Jedro

Tako iz pisno podanega izvedenskega mnenja kot tudi iz izpovedi obeh zaslišanih izvedencev izhaja ugotovitev, da pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno, in da torej niso izpolnjeni pogoji določeni v prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2 za ugotovitev invalidnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 5. 6. 2017 in št. ... z dne 9. 11. 2016 ter da se tožnica razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do dela na drugem delu s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko od 14. 10. 2016 dalje ter da se ji prizna pravica do delnega nadomestila in da ji je tožena stranka dolžna po pravnomočnosti sodbe izdati odločbo o odmeri in izplačevanju delnega nadomestila. Nadalje je odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun sodišča. 2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da izpodbijane sodbe ni možno celovito preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o pravno odločilnih dejstvih o tem, ali je pri tožnici spremembe v zdravstvenem stanju sploh mogoče odpraviti z nadaljnjim zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, niti ni celovito presojana tožničina nadaljnja delovna zmožnost glede na njen poklic. Sodišče zgolj na široko povzema trditveno podlago strank in neposredno vsebino izvedenih dokazov, zaključki sodbe pa so povzeti zgolj na kratko, brez prepričljive in izčrpne dokazne ocene. Tožnica meni, da je bilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca neprepričljivo. Posredno je celo mogoče ugotoviti, da tožnica zadostuje pogojem za ugotovitev invalidnosti. Izvedenec se očitno strinja, da je pri tožnici podana invalidnost, vendar se nerazumljivo oklepa zahteve po dodatni diagnostiki, na podlagi katere bi po njegovih navedbah tožnica lahko dosegla višjo stopnjo invalidnosti. Ker tožnica vtožuje III. kategorijo invalidnosti bi se na podlagi takšnih stališč izvedenca zagotovo lahko ugotovilo, da je ta invalidnost pri tožnici že podana. Iz izvedenskega mnenja nadalje tudi izhaja, da bi se z nadaljnjim zdravljenjem pri tožnici lahko odpravilo le del težav, ne pa vseh. To pa pomeni, da tožnica tudi iz tega razloga zadosti pogoju za ugotovitev invalidnosti, in sicer v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1. Pri takšnem podajanju izvedenskega mnenja pa se poraja tudi dvom v pravilnost izvedeniškega dela in mu sodišče brezpogojno ne bi smelo slediti. Tudi odločilni razlogi glede dosedanjega tožničinega zdravljenja so nepravilni in neutemeljeni. Tožnica se namreč že več kot 20 let zdravi. Zdravljenje pa nima želenih pozitivnih učinkov na njeno zdravstveno stanje, saj se ji le-to še slabša. Zaključki, da tožnica še ni zadostila vsem diagnostičnim postopkom so tako neresni in neprepričljivi. Z gotovostjo je mogoče pričakovati, da se bo njeno zdravstveno stanje samo še slabšalo. Tožnica ima namreč vsakodnevno močne bolečine, ki pa jih z jemanjem analgetikov lahko le nekoliko omili. Zaradi tega je tudi prepričana, da ji nadaljnje zdravljenje ne more več pomagati v tolikšni meri, da bi bile njene zdravstvene težave z nadaljnjimi postopki zdravljenja odpravljene. Dejstvo je, da so bile pri tožnici potrjene obrabne spremembe vratne in ledvene hrbtenice, utesnitvena lezija medianusa ter ugotovljena fibromialgija, za katero je značilna izrazita bolečinska simptomatika. Sodišče je odločitev oprlo na neprepričljivo izvedensko mnenje, pri čemer pa je tožnica že v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagala tudi angažiranje drugih oziroma novih izvedencev, čemur pa sodišče neutemeljeno ni sledilo. Posledično je dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče tudi ni zagrešilo kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP kot to v pritožbi smiselno uveljavlja tožnica. Sodba vsebuje razloge bistvene za odločitev v zadevi in se jo tako tudi da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je obširno povzelo dokazni postopek ter nato tudi dokazno ocenilo izvedene dokaze. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ob pravilni uporabi materialnega prava tudi razsodilo v sporni zadevi.

