Jedro

Sindikalni zaupnik ne sme biti v slabšem položaju zaradi odobrene odsotnosti zaradi sindikalne dejavnosti kot so ostali delavci, ki so službeno odsotni ali na letnem dopustu. Takšna odsotnost se zato ne sme upoštevati kot odsotnost, zaradi katere delavec ne bi bil upravičen do nadomestila za razpoložljivost.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki razliko v plači za mesece september 2001, november 2001, oktober 2002, april 2003, maj 2003, junij 2003 in julij 2004 in sicer od bruto zneskov razlik v plači v zneskih: ? 11.147,39 SIT, sedaj 46,52 EUR za september 2001 (plačilni dan 18.10.2001) ? 5.633,13 SIT, sedaj 23,51 EUR za november 2001 (plačilni dan 18.12.2001) ? 8.206,80 SIT, sedaj 34,25 EUR za oktober 2002 (plačilni dan 18.11.2002) ? 12.253,20 SIT, sedaj 51,13 EUR za april 2003 (plačilni dan 18.5.2003) ? 9.736,90 SIT, sedaj 40,63 EUR za maj 2003 (plačilni dan 18.6.2003) ? 7.337,70 SIT, sedaj 30,62 EUR za junij 2003 (plačilni dan 18.7.2003) ? 7.078,00 SIT, sedaj 29,54 EUR za junij 2004 (plačilni dan 18.7.2004), obračunati in odvesti prispevke in davke in nato neto razliko plačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne neto mesečne razlike do izplačilnega dne dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 112,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.11.2006 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo".

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 54,59 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pod izvršbo.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Revizija se dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna izplačati tožeči stranki razliko v plači za mesece september in november 2001, oktober 2002, april, maj in junij 2003 in julij 2004 v bruto zneskih razlik v plači, od bruto zneskov odvesti prispevke in davke in neto razliko plačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih neto mesečnih razlik plače do plačila. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 76.152,11 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožnikovo sindikalno delo med delovnim časom pomeni odsotnost z dela in da je bilo tožniku temu primerno obračunano nadomestilo za razpoložljivost po 35. členu pravilnika o plačah. Takšno stališče je napačno, saj po 49. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn teh kovinsko in elektroindustrijo Slovenije delodajalec sindikalnemu zaupniku zagotavlja določen obseg plače in ur sindikalnega dela med delovnim časom. Pri tem poudarja, da gre za plačane ure sindikalnega dela med delovnim časom in zato tega časa ni mogoče šteti kot odsotnost delavca z dela. Tožnik je tedaj opravljal sindikalno delo in je bil v službi, zato je tudi jasno, da 35. člen pravilnika o plačah tega sindikalnega dela med delovnim časom ne obravnava med primeri, ko se delavčeva odsotnost po tem členu ne upošteva pri obračunu nadomestila, kot se ne upošteva odsotnost zaradi rednega dopusta, izobraževanja, na katerega je delavec napoten in se vodi kot službeno odsotnost, odsotnost med prazniki in dela prostimi deli po zakonu. Ob pravili uporabi pravilnika o plačah in panožne kolektivne pogodbe, bi sodišče moralo tožbenemu zahtevku ugoditi.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Meni, da je tožena stranka pravilno uporabila določbe pravilnika, ki so jasne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar na ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno uporabilo materialnega prava.

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu zahteva razliko v plači za mesece september in november 2001, oktober 2002, april, maj in junij 2003 in julij 2004 za razpoložljivost delavca po 35. členu pravilnika o plačah tožene stranke. Tožnik je sindikalni zaupnik reprezentativnega sindikata SKEI in mu je tožena stranka priznala določeno število ur za sindikalno delo, ki ga tudi plača. Spor med strankama je nastal, ker tožena stranka tožniku za čas, ko je opravljal sindikalno delo, ni priznala nadomestila za razpoložljivost delavca po 35. členu svojega pravilnika o plačah, ker je štela, da je odsoten z dela in da mu zato to nadomestilo ne pripada. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tako stališče tožene stranke zakonito. Stališče sodišča prve stopnje je po zaključku pritožbenega sodišča zmotno, saj le-to ni upoštevalo, da mora delodajalec sindikalnega zaupnika, predstavnika reprezentativnega sindikata, kateremu je odobreno določeno število ur za sindikalno delo, obravnavati tako, da le-ta ni diskriminiran. Predstavnik delavcev namreč zaradi svoje dejavnosti ne sme biti diskriminiran, ravno tako pa tudi ne predstavnik sindikata, kar izrecno izhaja iz 28. člena Evropske socialne listine (spremenjene) (Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe št. 7; Ur. l. RS, št. 24/99), ki v 28. členu določa, da se pogodbenice zavezujejo, da za zagotovitev učinkovitega uresničevanja pravic predstavnikov delavcev do opravljanja njihovih funkcij, da tem predstavnikom v podjetjih zagotovijo učinkovito varstvo pred dejanji, zaradi katerih bi bili v manj ugodnem položaju, vključno z odpustom, ki temeljijo na njihovem položaju ali delovanju kot delavskih predstavnikov v podjetju in ustrezne ugodnosti, ki jim omogočajo takojšnje in učinkovito opravljanje njihovih funkcij z upoštevanjem odnosov med socialnimi partnerji v državi in potreb, velikosti ter možnosti v podjetju. Iz navedene določbe torej izhaja, da delavec zaradi sindikalne dejavnosti ne sme biti v manj ugodnem položaju zaradi svojega delovanja kot so drugi delavci. Podobno določbo ima tudi ratificirana Konvencija mednarodne organizacije dela št. 135 o varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju (Ur. l. SFRJ - MP, št. 14/1982) v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva (Ur. l. RS - MP, št. 9/92, RS 35/92), ki določa, da morajo biti predstavniki delavcev v podjetju učinkovito zavarovani pred vsakršnim postopkom, ki bi bil zanje škodljiv, kamor spada tudi odpuščanje zaradi njihovega statusa, ali aktivnosti kot predstavnikov delavcev ali zaradi članstva v sindikatu ali zaradi udeležbe v sindikalnih aktivnostih, če ravnajo v skladu z veljavnimi zakoni, kolektivnimi pogodbami in drugimi skupno dogovorjenimi sporazumi (1. člen). Predstavniki delavcev v podjetju imajo ustrezne olajšave, da bi lahko hitro in učinkovito opravljali svoje funkcije (1. točka 2. člena). Tudi priporočilo 143 k navedeni konvenciji podpisnikom nalaga obveznost, da predstavnike delavcev v podjetju, kamor spadajo tudi sindikalni predstavniki, posebej zavarujejo ter jim zagotovijo pogoje za redno in učinkovito delo ter v primeru sindikalnih predstavnikov pogoje za opravljanje sindikalnih dejavnosti, s katerimi se varujejo pravice in interesi delavcev. Torej že iz navedenih mednarodnih obveznosti Republike Slovenije izhaja, da predstavniki sindikata zaradi svoje dejavnosti ne smejo biti v manj ugodnem položaju pri delodajalcu.

