Jedro

Zaslišanje bančnih uslužbencev, ki nesporno niso sodelovali pri sklenitvi Kreditne pogodbe, niti ne delajo v poslovalnici, kjer je bila sklenjena, ni primerno dokazno sredstvo za dokazovanje izpolnitve pojasnilne dolžnosti banke. Treba je ugotoviti oziroma dokazati, kaj konkretno je bilo ob sklepanju Kreditne pogodbe pojasnjeno tožnikoma in ne kakšna navodila naj bi banka dajala svojim uslužbencem.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 820,28 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15-tih dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Prvi tožnik je 29. 1. 2008 kot kreditojemalec s toženo banko kot kreditodajalko sklenil kreditno pogodbo za 135.915 CHF, kar je takrat znašalo 84.455,97 EUR, z odplačilom v 360 mesečnih anuitetah v EUR protivrednosti po referenčnem tečaju Evropske centralne banke na dan plačila (Kreditna pogodba). Drugi tožnik je Kreditno pogodbo sklenil kot porok in plačnik ter zastavitelj. Dne 30. 1. 2008 so v notarskem zapisu sklenili Sporazum o zavarovanju denarne terjatve iz Kreditne pogodbe. Tožnika navajata, da je bil prvi tožnik pred vložitvijo tožbe¹ zaradi spremembe tečaja CHF samo iz naslova glavnice (brez pogodbenih obresti) dolžan toženki vrniti skoraj natančno toliko EUR, kot jih je 31. 1. 2008 prejel, čeprav je do avgusta 2018 plačal že 51.094,47 EUR. Trdita, da se s sklenitvijo Kreditne pogodbe prevzetih tveganj, zlasti valutnega, nista mogla zavedati, ker jima toženka ob sklepanju pogodbe ni predstavila bistvenih podatkov. Zato s tožbo zahtevata: 1. ugotovitev ničnosti Kreditne pogodbe in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve; 2. vračilo na podlagi Kreditne pogodbe plačanih zneskov, skupaj z zamudnimi obrestmi; 3. ugotovitev, da je na podlagi Kreditne pogodbe vknjižena hipoteka neveljavna in se izbriše ter vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje.

2.Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na ničnost Kreditne pogodbe in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve in neveljavnost vknjižene hipoteke ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

3.Toženka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) zavrže, podredno naj jo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da ni opravilo presoje, ali sporni pogoj temelji na zavezujočih določbah nacionalnega prava. Obsežno utemeljuje, da je Kreditna pogodba jasna in razumljiva, ker je toženka v celoti izpolnila svojo pojasnilo dolžnost. V zvezi s tem graja dokazno oceno, da ni vestna in skrbna, in uveljavlja procesne kršitve zaradi zavrnitve dokaznih predlogov. Meni, da je zmotno uporabljeno materialno pravo. Kreditna pogodba ni nepoštena. Kondikcijski zahtevek je že zastaral, posledično tožnika nimata pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek.

4.Tožnika sta na pritožbo odgovorila, pritrjujeta razlogom sodišča prve stopnje in predlagata višjemu sodišču, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano delno sodbo. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.V zvezi s tožbami kreditojemalcev, ki uveljavljajo ničnost dolgoročnih kreditnih pogodb v CHF, je sodne prakse veliko. Slovenska redna sodišča so sprva te tožbene zahtevke zavračala. Ustavno sodišče RS je ob sklicevanju na sodbe Sodišča Evropske Unije (SEU) zavrnilne sodbe razveljavilo. Vrhovno sodišče RS je nato svoja stališča glede meril za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja in vsebine pojasnilne dolžnosti revidiralo v odločbi II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 ter jih še nadgradilo v odločbah II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023, II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023 in naslednjih. V navedenih odločbah je Vrhovno sodišče pojasnilo razloge za svoja stališča. Vrhovno sodišče ima kot najvišje redno sodišče v državi položaj precedenčnega sodišča in morajo sodišča prve in druge stopnje njegove odločitve spoštovati ter jih upoštevati kot obvezne pravne vire v okviru pravil precedenčnega utemeljevanja. Odločbe so objavljene, zato pritožbeno sodišče ne bo podrobno odgovarjalo na trditve pritožnice, na katere je že odgovorjeno v navedenih sodnih odločbah.