6. Tožnica s tožbo uveljavlja razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno od 14. 10. 2016 dalje. Kot je to določeno v prvem odstavku 82. člena ZPIZ-2 se navedena pravica lahko prizna zavarovancu, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, ki ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje dela, na katerem dela ali za drugo delo vsaj s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma najmanj 20 ur tedensko. Osnovni pogoj je torej ugotovitev invalidnosti, ki pa je skladno s prvim odstavkom 63. člena ZPIZ-2 podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. III. kategorija invalidnosti pa je podana, če zavarovanec ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da se je na predlog tožničinega osebnega zdravnika začel postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnica je rojena v letu 1962, po poklicu pa je rezkalka, nazadnje pa je delala kot sobarica, čistilka in perica na področju gostinstva in turizma. V času od 1. 10. 2011 do 1. 10. 2016 ni bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, temveč je v tem obdobju delala po podjemnih pogodbah za določen čas.

8. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti v B.. Za navedeno komisijo so izvedensko mnenje podali specialist medicine dela, prometa in športa, specialistka psihiatrinja in specialist nevrolog. Sodišče je na naroku tudi zaslišalo specialista MDPŠ in specialista nevrologa.

9. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja z dne 10. 3. 2018 izhaja ugotovitev, da pri tožnici v času do izdaje dokončne odločbe tožene stranke z dne 5. 6. 2017 ni nastala invalidnost. 10. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje izvedenskega organa, saj je le-to strokovno ustrezno utemeljeno, pri čemer je bila ustrezno upoštevana medicinska dokumentacija v spisu in zdravstvenem kartonu, tožnica pa je bila tudi osebno pregledana. Nedvomno so pri tožnici podane zdravstvene težave, kot to prepričljivo pojasnjuje izvedenski organ v izvedenskem mnenju. Le-tega je sodišče prve stopnje podrobno povzelo v obrazložitev izpodbijane sodbe, zato ga pritožbeno sodišče ne ponavlja znova. Bistveno pri tem pa je, da pri tožnici še vedno poteka zdravljenje. Slikovna diagnostika je pokazala začetne obrabne spremembe vratne in ledvene hrbtenice, revmatologinja pa ugotavlja tudi fibromialgijo. Je pa pri tem odločilno, da je tožnica klinično brez večje funkcionalne motenosti in brez nevroloških izpadov.

11. Tako iz pisno podanega izvedenskega mnenja kot tudi iz izpovedi obeh zaslišanih izvedencev izhaja ugotovitev, da pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno, in da torej niso izpolnjeni pogoji določeni v že citiranem prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2 za ugotovitev invalidnosti. Od nadaljnjih preiskav je namreč odvisna ugotovitev, ali gre pri njej za trajne zdravstvene spremembe, ali pa le za začasne. Tožnica toži za bolečinami, vendar pa vzroki objektivno niso ugotovljeni, temveč so glede tega potrebne dodatne preiskave. Sodni izvedenec specialist nevrolog je tako dopustil možnost, da bo pri tožnici ugotovljena invalidnost, ne pa, kot to v pritožbi navaja tožnica, da je izvedenec ugotavljal, da je pri njej invalidnost že podana. S tem v zvezi pritožba prihaja sama s seboj v nasprotje, saj najprej govori o neprepričljivem izvedenskem mnenju, nato pa, da je izvedenec že ugotovil, da je pri tožnici podana invalidnost vsaj III. kategorije invalidnosti.

12. Za razsojo sporne zadeve je tudi odločilno, da se je zadeva presojala glede na dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, ki je bila izdana 5. 6. 2017. Kasnejše spremembe v zdravstvenem stanju (tožnica tudi sama navaja v pritožbi, da se ji zdravstveno stanje še poslabšuje) je lahko le predmet novega postopka pri toženi stranki, kajti v nasprotnem primeru bi sodišče prevzelo pristojnosti tožene stranke, za kar pa nima pravne podlage. Tožnica je namreč sodišču predložila številne medicinske izvide (od A/23 do A/38), ki vsi datirajo iz obdobja po izdaji izpodbijane dokončne odločbe, kar pomeni, da navedena medicinska dokumentacija za rešitev sporne zadeve ni relevantna. Je pa ta dokumentacija relevantna za morebiten nov postopek, ki ga lahko tožnica začne pri toženi stranki.

13. Glede pritožbenih navedb, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog za postavitev drugih (novih) izvedencev, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na naroku zavrnilo navedeni dokazni predlog, ker je presodilo, da je zadeva že s postavljenimi izvedenci ustrezno razčiščena. Pritožbeno sodišče s takim razlogovanjem sodišča prve stopnje iz razlogov, kot so bili že pojasnjeni, soglaša. Nenazadnje tožnica na naroku zavrnitvi dokaznih predlogov niti ni ugovarjala (286.b člen ZPP).

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.