Jedro

409 ODZ, po katerem imajo v primeru spremembe vodne struge lastniki nepremičnin, po katerih teče nova struga, pravico do odškodovanja iz zapuščene struge ali njene vrednosti, ne daje podlage za pridobitev lastninske pravice na opuščeni vodni strugi na podlagi zakona.

Ker sta tako tožnica kot njen pravni prednik vedela, da je sporna nepremičnina predstavljala opuščeno strugo potoka in da v zvezi s pridobitvijo sporne nepremičnine ni tekel noben postopek, poleg tega pa je bila do leta 2007 v zemljiški knjigi vpisana kot javno dobro, njuna posest sporne nepremičnine ni bila dobroverna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica lastnica zemljišča s parc. št. 955/4 k.o. x. 2. Tožnica v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dejansko stanje, ugotovljeno v sodbi, je pravilno, zmotno pa je stališče sodbe, da dejanska sprememba vodnega toka ni dala podlage za pridobitev lastninske pravice po samem zakonu. Določba § 409 Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) je jasna. Tožničin oče je na podlagi te določb upravičeno in zakonito uzurpiral del opuščene vodne struge v dolžini, ki je presekala njegovo parcelo 630 k.o. x. Odškodovanje iz zapuščene struge v smislu navedene določbe ODZ pomeni pravno in dejansko pridobitev lastnine oškodovanega zemljiškega posestnika na podlagi zakona. Določba je umeščena v poglavje o načinu pridobitve lastnine po prirasti. Ni določeno, da ima oškodovani posestnik pravico izbire zahtevati lastnino ali pa njeno vrednost. Če bi § 409 ODZ napotoval na upravni postopek, bi bilo v določbi navedeno, da lahko oškodovanci pridobijo zemljišče le na podlagi oblastne odločbe, pa tega v določbi ni. Med postopkom je zatrjevala, da je isto sodišče v enakem sporu odločilo nasprotno. Z drugačno odločitvijo v obravnavani zadevi je bila tožnici kršena ustavna določba o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave). Ker zemljišče že od leta 1927, ne glede na vknjižbo v zemljiški knjigi, nima več statusa vodnega javnega dobra, je zahtevek utemeljen tudi na podlagi priposestvovanja. Glede na prvi odstavek 19. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) vodnemu zemljišču preneha status vodnega javnega dobra, če zemljišče zaradi naravnega dogodka ali posega v prostor ne izpolnjuje več pogojev iz prvega odstavka 11. člena ZV-1. S spremembo vodne struge je spornemu zemljišču po zakonu prenehal status naravnega vodnega javnega dobra. Zaključek sodbe, da tožnica ni bila ves čas v dobri vere glede posesti oziroma v opravičljivi zmoti glede tega, komu pripada sporno zemljišče, je zmoten. Odločba o prenehanju javnega dobra z dne 26. 3. 2007 je deklarativna in ne konstitutivna. Glede na to je bilo možno priposestvovanje spornega zemljišča. 3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zaključek sodbe o neutemeljenosti zahtevka tako na podlagi § 409 ODZ kot na podlagi priposestvovanja temelji na ugotovitvah: - da je tožnica od 1969 do 1996 lastnica nepremičnine parc. št. 630, sedaj parc. št. 630/1 in 630/2 obe k.o. x, ki jo je pridobila na podlagi izročilne pogodbe, sklenjene z očetom, - da je sporna nepremičnina v toženkini lasti in je nastala po izvedbi delilnega postopka v letu 1981, - da je bila do velike poplave okoli leta 1926 del vodotoka, ki je tekel po parc. št. 955 k.o. x, po poplavi, ko se je potok H. iz dotedanje struge delno prelil na sosednja zemljišča, med drugim tudi v lasti tožničinega prednika, pa je opuščena vodna struga, še danes vidna v naravi, - da je nova struga prej enotno parcelo tožničinega prednika razdelila na dva dela, - da je sporna nepremičnina po namenski rabi v katastru in zemljiški knjigi od leta 1981 opredeljena kot pašnik in je bila do leta 2007 vpisana kot javno dobro, - da je tožničin pravni prednik po poplavi tako kot ostali lastniki, ki so se znašli v enakem položaju, uzurpiral sporno nepremičnino in jo vsaj od leta 1927, od leta 1969 pa tožnica, neovirano uporabljal in užival kot svojo nepremičnino.