7.Na več mestih uveljavljena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave, ker da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vse ugovore toženke, ni podana. Sodišču se ni treba izrecno in minuciozno opredeliti do vsake posamične navedbe ali stališča strank. Odgovor sodišča je lahko tudi posreden. Navesti mora zadostne, jasne in medsebojno skladne razloge o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je to storilo. V izpodbijani sodbi je ugotovilo pravno pomembna dejstva, navedlo pravno podlago in obrazložilo svoje dejanske in pravne zaključke. V resnici pritožbeni očitki izražajo nestrinjanje toženke z odločitvijo sodišča in razlogi zanjo, kar lahko utemeljuje le pritožbena razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in ne procesne kršitve.

8.Sodišče prve stopnje odločitve ni oprlo neposredno na Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 6. 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva) in na sodbe SEU, ki razlagajo Direktivo, temveč na Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK), Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) in Obligacijski zakonik (OZ), ki pa jih je razlagalo skladno z načelom lojalne razlage. To načelo od nacionalnega sodišča zahteva, da nacionalno pravo razlaga v skladu z besedilom in namenom direktiv ter teži k dosegi ciljev direktiv. Pri razlagi nacionalnega prava mora slediti standardom in smernicam, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem oblikuje SEU, saj je to izključno pristojno za razlago prava EU, njegove sodbe pa so za nacionalna sodišča zavezujoč, precedenčni in neposredno uporabljiv pravni vir.

9.Zmotna so stališča toženke, da je sporni pogodbeni pogoj na podlagi člena 1 (2) Direktive izključen iz področja uporabe Direktive. To vprašanje je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 37/2023. Razložilo je, da ZPotK ni podrobneje določal pojasnilne dolžnosti banke, zato za izkaz izpolnitve pojasnilne dolžnosti ne zadošča sklicevanje banke na abstraktna zakonska merila, temveč mora izkazati tudi druga ustrezna ravnanja, skladna vestnemu in poštenemu ravnanju po standardu profesionalne skrbnosti². Presodilo je, da merila SEU za izključitev uporabe Direktive za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja pogodbe z valutno klavzulo niso izpolnjena. Opustitev presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja je izključena le, če nacionalno sodišče na podlagi nacionalnega prava presodi, da so izpolnjeni naslednji kumulativni pogoji: pogodbeni pogoj se opira na obvezno (kogentno ali dispozitivno) zakonsko določbo; navedena določba je oblikovana za pogodbo določene vrste in ne gre zgolj za splošno določbo obligacijskega prava; navedena določba ureja (uravnotežene) pravice in obveznosti pogodbenih strank. Glede kogentne vsebine ni mogoče šteti, da pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo (glede vsebine pojasnilne dolžnosti) temelji zgolj na obveznih zakonskih določbah prvega odstavka 7. člena ZPotK, ker temelji tudi na načelu vestnosti in poštenja (dobre vere). Določbi 371. in 372. člena OZ ne določata pravic in obveznosti strank iz posamezne pogodbe. Skladno s tretjim odstavkom 21. člena ZPotK se ne glede na njegove kogentne in specialnejše določbe uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so za potrošnika ugodnejše. V konkretnem primeru je to ZVPot. Ker izjema iz drugega odstavka 1. člena Direktive ni bila predmet uskladitve v ZVPot, ta ohranja ureditev, ki je za potrošnika ugodnejša od ureditve po Direktivi. Glede na navedeno niso izpolnjena merila SEU za izključitev uporabe Direktive po drugem odstavku 1. člena v delu, v katerem pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo ne temelji na izrecni zakonski vsebini iz prvega odstavka 7. člena ZPotK, temveč se nanaša na presojo pravilno opravljene pojasnilne dolžnosti po drugem odstavku 7. člena ZPotK v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZPotK.

10.Toženkin materialnopravni ugovor izključitve uporabe Direktive je torej neutemeljen. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je presojo opravilo v skladu z ZVPot, upoštevaje merila SEU glede presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja kreditne pogodbe v tuji valuti.

