Jedro

Ker prvostopni upravni organ z izpodbijanim sklepom nobeni od strank ni naložil, da mora v določenem roku vložiti vlogo pred pristojnim organom ter predložiti dokazilo o tem, je postopek, katerega predmet je odločanje o investitorjevi (tožnikovi) pravici do gradnje, prekinjen za nedoločen čas. V takšni situaciji namreč organ, ki vodi postopek, ne more postopati po določbi 3. odstavka 147. člena ZUP/86.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 20.7.1999. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote R/K, Oddelka za okolje in prostor z dne 27.2.1998, s katerim je organ prve stopnje prekinil postopek za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del za postavitev ograje na zemljišču parc. št. 347/48 in 347/49 k.o. P. in postavitev vrtne ute na zemljišču parc. št. 347/49 k.o. P. do rešitve predhodnega vprašanja glede obstoja služnostne pravice za dovoz preko zemljišča parc. št. 347/34 k.o. P. v korist uporabnikov E. in M.K. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je iz podatkov upravnega spisa razvidno, da je tožnik vložil vlogo za postavitev ograje okrog parcel št. 347/48 in 347/49 ter postavitev vrtne ute v leseni izvedbi v velikosti 3,00 X 5,00 m. Pri ogledu na terenu je bilo ugotovljeno, da na delu parcele, kjer naj bi investitor postavil vrtno uto, v naravi poteka pot do sosednje stanovanjske hiše, ki je v lasti K. Iz izpiska iz zemljiške knjige, ki ga je predložil tožnik kot dokaz o pravici razpolaganja z zemljiščem, ki je predmet posega v prostor, je razvidno, da pot predstavlja samostojno parcelo s parc. št. 347/34 k.o. P. Čeprav je tožnik v svoji vlogi priglasil dela le na parcelnih št. 347/48 in 347/49 k.o. P., pa v postopku ni ugovarjal ugotovitvi upravnega organa, da predvidena dela posegajo tudi na parc. št. 347/34, katere namembnost je pot. V postopku dovolitve priglašenih del mora investitor izkazati tudi, da ima pravico razpolagati z zemljiščem, ki je predmet posega v prostor. Navedeno vprašanje je torej del dejanskega stanja, od katerega je odvisna odločitev v upravni stvari. Iz izpiska iz zemljiške knjige je razvidno, da je investitor lastnik parc. št. 347/34, 347/43, 347/48 in 347/49 k.o. P. V postopku je bilo sporno vprašanje, ali obstoji služnostna pravica prehoda preko investitorjeve parc. št. 347/34 v korist lastnikov sosednje nepremičnine. Obstoj služnosti predstavlja omejitev, zaradi katere investitor ne izkazuje razpolagalne pravice z zemljiščem, če bi predvideni poseg v prostor omejeval oziroma preprečeval izvrševanje služnostne pravice v škodo gospodujočega zemljišča. Organ je zato dolžan v postopku raziskati vprašanje obstoja služnostne pravice.

Navedeno vprašanje predstavlja predhodno vprašanje, saj je odločitev v upravni stvari odvisna od rešitve tega vprašanja, ki predstavlja samostojno pravno celoto in spada v pristojnost sodišča. V skladu z določbo 144. člena ZUP/86 lahko organ, ki vodi postopek, sam obravnava to vprašanje ali pa prekine postopek, dokler predhodnega vprašanja ne reši pristojni organ. Glede na navedeno je odločitev prvostopnega upravnega organa o prekinitvi postopka, ki jo je potrdila tudi tožena stranka, v skladu s pravili postopka. Ugovori, ki jih tožnik navaja v tožbi in se nanašajo na obstoj služnosti, kateri sam nasprotuje, ne morejo biti predmet presoje v tem upravnem sporu. Organ je odločil, da ne bo sam reševal predhodnega vprašanja, zato se bo vprašanje obstoja služnosti reševalo v drugem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti.

