Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka od tožene prevzela ključe spornih poslovnih prostorov, prostore zračila in nekatere tudi oddala novim najemnikom. Takšno ravnanje ne pomeni konkludentne privolitve k odstopu od celotne pogodbe.

Kršitev 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP predstavlja napako tehnične narave – sodišče v razloge sodbe napačno povzame vsebino dokaza (ne da bi pri tem dokaz ocenjevalo ali se kako drugače do njega opredeljevalo). Da in s čim je prišlo do takšne napake mora konkretno zatrjevati stranka, ki se na napako sklicuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. 0193 Ig 359/2007 v 1. točki izreka in v 3. točki izreka za izvršilne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila. V preostalem delu (glede zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov od dneva izdaje sklepa o izvršbi do 8. dneva od njegove vročitve) je prej citirani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 543,18 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ko je odločilo, da je v času, na katerega se nanaša vtoževani račun, še obstajalo najemno razmerje med pravdnima strankama, saj je v zvezi s tem nekritično sledilo izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke in pri njej zaposlene priče (S.B.), čeprav sta ta dokaza v očitnem nasprotju z listinskimi dokazi tožene stranke, sodišču prve stopnje očitajo, da je napačno ocenilo dokaze ter storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Kritika dokazne oceni pomeni pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Obravnavani spor predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti (1. odstavek 443. člena v zvezi s 1. odstavkom 495. člena ZPP). Sodba sodišča prve stopnje se v takšnih sporih lahko izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja (vključno z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča) ni mogoče izpodbijati oziroma, da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga pritožbene odločitve. Prav tako prvostopenjske odločbe ni mogoče izpodbiti iz razloga relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višje sodišče se zato do zgoraj citiranih očitkov ni vsebinsko opredeljevalo.

6. Nadalje niso utemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je pogodba lahko prenehala na podlagi konkludentnih ravnanj pravdnih strank in posledično ni ugotovilo, da je do tega prišlo v obravnavanem primeru. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka od tožene prevzela ključe spornih poslovnih prostorov, prostore zračila in nekatere tudi oddala novim najemnikom. Višje sodišče soglaša s stališčem, da takšno ravnanje ne pomeni konkludentne privolitve k odstopu od celotne pogodbe. Tožeča stranka je morda res konkludentno pristala na prekinitev pogodbe glede prostorov, ki jih je oddala v najem drugim najemnikom (toženi stranki namreč najemnine in stroškov za te prostore, od trenutka oddaje v najem, ni več obračunavala). Glede ostalih prostorov, oddanih v najem toženi stranki, pa takšen zaključek ni mogoč (iz izvedenih dokazov namreč jasno izhaja, da se z odpovedjo ni strinjala). Pri tem velja dodati, da tožeča stranka s takšnim (gospodarnim in glede na okoliščine smiselnim) ravnanjem svojih pogodbenih obveznosti ni kršila – tožena stranka ni namreč nikoli trdila, da bi katerikoli sporni prostor želela uporabljati, pa bi ji tožeča stranka to onemogočila. Tako velja pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da tožeča stranka z odstopom od pogodbe, glede poslovnih prostorov za katere vtožuje plačilo najemnine in obratovalnih stroškov v tem postopku, ni soglašala in da posledično do prenehanja pogodbe ni prišlo. Razlogi, ki jih v zvezi s tem navaja sodišče prve stopnje, so jasni, razumljivi, preverljivi in niso v nasprotju sami s sabo. Tako sodišče prve stopnje ni storilo nobene izmed pavšalno očitanih absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

7. Delno neutemeljeni in delno nedovoljeni so tudi očitki v zvezi z višino tožbenega zahtevka. Očitki, da so takšni zaključki napačni in v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava so pavšalni (in kot takšni neutemeljeni), očitki, da bi sodišče pri odločanju moralo upoštevati izpovedi prič, ter da višina obratovalnih stroškov ni izkazana, pa grajajo dokazno oceno sodišča prve stopnje in torej uveljavljajo nedovoljen pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem ni podana niti smiselno očitana kršitev 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev predstavlja napako tehnične narave – sodišče v razloge sodbe napačno povzame vsebino dokaza (ne da bi pri tem dokaz ocenjevalo ali se kako drugače do njega opredeljevalo). Da in s čim je prišlo do takšne napake mora konkretno zatrjevati stranka, ki se na napako sklicuje. Ker tožena stranka ni konkretno navedla vsebina katerega dokaza je bila napačno prenesena v sodbo, očitana kršitev ni podana. Z navedbo, da iz dokazov ne izhajajo enake oznake prostorov, kot jih uporablja tožeča stranka v računu, pa pritožba sodišču prve stopnje spet očita zgolj, da je napravilo napačno dokazno oceno.

8. Sodišče prve stopnje je odločitev o višini stroškov, ki jih poleg plačila najemnine upravičeno terja tožeča stranka, izčrpno obrazložilo po posameznih postavkah. Višje sodišče se v izogib ponavljanju na takšno obrazložitev v celoti sklicuje. Tako pritrjuje tudi zaključku, da je bila tožeča stranka toženi na podlagi pogodbe dolžna plačati stroške rednega servisiranja dvigala, menjave žarnic in urejanja okolice. Kot izpostavlja že pritožnik sam, takšni stroški spadajo med stroške po kolektivni porabi (vzdrževanje in čiščenje skupnih prostorov in zunanje ureditve), katerih plačilo je dogovorjeno v 9. členu Pogodbe o najemu poslovnih prostorov. Takšno plačilo je urejeno posebej, ločeno od stroškov upravljanja, urejenih v 10. členu iste pogodbe. Tožeča stranka je do njega brez dvoma upravičena. Sodišče prve stopnje je tako pravilno interpretiralo določbe najemne pogodbe in s tem pravilno uporabilo materialno pravo.

9. S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani, višje sodišče pa ni našlo niti kršitev na katere skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Neutemeljeno pritožbo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

10. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. v zvezi 1. odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Posledično mora tudi tožeča stranka sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.

11. Na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP je v tem sporu odločal sodnik posameznik.