11.Na očitek, da je v nasprotju z načelom pravne varnosti vsebino pojasnilne dolžnosti določilo za nazaj (retroaktivno), je Vrhovno sodišče odgovorilo v sodbi II Ips 24/2025. Obrazložilo je, da je na podlagi sodb SEU in odločb Ustavnega sodišča opredelilo merila, katere so tiste okoliščine, ki jih mora banka kot dobra strokovnjakinja ob sklenitvi pogodbe z valutno klavzulo predstaviti potrošniku, da lahko štejemo, da je zadostno oziroma učinkovito izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Pri tem ni poseglo v že nastala in zaključena dejanska stanja, temveč je s pravno razlago vsebinsko opredelilo abstraktni dejanski stan, katerega uresničenje je pogoj za pravno presojo, ali je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena v skladu z zahtevami prava. Gre za strokovno vprašanje, na katerega bi morala banka, ki mora svoje obveznosti v obligacijskih razmerjih izpolnjevati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ), odgovoriti že tedaj. Toženka je morala vedeti, da so valutni tečaji podvrženi nihanjem, ki lahko pomembno vplivajo na kreditojemalčevo obveznost. Iz preteklih gibanj CHF je bilo razvidno, da gre za valuto, ki je bila podvržena občasnim večjim nihanjem, vključno s periodično apreciacijo. Bank to, da konkretnega obsega in časa morebitne apreciacije CHF niso mogle natančno napovedati, ne razbremeni obveznosti predstaviti potrošniku realno možnost ti. črnega scenarija. Pri razlagi pravnega standarda pojasnilne dolžnosti ne gre ne za pravo ne za nepravo retroaktivnost, pač pa za primer iz preteklosti, ki ga sodišče presoja danes na temelju starega zakona in upoštevajoč razvijajočo se sodno prakso.

12.Kršitve prepovedi povratne veljave pravnih aktov (155. člen Ustave RS) in na retroaktivni uporabi predpisov obrazloženih kršitev načel zaupanja v pravo (2. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) ter pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) ni.

13.Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavnega pogodbenega pogoja je, da je banka, ki ima profesionalno vedenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do potrošnika v veliki informacijski premoči. Enakopravnost v položajih naj se zato vzpostavi z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo banke (kar je dobra vera v postopkovnem smislu). Iz prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora banka potrošniku podati količinsko in kakovostno takšne informacije, da iz njih izhaja, da je možen znaten padec vrednosti domače valute in da je ta možnost realna; kako bi v trajanju dolgoročnega kreditnega razmerja uresničenje takšne možnosti vplivalo na višino obroka in višino potrošnikove skupne pogodbene obveznosti v valuti, v kateri prejema prihodke; da bi lahko imelo uresničenje takšne možnosti zanj znatne in težko obvladljive ekonomske posledice. V pojasnilo mora biti vključeno opozorilo na ekonomske okoliščine, ki bi lahko vplivale na nihanje menjalnih tečajev - vsaj to, da se valutna razmerja lahko znatno spremenijo v času večjih gospodarskih kriz³.

14.Zaključka prvostopenjskega sodišča, da toženka tožnikoma ni zadostno predstavila s sklenitvijo Kreditne pogodbe povezanih tveganj, pritožba ni uspela izpodbiti. Presoja temelji na 8. členu ZPP skladni, to je celostni dokazni oceni izvedenih dokazov. Izvedeni so bili vsi predlagani relevantni dokazi, zavrnitev ostalih dokazov pa je zadostno obrazložena.

15.Tožnika sta navajala, da se je prvi tožnik glede sklenitve Kreditne pogodbe dogovarjal z A. A., v spis sta vložila zapisnik o njenem zaslišanju v drugi zadevi. Toženka, na kateri je dokazno breme, da je izpolnila pojasnilno dolžnost, zaslišanja A. A. ni predlagala. Na izrecno vprašanje sodnice glede zaslišanja te priče na naroku 8. 11. 2023 je pooblaščenka toženke odgovorila, da njenega zaslišanja ne predlaga, pač pa predlaga zaslišanje prič B. B., C. C. in D. D. Potrdila je, da gre za priče, ki niso sodelovale pri sklepanju Kreditne pogodbe. Sodišče prve stopnje je v točki 12 obrazložitve pojasnilo, da navedenih prič ni zaslišalo, ker pri pogovorih prvega tožnika pred podpisom predmetne pogodbe niso sodelovali. Toženka v pritožbi trdi, da je argumentirano nasprotovala trditvam tožnikov, da je pri sklepanju Kreditne pogodbe sodelovala A. A., in sicer naj bi navedbe o tem dala v sedmi pripravljalni vlogi v točki 55. Nadaljuje, da je bila imenovana v času sklepanja Kreditne pogodbe na porodniški, kar je dokazovala s potrdilom. Višje sodišče ugotavlja, da v sedmi pripravljalni vlogi toženke točke 55 sploh ni, pa tudi v kakšni drugi točki vloge trditev, da A. A. ni sklepala pogodbe s prvim tožnikom, ni. Tudi nobenega dokaza o porodniški odsotnosti v spisu ni. Navedbe in izpovedbe prvega tožnika, da se je o sklenitvi Kreditne pogodbe pogovarjal z A. A., toženka tako ni uspela izpodbiti.

