Jedro

Pri izračunu uspeha pravdnih strank bi moralo sodišče prve stopnje posebej ovrednotiti uspeh strank do spremembe tožbe in nato po spremembi tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da sta tožeči stranki dolžni toženki povrniti pravdne stroške v znesku 7.241,71 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Proti sklepu se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep spremeni. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožečima strankama za poravnalni narok dne 23. 11. 2006 nepravilno priznalo nagrado v višini 1320 odvetniških točk, saj sta upravičena le do nagrade v višini 330 točk. Toženi stranki napačno ni priznalo stroškov za pripravljalno vlogo z dne 15. 12. 2006 v višini 1.700 točk. S sklepom o stroških z dne 01. 03. 2007 ji namreč niso bili priznani stroški za to pripravljalno vlogo temveč za vlogo z dne 09. 02. 2007. Sodišče toženki neutemeljeno ni odmerilo 20% DDV na stroške kilometrine in cestnine. Prav tako ni upoštevalo stroškov izvedenca cestnoprometne stroke za pristop na narok dne 02. 09. 2008 v višini 159,90 EUR. Sodišče prve stopnje bi moralo izračunati uspeh pravdnih strank po posameznih fazah postopka. Do znižanja tožbenega zahtevka je bil uspeh tožečih strank 16,04 %, uspeh toženke pa 83,96 %, česar sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka ni upoštevalo. Uspeh toženke v višini 67,17% za drugo fazo postopka pa je pravilno določen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka je s tožbo vtoževala: za prvega tožnika (1) odškodnino v višini 166.917,04 EUR in mesečno rento v višini 208,64 EUR, za drugo tožnico (2) pa denarni znesek v višini 3.546,98 EUR iz naslova tuje pomoči. Dne 01. 03. 2007 je tožbeni zahtevek znižala tako, da je tožnik vtoževal odškodnino v višini 75.112,76 EUR in mesečno rento v višini 73,02 EUR, tožnica pa plačilo zneska 1.095,36 EUR. V pravdi je bila tožniku dosojena odškodnina v višini 26.250,00 EUR in mesečna renta v višini 73,02 EUR od 01. 04. 2004 dalje. Tožnici pa je bil prisojen znesek 1.095,36 EUR.

5. O stroških postopka je sodišče prve stopnje pravilno odločalo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP, vendar pa je uspeh pravdnih strank izračunalo napačno. Kot utemeljeno poudarja pritožba, bi moralo sodišče prve stopnje posebej ovrednotiti uspeh pravdnih strank do spremembe tožbe 01. 03. 2007 in po spremembi. Glede denarnega zahtevka je tožeča stranka do spremembe tožbe uspela s 27.345,36 EUR od skupaj vtoževanih 170.463,92 EUR, z rentnim zahtevkom pa s 73,02 EUR od vtoževanih 208,64 EUR mesečne rente. Z denarnim zahtevkom je tožeča stranka po višini uspela s 16,04%, z rentnim zahtevkom pa s 34,99%. Tako je njen skupen uspeh znašal 25,52%, uspeh tožene stranke pa 74,49 %. Pritožbena navedba, da je uspeh tožeče stranke do znižanja tožbenega zahtevka znašal 16,04%, tako ni utemeljena. Po znižanju zahtevka pa je tožeča stranka z denarnim zahtevkom uspela po višini s 35,66% (27.345,36 EUR od vtoževanih 76.677,56 EUR), z rento pa z 69,99% (73,02 EUR od vtoževanih 104,32 EUR). Glede na to, da je tožeča stranka glede rentnega zahtevka uspela s 73,02 EUR od vtoževanih 104,32 EUR, ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka glede rentnega zahtevka uspela do 30%, ni pravilna. V drugi fazi postopka uspeh tožeče stranke znaša 52,82 %, uspeh toženke pa 47,18%. Sodišče prve stopnje je tako napačno štelo, da je tožeča stranka z zahtevkom po višini uspela z 32,83%, tožena pa s 67,17%.

6. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki za poravnalni narok 23. 11. 2006 napačno priznalo nagrado v višini 1.320 točk. V skladu z določilom 3. točke tar.št. 20 Odvetniške tarife (3) je pooblaščenka tožeče stranke upravičena do nagrade v višini 330 točk. Prav tako pritožnica utemeljeno navaja, da bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati nagrado za prvo pripravljalno vlogo z dne 15. 12. 2006 v višini 1.700 točk. S sklepom z dne 01. 03. 2007 ji je bila namreč priznana nagrada za pripravljalno vlogo z dne 09. 02. 2007, ne pa za vlogo z dne 15. 12. 2006, kot je napačno navedlo sodišče prve stopnje. Nagrada za vlogo z dne 09. 02. 2007 v višini 1275 točk je bila toženki z izpodbijanim sklepom ponovno priznana. Upoštevaje, da je toženka upravičena do nagrade za vlogo z dne 15. 12. 2006 v višini 1.700 točk, do nagrade za vlogo z dne 09. 02. 2007 v višini 1275 točk, ki ji je bila že priznana, pa ne, se nagrada toženke dodatno poveča le za razliko, to je 425 točk. Tudi glede kilometrine in cestnine toženka utemeljeno navaja, da je upravičena tudi do 20% DDV (2. člen OT). Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje napačno ni upoštevalo stroškov izvedenca cestnoprometne stroke v višini 159,90 EUR, niso utemeljene zato, ker ta izdatek toženki ni nastal. Toženka namreč teh sredstev ni založila, niti izvedencu nagrada v tem delu ni bila izplačana.

7. Izdatki tožeče stranke v 1. fazi postopka (do znižanja tožbenega zahtevka) obsegajo odvetniške stroške v višini 5.830 točk (6.820-990 točk), kar upoštevaje 20% DDV znaša 3.211,16 EUR, kilometrino v višini 34,8 EUR (2x17,4) in stroške sodne takse v višini 834,58 EUR. Skupno torej stroške v višini 4.080,54 EUR. Potrebni izdatki toženke pa znašajo 6.950 točk, kar upoštevaje 20% DDV in kilometrino povečano za DDV v višini 74,16 EUR (3x17,4 EUR, 3x3,20 EUR in 20%DDV), znaša skupaj 3.902,22 EUR. Tožeča stranka je upoštevaje 25,51% uspeh upravičena do povračila stroškov v višini 1.040,94 EUR, toženka pa do 2.906,76 EUR stroškov (74,49 % od 3.902,22 EUR).

8. V drugi fazi postopka so tožeči stranki nastali potrebni izdatki v višini 10.228,9 točk (16.058,90 – 6.820 točk), kar upoštevaje 20% DDV znaša 5.088,78 EUR ter stroški kilometrine v višini 166,2 EUR (7x17,4 in 2x22,2 EUR). Skupaj torej 5.254,98 EUR stroškov. Toženki pa so nastali odvetniški stroški v višini 10.371,4 točk, kar upoštevaje 20% DDV znaša 5.712,56 EUR, stroški kilometrine z DDV v višini 228 EUR in ostali stroški izvedenin, taks, pričnin v višini 5.729,17 EUR. Skupno torej izdatki v višini 11.669,73 EUR. Upoštevaje 52,82 % uspeh je tožeča stranka upravičena do povračila 2.742,05 EUR, toženka pa do povračila 5.506,94 EUR pravdnih stroškov (47,18 % od 11.669,73 EUR).

9. Tožeča stranka je upoštevaje prvo in drugo fazo postopka upravičena do povrnitve 3.782,99 EUR stroškov, toženka pa do 8.413,70 EUR. Po medsebojnem pobotanju in upoštevaje separatne stroške toženke za narok dne 12. 04. 2011 v višini 85,85 EUR, sta tako tožeči stranki dolžni toženki povrniti 4.716,56 EUR. Upoštevanje uspeha pravdnih strank do spremembe tožbe in po njej, za kar se je utemeljeno zavzemala pritožba, pokaže, da je odločitev sodišča prve stopnje pritožnici v korist. Zato so očitki pritožnice o nepravilnosti odločitve o stroških odveč. Kadar bi bila posledica nove odločitve o stroških postopka nižji končni skupni znesek za pritožnika, nasprotna stranka pa se zoper odločitev ni pritožila, pritožbeno sodišče v stroškovno odločbo ne sme posegati. Zato se v skladu z določilom 2. točke 365. člena ZPP pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

10. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) V nadaljevanju tožnik.

(2) V nadaljevanju tožnik.

(3) Ur. list RS št. 67/2003 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OT.