Razlaga 35. člena pravilnika o plačah tožene stranke, da pomeni sindikalno delo, ki je dogovorjeno in odobreno s strani delodajalca odsotnost z dela in v posledici tega delavec ni upravičen do stimulacije, kot bi bil do nje upravičen, v kolikor v odobrenem času ne bi opravljal sindikalne dejavnosti, pomeni ravno neenakopravno obravnavanje predstavnika sindikata z ostalimi delavci. Pri tem je potrebno posebej opozoriti, da tožena stranka ne šteje kot odsotnost z dela odsotnost zaradi rednega letnega dopusta, odsotnost zaradi izobraževanja, ki se vodi, kot službena odsotnost in odsotnost zaradi praznikov in dela prostih delovnih dni po zakonu. Glede na navedeno gre torej za očitno diskriminacijo delavca, ki je sindikalni zaupnik, ko se njegova sicer opravičena odsotnost zaradi sindikalnega dela šteje kot odsotnost zaradi katere ni upravičen do nadomestila za razpoložljivost, kot so opravičeni ostali delavci, ki tudi dejansko niso prisotni na delovnem mestu, a so odsotnost iz drugih razlogov.

Glede na vse navedeno je torej tožnik za ure, ko je bil odsoten zaradi sindikalne dejavnosti upravičen do nadomestila za razpoložljivost delavca, ker se taka odsotnost ne sme upoštevati, kot je to določeno tudi za odsotnosti zaradi rednega letnega dopusta, izobraževanja, na katerega je delavec napoten in se vodi kot službena odsotnost, praznikov in dela prostih dni po zakonu. Drugačna razlaga bi namreč pomenila kršitev sindikalnih pravic tožnika, ki so mu zagotovljene z Ustavo Republike Slovenije (76. člen), mednarodnimi konvencijami in Zakonom o delovnim razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2004) v 207., 208. in 210. členu. V 2. odstavku 210. člena ZDR je še posebej določeno, da sindikalnemu zaupniku, ki uživa varstvo po 113. členu tega zakona, ni mogoče znižati plače, kar dejansko predstavlja zmotna razlaga 35. člena pravilnika o plačah tožene stranke, kot jo je uporabila tožena stranka in tudi sodišče prve stopnje.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo in tožniku priznalo zahtevke iz naslova razlike v plači po določbi 35. člena pravilnika o plačah tožene stranke, saj je treba čas, ko je bil tožnik odsoten s svojega delovnega mesta zaradi sindikalne dejavnosti upoštevati kot čas razpoložljivosti delavca po navedeni določbi pravilnika. Za svojo odločitev je pritožbeno sodišče imelo podlago v določbi 4. točke 358. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka in sicer je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti potrebne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, in sicer je pri tem kot potrebne stroške štelo stroške tožbe, pristopa na obravnavo 6.12.2005 in obravnavo 21.11.2006, zaznamovane administrativne stroške v višini 2 % in 20 % DDV, pri čemer je upoštevalo vrednost 100 odvetniških točk, tako da potrebni stroški zastopnika tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje znašajo 300 odvetniških točk, 2 % administrativnih stroškov in 20 % DDV, kar ob vrednosti odvetniške točke ob odločanju sodišča prve stopnje skupaj znaša 16,86 EUR. Tem stroškom je potrebno prišteti še stroške sodnih taks, ki znašajo skupaj 95,14 EUR, tako da potrebni stroški pred sodiščem prve stopnje skupaj znašajo 112,00 EUR, ki jih je dolžna povrniti tožniku tožena stranka.

Pritožbeno sodišče je odločalo tudi o priglašenih pritožbenih stroških, pri čemer je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške, odmerjene v skladu z odvetniško tarifo in sicer stroške za pritožbo v višini 125 odvetniških točk, 2 % administrativnih stroškov in 20 % DDV, kar skupaj znaša 5,74, EUR. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker v pritožbenem postopku ni uspela in odgovor na pritožbo ni bil potreben.

Pritožbeno sodišče je moralo v skladu z določbo 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) odločati tudi o tem, ali v tem delovnem sporu revizijo dopusti. Zahtevek tožnika namreč ne presega revizijskega vrednosti po določbah ZPP (2. odstavek 267. člena ZPP). Po določbi 1. odstavka 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, med drugim tudi, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). Po oceni pritožbenega sodišča gre v tem individualnem sporu, ko je odločeno o delovnopravnem položaju sindikalnega zaupnika za tak primer, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizijo dopusti.