16.Zaslišanje bančnih uslužbencev, ki nesporno niso sodelovali pri sklenitvi Kreditne pogodbe, niti ne delajo v poslovalnici, kjer je bila sklenjena, ni primerno dokazno sredstvo za dokazovanje izpolnitve pojasnilne dolžnosti banke. Treba je ugotoviti oziroma dokazati, kaj konkretno je bilo ob sklepanju Kreditne pogodbe pojasnjeno tožnikoma in ne kakšna navodila naj bi banka dajala svojim uslužbencem. Le v primeru, ko zaslišanje referenta, ki sklepa določeno pogodbo, ni mogoče ali ta ne izpove o okoliščinah sklepanja pogodbe, se lahko te okoliščine dokazujejo z zaslišanjem posrednih prič.

17.Izpovedba tožnika ni v nasprotju z nobenim listinskim dokazom, niti njegovimi navedbami ali splošno znanimi dejstvi. Razloga, da mu sodišče ne bi verjelo, zato ni. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je taka, kot zahteva 8. člen ZPP. Pritožbeni očitki, da gre za vnaprejšnjo dokazno oceno, celo sodniško samovoljo in kršitev prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP), so neutemeljeni.

18.Po sedaj že ustaljeni sodni praksi za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti ne zadostuje, da banka ne preferira kreditov v CHF⁴

; da ne daje zagotovil o nespremenljivosti valutnega tečaja ali tečaja obrestne mere oz. zagotovil o varnosti kreditov; ne zadošča le jasno pogodbeno besedilo, ki vključuje izjavo o prevzemu tveganja⁵ in odsotnost izrecnih (zavajajočih) zagotovil banke⁶; tudi prikaz anuitetnega načrta, ki temelji na predpostavki nespremenjenega tečaja, ne zadostuje⁷; enako velja za pogodbeno predvideno konverzijo in ravnanje banke po sklenitvi pogodbe.⁸ Sodišče prve stopnje je to obširno in natančno obrazložilo v točkah 33 do 38 izpodbijane odločbe.

19.Navedbe, kaj naj bi bilo povprečnemu slovenskemu potrošniku znano (nihanje menjalnih tečajev, inflacija in druge ekonomske okoliščine), so nepomembne. Banka je strokovnjak, zato je na njej, da pri sklepanju pogodb potrošnikom pojasni tudi slabosti in pasti pogodbe, ki se sklepa. Morebitne izkušnje in znanje potrošnika je te dolžnosti ne razbremenijo.

20.V resnici tudi iz pritožbenih navedb izhaja, da pojasnilne dolžnosti toženka ni opravila skladno s standardi profesionalne skrbnosti. Iz njih je namreč razvidno njeno prepričanje, da banke potrošnikov niso bile dolžne opozoriti na realno možnost ti. črnega scenarija, ker niso mogle predvideti konkretnega obsega in časa morebitne apreciacije CHF. Navaja npr., da je veliko zaposlenih sklenilo kredite v CHF, kar se ne bi dogajalo, če bi imela toženka in njeni zaposleni vedenje o prihodnji apreciaciji CHF (točka 53 pritožbe) in da se kot ponudnik ni in se niti ni mogla zavedati konkretnih valutnih nihanj med CHF in EUR (točka 93 pritožbe).

21.Neutemeljen je predlog pritožnice, naj sodišče postavi predhodno vprašanje SEU: ali je v kontekstu sporne Kreditne pogodbe zahteva po preglednosti lahko izpolnjena zgolj v primeru, če je prodajalec ali ponudnik potrošniku sporočil informacije o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanje menjalnega tečaja, če tudi sicer podane informacije niso temeljile na domnevi, da bo pariteta med obračunsko valuto in valuto plačila ostala stabilna ves čas trajanja te pogodbe, ali pa gre zgolj za eno od okoliščin, ki so lahko v določenih primerih relevantne za presojo. To vprašanje je že bilo predmet razlage SEU. Vrhovno sodišče, ki je kot najvišje redno sodišče v državi dolžno sodišču SEU postaviti predhodno vprašanje, če meni, da je to potrebno, je ob razlagi sodb SEU v precedenčni odločbi II Ips 54/2023 pojasnilo, da mora kreditodajalec potrošnika obvestiti tudi o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev.

