjatev tožeče stranke do tožene ter obstoj v pobot uveljavljane terjatve, nato pa v 3. členu izreka odločiti, da se ugotovljeni terjatvi pobotata, ne sme pa samo računati in pripisovati zamudnih obresti glavnici.

Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo dejstva, da tožnik glede na 376. člena OZ, ki se glede na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 (Ur. l. RS, št. 28/2006) uporablja tudi za terjatve, ki so zapadle že pred uveljavitvijo OZ, to je pred 1. 2. 2002, ni upravičen do zamudnih obresti, ko natekle zapadle obresti od prisojenega zneska dosežejo glavnico. Odločitev v I/1. in I/3. točki izreka sodbe ni pravilna, v kolikor je ugotovljen obstoj terjatve z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila oz. naloženo toženi stranki, da po pobotanju plača razliko (med pobotanima zneskoma) od 26. 3. 2008 do plačila.

Pravna podlaga za določitev teka zakonskih zamudnih obresti je tudi za zneske, zapadle pred 1. 1. 2002, določba 376. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 – OZ), po katerem obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Ustavno sodišče RS je namreč z odločbo opr. št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 (Ur. l. RS, št. 28/2006) odločilo, da se navedena določba uporablja tudi za terjatve, ki so zapadle že pred uveljavitvijo OZ, to je pred 1. 2. 2002, saj je določilo 1060. člena OZ razveljavilo, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred navedenim datumom, uporablja 277. člen ZOR, ki ni omejeval teka zamudnih obresti. Pri vseh terjatvah je torej potrebno upoštevati pravilo, da zakonske zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico in sicer do dne 22. 5. 2007, ko je začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A, Ur. l. RS, št. 40/2007), ki je v 1. členu črtal določbo 376. člena OZ, tako da prepoved „ultra alterum tantum“ ne velja več za zakonske zamudne obresti, ampak le za pogodbene obresti (382.a člen OZ). Le od zneskov, ki so zapadli po 17. 3. 2002 in glede katerih do uveljavitve navedene novele OZ zakonske zamudne obresti še niso dosegle glavnice, je potrebno šteti, da zakonske zamudne obresti tečejo vse do plačila. Ker so bili z izpodbijano sodbo tožeči stranki prisojeni zneski, ki so zapadli v plačilo 18. 7. 2001 (terjatev tožnika) ter 20. 8. 1999 (terjatev, uveljavljana v pobot), pobotanje pa se izvede na dan zapadlosti kasneje zapadle terjatve, to je 18. 7. 2001, je pritožbeno sodišče delno spremenilo izpodbijani del sodbe tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od obeh terjatev le do dneva, ko so zakonske zamudne obresti dosegle glavnico, ker za priznanje zakonskih zamudnih obresti po tem datumu vse do plačila ni pravne podlage. Glede teh zneskov so namreč zakonske zamudne obresti do 22. 5. 2007 (to je do uveljavitve navedene novele OZ-A) že dosegle glavnico, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da zakonske zamudne obresti tečejo do plačila, nepravilna.

Prvostopenjsko sodišče torej v točki I/1 izreka ni pravilno odločilo, ko je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke iz naslova odpravnine v bruto znesku 14.689,85 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2001 dalje do plačila. Zato je odločitev v I/1. točki izreka spremenjena tako, da se ugotovi obstoj te terjatve v bruto znesku 14.689,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, izračunanega po odbitku davkov in prispevkov, ki tečejo od 18. 7. 2001 do dneva, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, višji obrestni zahtevek (za plačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneska ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko je vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti dosegla glavnico, do plačila, pa se kot neutemeljen zavrne.

Nepravilna je tudi odločitev v I/2. točki izreka, v kolikor so zakonske zamudne obresti od v pobot uveljavljane ugotovljene terjatve v višini 973,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 1999 dalje izračunane na dan 26. 3. 2008 v znesku 3.697,97 EUR. Zato je pritožbeno sodišče delno spremenilo tudi odločitev v I/2. točki izreka, tako da se ugotovi obstoj v pobot uveljavljane terjatve v navedeni višini 973,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 1999 do dneva, ko vsota neplačanih obresti doseže glavnico. Glede na navedeno je bilo potrebno delno spremeniti tudi I/3. točko tričlenskega izreka tako, da se terjatvi pravdnih strank medsebojno pobotata tako, da se od bruto zneska 14.689,85 EUR obračunajo in plačajo ustrezni davki in prispevki in izračuna neto znesek odpravnine, ki se pobota z zneskom 973,57 EUR, povečanim za znesek zakonskih zamudnih obresti za čas od 20. 8. 1999 do 18. 7. 2001, razliko pa je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2001 dalje do dneva, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, višji obrestni zahtevek (za plačilo zakonskih zamudnih obresti po tem datumu do plačila) pa se zavrne.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma, delno podani, je pritožbeno sodišče pritožbi v navedenem obsegu ugodilo in v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe tako, kot izhaja iz izreka te sodbe in kot je obrazloženo zgoraj. V ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje ni vplivala na uspeh strank v postopku, ker se v pretežnem delu nanaša na zakonske zamudne obresti, zato pritožbeno sodišče v odločitev o stroških postopka ni posegalo in je II. odstavek izreka sodbe potrdilo, saj je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o stroških postopka, upoštevajoč uspeh pravdnih strank in veljavno Odvetniško tarifo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP v povezavi s 1. odst. 154. člena ZPP in 1. odst. 155. člena ZPP. Glede na delni uspeh tožene stranke s pritožbo, ki je ocenjen z 10 % (nanaša se pretežno na odločitev o obrestnem zahtevku), je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki sorazmerni del potrebnih pritožbenih stroškov (750 točk + 2 % materialni stroški + 20 % DDV = 918 točk), to je 42,13 EUR (vrednost točke po Odvetniški tarifi /Ur. l. RS št. 67/2003 – OT/ znaša 0,459 EUR).

Ker v predmetnem sporu v delu, ki se nanaša na spremenjeno odločitev o obrestnem zahtevku revizija ni že po zakonu dovoljena (384. in 367. člen ZPP, 31. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1), je bilo potrebno v skladu z 32. členom ZDSS-1 odločiti, ali se revizija zoper odločitev pritožbenega sodišča dopusti ali ne. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea). Ker v konkretnem primeru ne gre za nobenega izmed navedenih primerov, pritožbeno sodišče revizije ni dopustilo.