6. Pritožbeni očitki o zmotnem razumevanju § 409 ODZ niso utemeljeni. Določba se glasi: "Ako voda zapusti svojo strugo, imajo pred vsem zemljiški posestniki, ki trpe škodo po novem toku vode, pravico do odškodovanja iz zapuščene struge ali njene vrednosti." Besedilo določbe ne daje podlage za razlago, ki ji jo pripisuje tožnica. Določba govori o odškodovanju in ne o pridobitvi lastninske pravice. Poleg tega govori o dveh možnih posledicah, kar prav tako nasprotuje zaključku o pridobitvi lastninske pravice že s samo naravno spremembo. Pravilnost stališča izpodbijane sodbe, da določba ureja povračilne zahtevke, utemeljuje tudi dejstvo, da so bili vodotoki javno dobro (§ 287 ODZ) in je torej spremenjena struga vodotoka pomenila prenehanje lastninske pravice dotedanjega lastnika nepremičnine v delu poteka nove struge. Umeščenost določbe v poglavje o pridobitvi lastninske pravice s prirastjo ne narekuje drugačnega zaključka. V tem poglavju so urejeni različni položaji naravnih sprememb z različnimi pravnimi posledicami. Nenazadnje je paleta možnih dejanskih položajev, nastalih s spremembo rečne struge, raznolika. Pritožnica je v postopku opozarjala, da je bila površina zemljišča, ki ga je njen pravni prednik vzel v posest, manjša od površine izgubljenega zemljišča in je torej pridobil manj vredno zemljišče. Enako verjeten je nasproten položaj. Tudi navedeno govori v prid zaključku, da je med prejšnjim in novim lastnikom zemljišča, po katerem teče nova struga vodotoka, potreben dogovor o odškodovanju oziroma – v primeru spora – odločitev pristojnega organa.

7. Očitek kršitve 22. člena Ustave ni utemeljen. Glede na to, da pritožnica zatrjuje le eno drugačno odločitev, ne gre za odstop od ustaljene sodne prakse, sodba pa je ne le razumno obrazložena, (kar zahteva 22. člen Ustave), ampak tudi pravilna. Nenazadnje je kljub pritožbenim navedbam o enakem dejanskem položaju odločitev sodišča odvisna tudi od ugotovljenega dejanskega stanja v vsakem posameznem postopku. Glede na to, da je sodišče vezano na zatrjevana dejstva in predložene dokaze, je bilo lahko dejansko stanje, odločilno za presojo v primerjani zadevi, ugotovljeno drugače kot v obravnavani zadevi. O tem se pritožnica v svojih navedbah ni izrekla.

8. Pravilno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da niso podani pogoji za priposestvovanje, ker ni okoliščin, ki bi kazale, da sta bila tožničin prednik oziroma tožnica ob nastopu posesti sporne nepremičnine v opravičljivi zmoti o tem, komu pripada sporno zemljišče (§§ 1460 in 1463 ODZ, 28. člen ZTLR). Ker že navedena ugotovitev – ki mu pritožba niti ne oporeka pravilnosti – zadostuje za pravilnost zaključka o neobstoju pogojev za priposestvovanje, niti ni potreben odgovor na pritožbeno stališče o trenutku prenehanja statusa javnega dobra. Že glede na to, da je bilo zemljišče do leta 2007 vpisano kot javno dobro, niti tožničin prednik niti tožnica nista imela podlage za sklepanje, da je stvar, ki jo imata v posesti, njuna. Oba sta vedela, da je šlo za opuščeno strugo potoka in da v zvezi s pridobitvijo sporne nepremičnine ni tekel noben postopek, napačno razumevanje zakonske določbe pa ne utemeljuje dobroverne pridobitve oziroma izvrševanja posesti. Ob robu naj bo dodano, da je pravilno tudi stališče izpodbijane sodbe, da sporna nepremičnina, ki je bila vpisana v zemljiški knjigi kot javno dobro, ni prenehala biti javno dobro že s spremembo struge potoka H., ampak šele z odločbo o prenehanju javnega dobra.

9. Po navedenem in po preizkusu sodbe z vidika kršitev materialnega in procesnega prava, katerih obstoj je pritožbeno sodišče dolžno preveriti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).