22.Sodišče prve stopnje je v 42. točki obrazložitve zaključilo, da je toženka, ker pojasnilne dolžnosti ni opravila v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Pogodbeni pogoji, ki nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja, se po 4. točki prvega odstavka 24. člena ZVPot štejejo za nepoštene. Sankcija za nepoštene pogodbene pogoje je skladno s 23. členom ZVPot ničnost.⁹ Ne gre za nejasno pogodbeno določilo (22. člena ZVPot), pač pa nepošten pogodbeni pogoj. Materialno pravo je pravilno uporabljeno.

23.Kondikcijskega zahtevka sodišče prve stopnje še ni obravnavalo, saj je izdalo delno sodbo, s katero je odločilo le o delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ničnost Kreditne pogodbe in izbris hipoteke. Z ugovorom zastaranja kondikcijskega zahtevka se zato utemeljeno ni podrobneje ukvarjalo in je le v zvezi z ugovorom pravnega interesa tožnikov za tožbo za ugotovitev ničnosti kratko pojasnilo, zakaj meni, da kondikcijski zahtevek ni zastaral. Stališču, da dokler se nična pogodba izvršuje, zastaranje kondikcijskega zahtevka ne nastopi, pritožbeno sodišče pritrjuje. Podrobneje pa na pritožbene navedbe v zvezi s tem zaradi nerelevantnosti za odločitev ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pravni interes tožnikov za tožbo za ugotovitev ničnosti Kreditne pogodbe utemeljuje že del zahtevka za izbris hipoteke, ki je bila vknjižena na podlagi nične Kreditne pogodbe. Zahtevek za ugotovitev ničnosti Kreditne pogodbe v tem primeru predstavlja vmesni ugotovitveni zahtevek po tretjem odstavku 181. člena ZPP, pri katerem se obstoj pravnega interesa in s tem dopustnost ugotovitvenega dela tožbe predpostavlja.

24.Višje sodišče ugotavlja, da niso podani ne v pritožbi uveljavljani ne pritožbeni razlogi, na katere mora skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. in prvem odstavku 154. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, mora tožnikoma povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške, ki sta jih imela z odgovorom na pritožbo. Višje sodišče jih je odmerilo na podlagi vloženega stroškovnika in skladno z Odvetniško tarifo (OT): za sestavo odgovora na pritožbo 1000 točk po tar. št. 22/1 OT oz. 600 EUR (vrednost točke je 0,60 EUR), 100 točk oz. 60 EUR za zastopanje več strank, 12,36 EUR materialnih stroškov skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT in 22% DDV (147,92 EUR), kar je skupaj 820,28 EUR. Dosojene stroške pritožbenega postopka mora toženka tožnikoma povrniti v roku 15 dni (313 člen ZPP), če jih ne bo, bo prišla v zamudo in bo od dne zamude dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

-------------------------------

1Tožba je bila vložena septembra 2018

2Gl. točko 17 obrazložitve sklepa VS RS II Ips 37/2023.

3Prim. odločbo VS RS II Ips 54/2023.

4Prim. odločbo US RS Up-504/21 z dne 7. 10. 2024, točka 20 obrazložitve.

5Sodbi SEU C-26/13 z dne 30. 4. 2014, 71 in 72 točka obrazložitve in C-348/14 z dne 9. 7. 2015, točka 52 obrazložitve.

6Prim. odločbo US RS Up-54/19 z dne 6. 7. 2023, točka 20 obrazložitve.

7Prim. odločbo US RS Up-504/21 z dne 7. 10. 2024, točka 20 obrazložitve.

8Prim. odločbo US RS Up-828/21 z dne 3. 3. 2025, točka 12 obrazložitve.

9Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 49/2023, II Ip 56/2023, II Ips 62/2023.

Zveza:

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 6

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 1, 1/2

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 2, 22, 23, 155

Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/2, 21, 21/3

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 23, 24, 24/1, 24/1-4

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 6, 6/2, 371, 372

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 360, 360/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.