Tožnik v pritožbi navaja, da je hišo kupil dne 25.5.1995. Družina K. je zemljišče na parc. št. 347/34 k.o. P. koristila od 20.5.1993. Takrat je prejšnji lastnik K. ponudil odkup tega zemljišča, vendar do nakupa ni prišlo, sosedje pa so takrat tudi popolnoma prekinili stike. Trditev družine K., da je bil izvršen prenos parcelnih kamnov, ni resnična. Mejni kamni še vedno stojijo na istem mestu, in sicer pod stopnicami pri vhodu v njegovo hišo. Družina K. ima dovoz na zgornjem delu, ki prav tako poteka po njegovi parceli. Tam imajo garažo, zato za dostop do kleti ne potrebujejo služnostne ceste.

Oporeka resničnosti dokumenta, s katerim dokazujejo, da imajo služnost že od 19.9.1793. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi.

Tožena stranka in stranka z interesom na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

V primeru predhodnega vprašanja lahko organ glede na okoliščine primera odloči, da bo predhodno vprašanje obravnaval sam, ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ (1. odstavek 144. člena ZUP/86). Če gre za postopek po uradni dolžnosti, ga pri pristojnem organu sproži organ sam, če pa gre za postopek na zahtevo stranke, organ stranki naloži, da ga v določenem roku sproži sama (147. člen ZUP/86). Organ s sklepom o prekinitvi postopka določi stranko, ki mora v določenem roku vložiti ustrezno zahtevo za uvedbo postopka za rešitev predhodnega vprašanja ter ji naloži, da o tem predloži dokaz. Sklep nadalje v izreku vsebuje trajanje prekinitve (do dokončnosti ali pravnomočnosti rešitve pred pristojnim organom) ter opozorilo na posledice, če ne bo pravočasno predloženo dokazilo o sprožitvi postopka pred pristojnim organom (2. odstavek 147. člena ZUP/86). Postopek, ki je bil prekinjen zato, da bi se rešilo predhodno vprašanje pri pristojnem organu, se namreč nadaljuje šele, ko postane odločba o tem vprašanju dokončna (148. člen ZUP/86).

Po presoji pritožbenega sodišča so bila v obravnavni zadevi z izdajo spornega sklepa o prekinitvi postopka bistveno kršena pravila upravnega postopka, saj obravnavni sklep o prekinitvi postopka ne vsebuje vseh sestavin, ki bi jih moral imeti v skladu z določbo 2. odstavka 147. člena ZU/86. Iz izreka sklepa o prekinitvi postopka za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del namreč ni razvidno, katera stranka je zavezana k sprožitvi ustreznega postopka za rešitev predhodnega vprašanja pred pristojnim organom, niti ni določen rok, v katerem mora to storiti. Prav tako iz izreka ne izhaja trajanje prekinitve, niti opozorilo na posledice, če stranka ne bo pravočasno predložila dokazila o sprožitvi postopka. Iz obrazložitve spornega sklepa izhaja le, da se navedeni postopek ne more nadaljevati, dokler stranke sporazumno ali sodno ne razrešijo upravičenosti do razpolaganja z zemljiščem parc. št. 347/34 k.o. P., katerega namembnost je pot. Ker prvostopni upravni organ z izpodbijanim sklepom nobeni od strank ni naložil, da mora v določenem roku vložiti vlogo pred pristojnim organom ter predložiti dokazilo o tem, je postopek, katerega predmet je odločanje o investitorjevi (tožnikovi) pravici do gradnje, prekinjen za nedoločen čas. V takšni situaciji namreč organ, ki vodi postopek, ne more postopati po določbi 3. odstavka 147. člena ZUP/86. Po navedeni določbi se v primeru, če stranka v določenem roku ne predloži dokazila, da je pri pristojnem organu zahtevala uvedbo postopka o predhodnem vprašanju, šteje, da je stranka, ki je postavila zahtevek, ta zahtevek umaknila, organ, ki vodi upravni postopek, pa postopek ustavi. Če tega ni storila nasprotna stranka, nadaljuje organ postopek in sam reši predhodno vprašanje.

V postopku za izdajo upravnega akta iz zgoraj navedenih razlogov niso bila upoštevana pravila postopka iz 147. člena ZUP/86, zato bi moralo prvostopno sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS tožbi ugoditi in odpraviti izpodbijani upravni akt. Ker je na podlagi 59. člena ZUS sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano odločbo, je po presoji pritožbenega sodišča bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, saj je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.